Jedro

O prošnji tožnikov za priznanje mednarodne zaščite po ZMZ še ni pravnomočno odločeno, tek postopka po ZMZ pa predstavlja procesno oviro za vodenje postopkov po ZTuj-2. Zato si tožniki pravnega položaja v upravnem sporu, v katerem izpodbijajo odločitve organov, izdane na podlagi ZTuj-2, ne morejo izboljšati.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Ministrstvo za notranje zadeve zavrglo pritožbo tožnikov zoper odločbo Policijske uprave Maribor št. 214-63/2014/14 (3F23-04) z dne 27. 6. 2014. Z omenjeno odločbo je organ na prvi stopnji tožnikom kot tujcem (državljanom Kosova) dovolil zadrževanje v Republiki Sloveniji zaradi razlogov iz 2. alineje drugega odstavka 73. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) za čas šest mesecev od dneva dokončnosti odločbe (1. točka izreka); za čas zadrževanja je tujcem določil kraj prebivanja na naslovu … (2. točka izreka); odločil je, da imajo tujci v času dovoljenega zadrževanja pravico do nujnega zdravstvenega varstva v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje, pravico do osnovne oskrbe, šoloobvezni mladoletni tujci pa imajo tudi pravico do osnovnega šolstva, pri čemer pravico do osnovne oskrbe zagotavlja in sredstva izplačuje center za tujce (3. točka izreka); prav tako je odločil, da se tujcem izdajo izkaznice o dovolitvi zadrževanja v Republiki Sloveniji (4. točka izreka); tujce je poučil, da njihova obveznost, da zapustijo državo, z dovolitvijo zadrževanja ne preneha in se ne spremeni (5. točka izreka); ugotovil pa je tudi, da stroški v postopku niso nastali (6. točka izreka).

V pritožbi so se tožniki pisno odpovedali pravici do pritožbe zoper točke od 1 do 6 odločbe z dne 27. 6. 2014. Navedli so, da pritožbo vlagajo, ker organ na prvi stopnji ni odločil o vseh zahtevkih v vlogi. Prošnjo za dovolitev zadrževanja so namreč vložili predvsem na podlagi 1. alineje drugega odstavka 73. člena ZTuj-2 (načelo nevračanja), dodatno pa še na podlagi 2. in 4. alineje drugega odstavka 73. člena ZTuj-2. Ministrstvo pojasnjuje, da je prvostopni organ v skladu z zahtevkom strank v postopku odločal o dovolitvi zadrževanja tujcev, vlogi pa je v okviru postavljenega zahtevka tudi ugodil iz razloga po 2. alineji drugega odstavka 73. člena ZTuj-2. Ker je bilo o pravici strank že pravnomočno odločeno, strankam pa je bila priznana želena pravica, je ministrstvo, sklicujoč se na 4. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), pritožbo kot nedovoljeno zavrglo.

Tožniki v upravnem sporu nasprotujejo sklepu, s katerim je ministrstvo zavrglo njihovo pritožbo zoper odločbo Policijske uprave Maribor z dne 27. 6. 2014. V tožbi navajajo, da policijska uprava z odločbo ni odločila o njihovi zahtevi za dovolitev zadrževanja po 1. alineji drugega odstavka 73. člena ZTuj-2, zaradi česar so prizadeti v svojih pravnih interesih. Kot navajajo, ima namreč dovolitev zadrževanja po tej alineji - zlasti upoštevaje določbo drugega odstavka 51. člena ZTuj-2 - bistveno drugačno vsebino in pravne posledice kot dovolitev zadrževanja po drugih alinejah drugega odstavka 73. člena ZTuj-2. Odsotnost odločitve predstavlja po njihovem mnenju očitno kršitev drugega odstavka 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa, da mora biti v izreku odločeno o vseh zahtevkih strank. Le odločitev o vseh zahtevkih namreč stranki omogoča, da vloži pritožbo zoper tiste točke izreka, ki zadevajo njene pravice in interese.

Po mnenju tožnikov tudi ni mogoče šteti, da je bilo o dovolitvi zadrževanja po 1. alineji drugega odstavka 73. člena ZTuj-2 implicitno odločeno s 1. točko izreka odločbe, ki dovoljuje tožnikom zadrževanje v Republiki Sloveniji zaradi razlogov iz 2. alineje drugega odstavka 73. člena ZTuj-2. Kot navajajo, je v odločbi tudi neskladje med izrekom in obrazložitvijo, saj je organ na prvi stopnji v obrazložitvi odločbe obravnaval zahtevek strank za dovolitev zadrževanja po 1. alineji omenjene določbe, med tem ko v izreku o tem zahtevku ni odločil. Organ jim pred odločitvijo tudi ni dal možnosti, da se izjasnijo o ugotovitvah v zvezi z izpolnjevanjem pogojev za dovolitev zadrževanja po 1. alineji drugega odstavka 73. člena ZTuj-2, organ na prvi stopnji pa se v tem delu tudi ni opredelil do njihovih navedb v prošnji za dovolitev zadrževanja. V postopku tudi dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno. Ugotovitev organa, da niso podani subjektivni in objektivni kriteriji nevarnosti in utemeljenega strahu pred preganjanjem, namreč ni v skladu z informacijami o položaju Romov na Kosovu.

Nezakonit pa je po mnenju tožnikov tudi izpodbijani sklep, v katerem ministrstvo ni odgovorilo na pritožbene ugovore, pri izdaji sklepa pa je bilo tudi nepravilno uporabljeno materialno pravo. Ministrstvo se namreč ni opredelilo do pritožbenega ugovora, da ima dovolitev zadrževanja po 1. alineji drugega odstavka 73. člena ZTuj-2 bistveno drugačno vsebino in pravne posledice kot dovolitev zadrževanja po drugih alinejah istega odstavka, kar pomeni, da gre za dve različni in ne za eno samo pravico. Bistvena razlika je v tem, da samo dovolitev zadrževanja po 1. alineji drugega odstavka 73. člena ZTuj-2 prosilcem omogoča, da lahko po drugem odstavku 51. člena ZTuj-2 po štiriindvajsetih mesecih takšnega statusa pridobijo izjemno dovoljenje za začasno prebivanje. Kot poudarjajo, je bila omenjena določba vnesena v zakon po nemškem vzgledu z namenom, da se omogoči legalizacija prebivanja tistim tujcem, ki se zaradi razmer v svoji matični državi ne morejo dlje časa vrniti domov, zaradi česar se jim omogoči tudi pravica do zaposlitve.

Toženka na tožbo ni odgovorila, dne 19. 3. 2015 pa je sodišču poslala vlogo, v kateri navaja, da so tožniki z izdajo odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. Up-434/14-15 z dne 8. 1. 2015 pridobili status prosilcev za mednarodno zaščito po Zakonu o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ). Pri tem se toženka sklicuje na določbo četrtega odstavka 3. člena ZTuj-2, ki določa, da se ZTuj-2 ne uporablja za tujce, ki so zaprosili za mednarodno zaščito. Ker imajo tožniki sedaj status prosilcev za mednarodno zaščito, toženka meni, da tožniki ne izkazujejo več pravnega interesa za nadaljevanje postopka.

Tožba ni dopustna.

Tožniki v upravnem sporu navajajo, da vlagajo tožbo zoper sklep ministrstva, s katerim je bila zavržena pritožba, ki so jo vložili zoper odločbo policijske uprave z dne 27. 6. 2014. Z odločbo jim je bilo kot tujcem za čas šest mesecev od dokončnosti odločbe dovoljeno zadrževanje v Republiki Sloveniji. V tožbi zatrjujejo, da je prvostopna odločba nezakonita, ker organ v izreku ni odločil o njihovi zahtevi za dovolitev zadrževanja po 1. alineji drugega odstavka 73. člena ZTuj-2, zaradi česar je po njihovem mnenju nezakonita tudi odločitev ministrstva, da se pritožba kot nedopustna zavrže. Po presoji sodišča tožniki za vložitev tožbe v upravnem sporu zoper navedeni odločitvi ne izkazujejo pravnega interesa.

Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da so tožniki prošnjo za dovolitev zadrževanja po ZTuj-2 vložili potem, ko je postala odločitev o zavrnitvi njihove prošnje za priznanje mednarodne zaščite po ZMZ pravnomočna. Dne 3. 4. 2014 je namreč Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo opr. št. I Up 96/2014 potrdilo sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije opr. št. I U 1426/2013 z dne 23. 12. 2013, s katero je bila zavrnjena tožba tožnikov zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-266/2006/110 (1372-06) z dne 15. 6. 2012. Z omenjeno odločbo je ministrstvo prošnje tožnikov za mednarodno zaščito na podlagi prve alineje 53. člena ZMZ zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožniki ne izpolnjujejo pogojev za priznanje statusa begunca. Tožniki, ki so jim po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 78. člena ZMZ s pravnomočnostjo odločbe prenehale pravice prosilcev za mednarodno zaščito (vključno s pravico do prebivanja v Republiki Sloveniji, finančne pomoči, nujnega zdravljenja, izobraževanja, dela in zaposlovanja), so nato dne 29. 5. 2014 na podlagi 73. člena ZTuj-2 zaprosili za dovolitev zadrževanja v Republiki Sloveniji.

