Jedro

Položaj obtoženca, ki je oddan pred pravnomočnostjo sodbe v zavod za prestajanje kazni na podlagi sedmega odstavka 361. člena ZKP, je specifičen: čeprav je obtoženec glede pravic in dolžnosti izenačen z obsojenci, je še vedno obtoženec s statusom pripornika, in ne obsojenec.

Izrek

Pritožba zagovornika obtoženega B. J. se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. S sklepom z dne 15. 10. 2014 je Višje sodišče v Ljubljani na podlagi tretjega odstavka 394. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ugotovilo, da je pri obtoženima B. J. in T. K. še vedno podan priporni razlog iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, pri obtoženem K. pa tudi priporni razlog iz 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP.

2. Zoper sklep se je zagovornik obtoženega J. pravočasno, dne 23. 10. 2014, pritožil zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter Vrhovnemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 18. 7. 2014 ugodilo predlogu obtoženca za nastop kazni pred pravnomočnostjo sodbe in tako obtoženec ni več pripornik, ni več v priporu, zato zanj ne obstoji več potreba po odločanju v skladu s 394. členom ZKP.

B-1.

3. Vrhovno sodišče na podlagi podatkov spisa ugotavlja, da: - je bil zoper obtoženca zaradi utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj velike tatvine s sklepom preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 13. 3. 2014 v zvezi s sklepom senata Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 18. 3. 2014 odrejen pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP; - je bil pripor iz istega pripornega razloga obtožencu podaljšan na podlagi drugega odstavka 272. člena ZKP ob vložitvi obtožnice; - je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 18. 7. 2014 obtoženec spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s 54. členom in 20. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1B; dejanje, opisano pod točko II izreka) ter mu je za to dejanje določilo kazen deset mesecev zapora, zatem pa ob preklicu prej izrečene pogojne obsodbe sodišče prve stopnje, izreklo enotno kazen dve leti in devet mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas pripora. Z isto sodbo pa je bil obtoženec oproščen obtožbe za kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1B (dejanje, opisano pod točko I izreka); - je bil pripor zoper obtoženca iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP podaljšan po izreku sodbe sodišča prve stopnje; da je bilo s sklepom sodišča prve stopnje z dne 18. 7. 2014 ugodeno predlogu obtoženca za nastop kazni pred pravnomočnostjo sodbe; - so se zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožili okrožni državni tožilec, zagovornika obeh obtožencev in obtoženi J. ter je Višje sodišče v Ljubljani dne 15. 10. 2014 zaradi odločanja o pritožbah zoper sodbo sodišča prve stopnje opravilo sejo senata po četrtem odstavku 378. člena ZKP.

B-2.

4. Po določbi tretjega odstavka 394. člena ZKP-L, če je obtoženec v priporu, preizkusi sodišče druge stopnje, ali so še dani razlogi za pripor, in s sklepom ugotovi, da so razlogi za pripor še podani, ali pa pripor odpravi. Glede na tako zakonsko določbo sodišče druge stopnje presoja le, ali razlogi, iz katerih je bil zoper obtoženca pripor odrejen, še podani, oziroma ali so nastopile okoliščine, ki narekujejo odpravo pripora.

5. Višje sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom z dne 15. 10. 2014 ugotovilo, da je priporni razlog iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP (priporni razlog ponovitvene nevarnosti, torej isti priporni razlog, kot je bil zoper obtoženca pripor odrejen in tekom postopka podaljševan), še podan, ter zaključilo, da je pripor neogibno potreben omejevalni ukrep, ki ga glede na vse okoliščine konkretnega primera ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom. Vrhovno sodišče soglaša s presojo sodišča v izpodbijanem sklepu (točka 2. sklepa), da teža obravnavanega kaznivega dejanja ter obtoženčeva predkaznovanost zaradi istovrstnih kaznivih dejanj, kot je bilo obširno obrazloženo v sklepu o odreditvi pripora, v sklepih o podaljšanjih pripora in v izpodbijanem sklepu, izkazuje obtoženčevo ponovitveno nevarnost, ki se je z odločitvijo sodišča druge stopnje na seji 15. 10. 2014 (ko je sodišče odločalo o pritožbi državnega tožilca in pritožbi zagovornika ter obtoženca) ni zmanjšala, utemeljenost suma storitve kaznivega dejanja pa z izrekom obsodilne sodbe prerasla v prepričanje sodišča o obtoženčevi krivdi. Zagovornik v pritožbi zoper sklep sploh ne navaja nobenih okoliščin, ki bi lahko zaključek sodišča v izpodbijanem sklepu o še vedno podanem pripornem razlogu ponovitvene nevarnosti omajala, temveč le (zmotno) trdi, da obtoženec, ki je nastopil kazen pred pravnomočnostjo sodbe, ni več pripornik, ker ni več v priporu. S tem pa pravilnosti zaključka sodišča v izpodbijanem sklepu o še vedno podanem pripornem razlogu ne more omajati. Položaj obtoženca, ki je oddan pred pravnomočnostjo sodbe v zavod za prestajanje kazni na podlagi sedmega odstavka 361. člena ZKP, je namreč specifičen: čeprav je obtoženec glede pravic in dolžnosti izenačen z obsojenci, je še vedno obtoženec s statusom pripornika, in ne obsojenec.

6. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo obtoženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo.