Jedro

Ker je upravni organ zmotno štel, da območje kjer naj bi bil zaprošen poseg izveden, ni pokrito s prostorskim izvedbenim aktom, je napačno uporabil materialno pravo.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Ljubljana št. 351-485/2009-12 z dne 10. 5. 2009 se odpravi in zadeva vrne Upravni enoti Ljubljana v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 80,00 EUR, v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Upravna enota Ljubljana (upravni organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila vlogo tožeče stranke za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta–bazne postaje na zemljišču s parc. št. 2019/2 k.o. ... V obrazložitvi odločbe ugotavlja, da je poseg predviden na zemljišču, ki se po Odloku o spremembah in dopolnitvah dolgoročnega plana občin in mesta Ljubljane za obdobje 1986–2000 (za območje Mestne občine Ljubljana), Uradni list RS, št. 13/99) nahaja na območju urejanja VR 3/7–Dolgi most, ki še ni pokrit s prostorskim izvedbenim aktom. Zato gradnja nezahtevnega objekta - bazne postaje ni mogoča. Na njene ugotovitve je vlagatelj ugovarjal: da na predmetnem zemljišču že stoji stavba št. 1771, zgrajena na podlagi gradbenega dovoljenja; da je bilo v prostorski celoti V3 Vič na novo opredeljeno oziroma dodano območje urejanja VR 3/7; da se za to območje urejanja uporabljajo prostorski ureditveni pogoji za plansko celoto Vič (Odlok o sprejemu prostorskih ureditvenih pogojev za plansko celoto V3 Vič, Uradni list SRS, št. 6/88 in nadaljnji, Odlok); da po določbi 4. člena Odloka veljajo splošna merila in pogoji za vsa območja urejanja v planski celoti, razen če ni s posebnimi merili in pogoji za posamezno morfološko enoto določeno drugače; da je po določbi 8.a člena Odloka na vseh območjih urejanja dopustna gradnja objektov in naprav za potrebe komunale, prometa in zvez. Upravni organ je pripombe zavrnil, ker za način urejanja za območje urejanja VR 3/7 ni sprejet veljavni prostorski akt. Določbe 8.a člena Odloka pa veljajo le za ureditvena območja iz 2. člena Odloka. Glede gradbenega dovoljenja za obstoječi objekt navaja, da ni predmet tega postopka. Drugostopni organ je pritožbo zoper prvostopno odločbo zavrnil. Sklicuje se je na določbe 74a.-c. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02 in nadalj., ZGO-1). Navaja, da je mora objekt, za katerega se izda gradbeno dovoljenje, izpolnjevati vse predpisane pogoje iz prvega odstavka 74c. člena, torej tudi pogoje iz prostorskega akta, ki mora na zadevni lokaciji v času izdaje odločbe veljati. Dolgoročni plan ni ustrezna podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve pravil postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da presoja pogoja skladnosti nameravane gradnje s prostorskim aktom ni izrecno opredeljena glede na vrsto prostorskega akta. Iz zakonske dikcije izhaja, da mora upravni organ presoditi skladnost gradnje s katerimkoli veljavnim prostorskim aktom. Zaradi neobstoječega prostorskega izvedbenega akta bi v obravnavanem primeru moral skladnost presojati z dolgoročnim planom. To je za nezahtevne objekte, kamor spadajo bazne postaje, tudi smiselno, saj takšni objekti ne predstavljajo občutnega posega v prostor. Zemljišče s parc. št. 2019/2 k.o. ... spada na podlagi Odloka o spremembah in dopolnitvah dolgoročnega plana občin in mesta Ljubljane za obdobje 1986–2000 (za območje Mestne občine Ljubljana) v plansko celoto V3 Vič. Zato ne drži trditev prvostopnega organa, da se zemljišče predvidenega posega nahaja na območju, ki ni pokrito s prostorskim aktom. Iz predlaganega načina urejanja s prostorskimi ureditvenimi pogoji izhaja tudi namen dopustitve večje svobode pri načinu gradnje. Sicer pa je tudi upravni organ nedosleden glede opredelitve prostorskega akta, s katerim mora biti gradnja skladna. Tožeča stranka meni, da zadostuje skladnost z dolgoročnim planom. Občina namreč ni sprejela natančnejših pogojev glede posameznih tipov gradnje na območju VR 3/7. Z neizdajo prostorskih ureditvenih pogojev je kršila načelo trajnostnega prostorskega razvoja. Odsotnost natančnejših pogojev pri določanju dopustnih posegov v prostor ne more biti ovira za presojo skladnosti z veljavnim prostorskim aktom in izdajo gradbenega dovoljenja. Opustitev dolžnega ravnanja in neizvrševanje zakonskih dolžnosti ne more pomeniti škode za gospodarski subjekt in posegati v ustavno zagotovljeno pravico do svobodne gospodarske pobude. Navaja, da je pridobila dovoljenje za opravljanje mobilnih radijskih komunikacij UMTS in je dolžna učinkovito uporabljati radijske frekvence. Z neizdajo gradbenega dovoljenja ji je upravni organ onemogočil izvrševanje svobodne gospodarske pobude, načela svobodne in poštene konkurence, ki omogoča svoboden trg. Z zavrnitvijo vloge ji nastaja škoda, saj njeni konkurenti pridobivajo prednost na trgu. Gradnja javnih komunikacijskih omrežij in pripadajoče infrastrukture je v javno korist. Opozarja pa tudi, da je na predmetnem zemljišču na podlagi gradbenega dovoljenja že zgrajen objekt. Iz gradbenega dovoljenja izhaja, da na območju VR 3/7 obstaja veljavni prostorski akt. Nameravana gradnja bazne postaje je na strehi obstoječega objekta in ne na zemljišču. Obrazložitev odločbe nima razloga, zakaj zahtevku v povezavi z obstoječim objektom in gradbenim dovoljenjem ni mogoče ugoditi. Prvostopni organ je kršil načelo enakosti, ko je za isti objekt enkrat ocenil skladnost s prostorskim aktom, drugič pa navaja, da prostorski akt ne obstaja. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka z 20% DDV in zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je za izdajo zaprošenega gradbenega dovoljenja za gradnjo bazne postaje izpolnjen pogoj skladnosti s prostorskih aktom, zahtevan v drugi alinei prvega odstavka 74 c. člena ZGO-1. Sodišče se s tožečo stranko ne strinja, da je v smislu navedene določbe zadostna skladnost z najširšim aktom, ki vsebuje prostorske smernice, v obravnavanem primeru dolgoročnim planom (Dolgoročni plan občin in mesta Ljubljane za obdobje 1986-2000, Uradni list SRS, št. 11/86 in Uradni list RS, št. 23/91, 71/93, 33/97, 72/98 in 13/99). Šele v prostorskem izvedbenem aktu se konkretizirajo usmeritve širšega splošnega akta in oblikujejo podlage za konkretne upravne akte za posege v prostor (glej 22., 46. člen Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, 55. člen Zakona o prostorskem načrtovanju). Vendar pa meni, da glede obravnavanega posega ni mogoče sprejeti zaključka, da območja, kjer naj bi se izvedel, noben prostorski izvedbeni akt ne pokriva.

