U-I-214/02

30. 5. 2002

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Liselotte Pirc in drugih pobudnic, ki jih zastopa Dejan Gracer, odvetnik v Celju, na seji dne 30. maja 2002

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti Zakona o poplačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja (Uradni list RS, št. 18/01 in 111/01) se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

1.Pobudnice, ki imajo vse status po Zakonu o popravi krivic (Uradni list RS, št. 59/96 - v nadaljevanju ZPKri), očitajo neskladnost z Ustavo celotnemu Zakonu o poplačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja (v nadaljevanju ZSPOZ) in predlagajo tudi njegovo razveljavitev v celoti ali vsaj delno, to pa zaradi vseh tistih določb, ki urejajo odločanje o odškodnini drugače, kot to storita zakona, ki urejata obligacijska razmerja in pravdni postopek. Zlasti s svojo vnaprejšnjo omejitvijo in pa s pavšaliziranostjo odškodnine vzpostavlja ZSPOZ po mnenju pobudnic neenakost upravičencev po tem zakonu v primerjavi z drugimi oškodovanci, ki jih ne zajema, "hkrati pa jim jemlje še pravico do sodnega varstva". Tak očitek je po mnenju pobudnic toliko bolj na mestu, če drži, da gre za razmerja, v katerih je država vsaj pravna naslednica povzročiteljice škode in zato odškodninsko odgovorna.

2.To slednje drži. Republika Slovenija je v načelu odškodninsko odgovorna za škodo (tudi za negmotno, za kakršno po 1. členu ZSPOZ gre), ki jo je svojim državljanom povzročila in zakrivila sama ali pa bivša skupna država SFRJ. To izhaja, ko gre za škodne primere, ki jih zajema ZSPOZ, že iz 30. člena Ustave.

3.Vendar ZSPOZ tistim, ki so v skladu s 30. členom Ustave upravičeni zahtevati odškodnino po določbah Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - ZKP, XXXII. poglavje), te pravice ne jemlje. Zato je pravno zmotno v razlikah med obema pravnima možnostima iskati argumente za očitek o kršitvi ustavnega načela iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Neutemeljeno je tudi zatrjevanje, da ZSPOZ oškodovancem jemlje pravico do sodnega varstva: zoper odločbo o odškodnini je po sedmem odstavku njegovega 12. člena mogoče sprožiti upravni spor.

4.Pobudo je, tudi glede na dejanske stanove, ki jih navedejo pobudnice, treba razumeti kot trditev, da je ZSPOZ v neskladju z Ustavo sam po sebi, kolikor ureja vprašanja odškodnine tako, kot jih ureja, in da bi bilo v skladu z Ustavo le, če bi jih urejal po vzorcu splošnega odškodninskega prava. Ustavno sodišče ponavlja, kar je obrazlagalo že v svojih prejšnjih odločitvah o Zakonu o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95 in nasl. - v nadaljevanju ZZVN) in ZPKri, med drugim tudi v sklepu št. U-I-218/01 z dne 9. 5. 2002, ko je med drugim obravnavalo pobudo tokratnih pobudnic: tudi za ZSPOZ namreč velja, da je imel zakonodajalec, ko je urejal procesna in materialnopravna vprašanja specifične delne odškodbe za prestana vojna in povojna nasilja, med drugim tudi njeno višino za posamezne primere in celoten gmotni obseg, ki ga družba lahko nameni tem oblikam posebnega socialnega varstva, široko polje prostega odločanja, zato mora biti ustavnosodna presoja zelo zadržana.

5.Zakonodajalcu ni mogoče očitati, da ni imel razumnih razlogov, ko je hkrati s temeljnimi razlogi (vojno in povojno nasilje) posebej določil tudi pristojnost, postopek in materialne okvire za konkretizacijo pravice do odškodnine po ZZVN in ZPKri. V vprašanje večje ali manjše primernosti te ureditve v celoti, kar predlaga pobuda, ali v posameznostih se Ustavno sodišče ne more spuščati, ker to ne sodi med njegove naloge po 160. členu Ustave oziroma po 21. členu Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS).

6.Pobudo je bilo treba zaradi njene očitne neutemeljenosti zavrniti.

7.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena ZUstS sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam-Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo soglasno.

P r e d s e d n i c a dr. Dragica Wedam-Lukić