Jedro

Tudi skopa obrazložitev ne pomeni kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, če je jasno, na kaj se razlogi sodišča nanašajo.

Če sodišče pripoznave zahtevka (v konkretnem primeru fikcije pripoznave na podlagi opustitve odgovora na tožbo) ne dovoli oziroma ne upošteva, čeprav ne gre za nedopustno razpolaganje strank, pomeni, da je sodišče storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Tožeča stranka s tožbenim zahtevkom ni zahtevala tudi izpraznitve njenih nepremičnin, temveč zgolj plačilo uporabnine iz naslova neupravičene pridobitve (s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi). Na podlagi dejstva, da torej ni mogoče določiti trenutka izpraznitve nepremičnin, ni določljiv niti trenutek, ko bi vtoževane uporabnine sploh zapadle v plačilo. Sodna praksa o uporabi 311. člena ZPP, ki je nasprotna pritožbenemu naziranju tožeče stranke, je jasna. V takšni situaciji je sama posledica, ki jo tožeča stranka zahteva, nemogoča, to pa pomeni nedopustno razpolaganje strank.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana dopolnilna sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani dopolnilni sodbi zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ki se glasi "za čas vložitve tožbe dalje pa vse do izpraznitve tožeči stranki lastnih nepremičnin, vse v 15 dneh pod izvršbo".

2. Zoper sodbo se iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 6. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožuje tožeča stranka, predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in ugoditvi tožbenega zahtevka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane dopolnilne sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče obravnavani gospodarski spor po prvem odstavku 495. člena ZPP po določbah postopka v sporih majhne vrednosti. O pritožbi je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločal sodnik posameznik.

6. Ni podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka v pritožbi trdi, da v izpodbijani dopolnilni sodbi sodišče ni presojalo, ali sploh gre za nedovoljena razpolaganja strank v nasprotju s 3. členom ZPP, kar je diametralno nasprotno kršitvi, ki bi jo v hipotetičnem primeru sodišče storilo v situaciji, ko stranka očita navedeno kršitev, saj bi v takem primeru sodišče sodbo izdalo kljub nedopustnemu razpolaganju strank. Pritožbene navedbe tožeče stranke že pojmovno ne utemeljujejo kršitve iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Ni pa podana niti absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je podalo razloge za svojo odločitev (nedoločljivost postavljenega zahtevka, ki pomeni nedopustna razpolaganja po drugem odstavku 316. člena ZPP), kar pomeni, da je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti. Jasno stališče pravne teorije1 je, da tudi skopa obrazložitev ne pomeni zatrjevane kršitve, če je jasno, na kaj se razlogi sodišča nanašajo, kar je v obravnavani zadevi mogoče. 8. Če sodišče pripoznave zahtevka (v konkretnem primeru fikcije pripoznave na podlagi opustitve odgovora na tožbo) ne dovoli oziroma ne upošteva, čeprav ne gre za nedopustno razpolaganje strank, pomeni, da je sodišče storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka2 (prvi odstavek 339. člena ZPP; v komentarju ZPP je prišlo do redakcijske napake z navedbo drugega odstavka, vendar jasna navedba, da gre za relativno bistveno kršitev, dokazuje, da gre za uporabo prvega odstavka navedenega člena, enako izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 636/2003 z dne 27. 1. 2005). Ker pa se v sporih majhne vrednosti po določbi prvega odstavka 458. člena ZPP izpodbijana sodba ne more izpodbijati iz razloga relativno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP), gre pri pritožbeni navedbi, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da gre pri postavljenem zahtevku za nedopustna razpolaganja strank, za nedovoljene pritožbene razloge.

9. Ne glede na navedeno v prejšnji točki pa višje sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek v tem delu ni določen oziroma določljiv, s čimer je podano nedovoljeno razpolaganje z zahtevkom, ki ne dovoljuje izdaje sodbe na podlagi pripoznave po določbi 316. člena ZPP v zvezi z določbo 453.a člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani dopolnilni sodbi utemeljilo zavrnitev zahtevka, s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo uporabnin do trenutka izpraznitve nepremičnin (4. točka obrazložitve). Višje sodišče poudarja, da tožeča stranka s tožbenim zahtevkom ni zahtevala tudi izpraznitve njenih nepremičnin, temveč zgolj plačilo uporabnine iz naslova neupravičene pridobitve (s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi). Na podlagi dejstva, da torej ni mogoče določiti trenutka izpraznitve nepremičnin, ni določljiv niti trenutek, ko bi vtoževane uporabnine sploh zapadle v plačilo. Sodna praksa o uporabi 311. člena ZPP, ki je nasprotna pritožbenemu naziranju tožeče stranke, je jasna.3 V takšni situaciji je sama posledica, ki jo tožeča stranka zahteva, nemogoča,4 to pa pomeni nedopustno razpolaganje strank.

10. Tožeča stranka pa tudi ne more uspeti s pritožbenim argumentom, da gre njen tožbeni zahtevek razumeti tako, da je predmet odločitve v izpodbijani dopolnilni sodbi njen zahtevek, ki se nanaša (le) na zakonske zamudne obresti za čas od vložitve tožbe do izpraznitve njenih nepremičnin. Tožeča stranka je namreč že v samem tožbenem zahtevku zahtevku, kjer je tožeča stranka zakonske zamudne obresti od 6 mesečnih zneskov uporabnin izrecno zahtevala "do plačila". Do plačila pred vložitvijo tožbe logično ni moglo priti (sicer potrebe po tožbi ne bi bilo), kar pomeni, da bodo zakonske zamudne obresti glede na zahtevek "do plačila" tekle tudi po vložitvi tožbe. Povedano drugače, ko bo tožena stranka izpolnila obveznost iz sodbe, bo zakonske zamudne obresti plačala od npr. 1. 2. 2019 do plačila (na dan, ko bo opravljeno) in ne (le) od 1. 2. 2019 do 5. 7. 2019, ko je bila vložena tožba. Pri dikciji "od vložitve tožbe dalje pa do izpraznitve nepremičnin" pa ne gre niti za (dovoljeno) uveljavljanje procesnih obresti, saj je tudi v tem delu tožbeni zahtevek nedoločljiv zaradi njegove vezanosti na nedoločljiv datum izpraznitve nepremičnin, ki je tožeča stranka v tožbenem zahtevku ni zahtevala. Tudi v tem delu je tako posledica, ki jo tožeča stranka zahteva nemogoča, kar pomeni nedopustno razpolaganje strank.

11. Odločba Okrožnega sodišča v Mariboru I Pg 380/2015 z dne 18. 4. 2016 in sklep Vrhovnega sodišča III Ips 11/2017 (ki je odločba Vrhovnega sodišča v zvezi s citirano prvostopenjsko odločbo) se nanašata na situacijo, ko je tožeča stranka zahtevala izpraznitev najetih nepremičnin v roku 15 dni ter plačilo uporabnine. Kot že rečeno, v obravnavani zadevi pa tožeča stranka ni zahtevala izpraznitve njenih nepremičnin, temveč izključno plačilo uporabnine, ki ga je vezala na trenutek izpraznitve nepremičnine, ta pa, glede na odsotnost odločitve o tem v izreku, ne more biti določljiv. Sklep Višjega sodišča v Mariboru I Cpg 52/2015, v katerem je sodišče odločalo o pritožbi zoper plačilni nalog pa ni odločba, ki bi časovno spadala med citirana spora, saj je bil izdan pred citirano odločbo Okrožnega sodišča, šlo pa je tudi za odločanje o plačilnem nalogu in tožbenem zahtevku. Posledično sodišče prve stopnje ni kršilo načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

12. Pritožnik tudi ne more uspeti z argumentom, da imenovani sodišči v citiranih odločbah I Cpg 52/2015 in III Ips 11/2017) tako (v bodoče) postavljenega zahtevka nista problematizirali. V tem delu zatrjuje torej neutemeljen odstop od sodne prakse (arbitrarnost) oziroma zmotno uporabo materialnega prava. O tem imenovani sodišči sploh nista razpravljali.

13. Glede na zgornje razloge pritožba ni utemeljena. Ker pa višje sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano dopolnilno sodbo (353. člena ZPP).

14. Nobena stranka ni priglasila stroškov pritožbenega postopka, zato višje sodišče o stroških ni odločalo.

1 Zobec, J., v: Pravdni postopek – zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, 2009, str. 307. 2 Galič., A., nav. delo, str. 84. 3 Prim. sodbo VSRS II Ips 393/2007 z dne 11. 2. 2010, sodbo in sklep VSL I Cp 3392/2015 z dne 9. 3. 2016 in sodbo VSL I Cp 1776/2018 z dne 19. 12. 2018. 4 Galič., A., nav. delo, str. 82.