Ob sprejetju Dolgoročnega plana občin in mesta Ljubljane za obdobje 1986-2000 so bila v planski prostorski celoti Vič določena območja urejanja VS 3/1, VS 3/2, VS 3/3, VS ?, VI 3/1, VI 3/2, VI 3/3, VI ?, VP 3/1, VP 3/2, VM 3/1, VT 3/1, VG 3/1, VG* 3/2, VK 3/1, VK 3/2, VK* 3/3, VR 3/1, VR 3/2, VR 3/3, VR 3/5 in VR 3/6. V letu 1988 je bil za plansko celoto V3 Vič sprejet prostorski izvedbeni akt - Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto V3 Vič (Uradni list SRS, št. 6/88, 18/88 in Uradni list RS, št. 40/92, 49/96, 63/99, 98/99, 64/05 in 40/08), ki je v 2. členu določil, da se nanaša na prej navedena ureditvena območja. Po mnenju sodišča ne more biti dvoma, da je območje urejanja s sedanjo oznako VR 3/7 že ob uveljavitvi dolgoročnega plana spadalo v prostorsko celoto V3 Vič. To je razvidno tudi iz lokacijskih dovoljenj z dne 10. 12. 1992 in z dne 5. 5. 1993, ki sta v spisu, in se nanašata tudi na parc. št. 2019/2 k.o. ..., kjer naj bi bil izveden zaprošen poseg. Dovoljenji se opirata na prej navedeni Odlok, in navajata, da gre za lokacijo na območju urejanja z oznako VK 3/1 (območje urejanja VK 3/1 s spremembo dolgoročnega plana iz leta 1991 ni bilo več tako opredeljeno, vendar v spremembah 2. člena Odloka to območje ni bilo črtano). Kot samostojno območje urejanja je bilo območje VR 3/7-Dolgi most v prostorski celoti V3 opredeljeno v Odloku o spremembah in dopolnitvah dolgoročnega plana občin in mesta Ljubljane (Uradni list RS, št. 33/97) in zanj kot način urejanja predviden PUP. Da poseben PUP za to območje urejanja ni bil sprejet, ni sporno. To pa po mnenju sodišča ne pomeni, da zanj ni več mogoče uporabiti PUP za plansko celoto V3 Vič. Tudi če v tem PUP-u območje urejanja VR 3/7 ni izrecno navedeno v 2. členu, ker se v tej smeri ta PUP ni spremenil oziroma dopolnil, je po mnenju sodišča, ob ugotovitvi, da to območje spada v prostorsko celoto, na katero se ta PUP nanaša, tudi za območje urejanja VR 3/7, ker zanj (še) ni sprejet samostojen izvedbeni akt, mogoče upoštevati tiste splošne določbe PUP-a za plansko celoto V3, ki se sicer nanašajo na vsa območja urejanja.

Ker je upravni organ zmotno štel, da območje kjer naj bi bil zaprošen poseg izveden, ni pokrito s prostorskim izvedbenim aktom, je napačno uporabil materialno pravo. Zato je moralo sodišče izpodbijano odločbo odpraviti, v ponovnem postopku pa bo upravni organ moral skladnost zaprošene gradnje s prostorskim izvedbenim aktom (veljavnim v času odločanja) ponovno preveriti.

Neutemeljeno pa se po mnenju sodišča tožeča stranka sklicuje na gradbeno dovoljenje za stavbo na parc. št. 2019/2. To dovoljenje je bilo izdano leta 1992, ko območje urejanja VR 3/7 če ni bilo izločeno v samostojno območje in se na gradnjo bazne postaje tudi ni nanašalo, kot je upravni organ pravilno ugotovil. Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da v postopku izdaje izpodbijane odločbe zakonito izdan predpis ni bil uporabljen. Zadevo je na podlagi tretjega in v smislu četrtega odstavka tega člena vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek.

Stroškovnemu zahtevku tožeče stranke je sodišče ugodilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter ji stroške priznalo na podlagi prvega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07).

Pravni pouk temelji na prvem odstavku 73. člena ZUS 1.