Po prvem odstavku 73. člena ZTuj-2 se z dovolitvijo zadrževanja tujcu, ki ga je treba odstraniti, dovoli, da začasno ostane v Republiki Sloveniji, če organ ugotovi, da obstaja kateri od razlogov za dovolitev zadrževanja, ki jih taksativno našteva drugi odstavek 73. člena ZTuj-2. Zadrževanje v Republiki Sloveniji se tako dovoli tujcu, če: tujčeva odstranitev iz države zaradi prepovedi odstranitve ni dovoljena (1. alineja); tujec nima in si ne more preskrbeti veljavne potne listine države, katere državljan je (2. alineja); zdravnik zaradi tujčevega zdravstvenega stanja odsvetuje takojšnjo odstranitev iz države (3. alineja); mora tujec zaradi smrti ali hujše bolezni družinskega člana, ki prebiva v Republiki Sloveniji, dovoljen čas bivanja v državi podaljšati (4. alineja); je potrebno zagotoviti nujno udeležbo tujca v postopku pred državnim organom Republike Slovenije (5. alineja); mladoletni tujec v Republiki Sloveniji obiskuje osnovno šolo, do zaključka šolskega leta (6. alineja); tujca država, katere državljan je ali država, v kateri je oseba brez državljanstva imela svoje zadnje prebivališče, ni pripravljena sprejeti (7. alineja); odstranitev ni možna, ker ni mogoče zagotoviti prevoza tujca iz države po kopenski, zračni ali vodni poti (8. alineja); odstranitev ni možna, ker so v državi, katere državljan je tujec ali v državi, v kateri je oseba brez državljanstva imela svoje zadnje prebivališče, nastopile okoliščine, kot so naravne in druge nesreče, ki ne omogočajo vrnitve (9. alineja); za mladoletnega tujca brez spremstva to zahteva njegov skrbnik za posebni primer (10. alineja). Dovoljenje za zadrževanje se tujcu izda za dobo šestih mesecev, lahko pa se tudi podaljša, dokler trajajo razlogi za dovolitev zadrževanja (tretji odstavek 73. člena ZTuj-2).

Kot izhaja iz prošnje, so tožniki za dovolitev zadrževanja na podlagi 1., 2. in 6. alineje drugega odstavka 73. člena ZTuj-2 zaprosili z namenom, da se jim zaradi izgube statusa prosilcev za mednarodno zaščito ter posledične izgube pravic po ZMZ zagotovi začasno bivanje v Republiki Sloveniji ter ostale pravice po prvem odstavku 75. člena ZTuj-2 (pravica do nujnega zdravstvenega varstva, osnovne oskrbe oz. denarne pomoči ter pravica do osnovnega šolanja). Z odločbo z dne 27. 6. 2014 je policijska uprava prošnji tožnikov iz razloga po 2. alineji drugega odstavka 73. člena ZTuj-2 tudi ugodila. Pritožbo, ki so jo tožniki nato vložili zoper omenjeno odločbo, pa je ministrstvo s sklepom zavrglo, ker je štelo, da so tožniki želeno pravico do zadrževanja pridobili že z odločbo, izdano na prvi stopnji.

Po vložitvi tožbe v upravnem sporu, v kateri tožniki po vsebini napadajo obe odločitvi, pa je toženka sodišče obvestila, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije v postopku odločanja o ustavni pritožbi tožnikov razveljavilo sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. I Up 96/2014 z dne 3. 4. 2014 ter sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije opr. št. I U 1426/2013 z dne 23. 12. 2013 in zadevo vrnilo Upravnemu sodišču Republike Slovenije v ponovno odločanje. Z razveljavitvijo sodb so tožniki pridobili status prosilcev za priznanje mednarodne zaščite z vsemi pripadajočimi pravicami po prvem odstavku 78. člena ZMZ. S pridobitvijo omenjenega statusa se zanje splošna določila ZTuj-2 po izrecni določbi četrtega odstavka 3. člena omenjenega zakona ne uporabljajo več, saj se njihov položaj v Republiki Sloveniji v celoti ureja na podlagi posebnih določb ZMZ.

Ker torej o prošnji tožnikov za priznanje mednarodne zaščite po ZMZ še ni pravnomočno odločeno, tek postopka po ZMZ pa predstavlja procesno oviro za vodenje postopkov po ZTuj-2, sodišče zaključuje, da si tožniki pravnega položaja v upravnem sporu, v katerem izpodbijajo odločitve organov, izdane na podlagi ZTuj-2, ne morejo izboljšati. Ob tem tudi ni mogoče spregledati dejstva, da so tožniki v postopku za izdajo dovoljenja za zadrževanje uspeli, saj jim je bila z odločbo z dne 27. 6. 2014 pravica do zadrževanja v Republiki Sloveniji priznana.

Glede na obrazloženo sodišče zaključuje, da tožniki ne izkazuje pravnega interesa za tožbo v upravnem sporu, saj izpodbijana akta očitno ne posegata v njihove pravice oz. pravne koristi. Sodišče je zato tožbo s sklepom na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot nedopustno zavrglo.