Jedro

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva po 285. čl. ZPP, tožečo stranko pozvati, da določno navede, kakšne obresti uveljavlja od 21.4.2004 dalje do plačila. Če tožeča stranka ne bo ravnala v skladu s pozivom, bo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja terjatve v navedenem delu zavrnilo.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi, izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i v delu, v katerem je ugotovljen obstoj terjatve (od glavnice 769.897,00 SIT) iz naslova zamudnih obresti po ZPPSL od 21.4.2004 do plačila, ter glede odločitve o povrnitvi pravdnih stroškov, in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje; v preostalem delu (tj. kolikor je ugotovljen obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini glavnice

769.897,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.12.2001 do 20.4.2004), pa se pritožba tožene stranke zavrne in se v tem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v znesku

769.897,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.12.2001 do 20.4.2004 in zamudnimi obrestmi po ZPPSL od 21.4.2004 do plačila. Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 317.241,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.5.2005 do plačila.

Proti navedeni sodbi je tožena stranka po svoji pooblaščenki vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno spremembo tako, da pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne in ji naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke. Meni, da izpodbijana sodba v delu izreka o stroških ni skladna s 313. čl. ZPP, ker ni določen rok, v katerem se mora dajatev izpolniti. V nasprotju s stališči sodišča prve stopnje tudi meni, da ne bi smela nositi stroškov tega postopka. Tožeča stranka pri prijavljanju terjatev v stečajnem postopku ni postopala skladno s 137. čl. ZPPSL in k prijavi terjatev ni predložila vseh listin, iz katerih bi izhajal obstoj pravno pomembnih dejstev, zato jo je stečajni upravitelj prerekal. Sodišče prve stopnje samo ugotavlja, da je tožeča stranka v postopku predložila še dodatno pisno gradivo, ki izkazuje obstoj njene terjatve, vendar meni, da bi morala tožena stranka na podlagi tega pisnega gradiva pripoznati tožbeni zahtevek, da je ne bi bremenili stroški postopka. Odločitev v zvezi s stroški je neutemeljena iz razloga, ker je nasprotna 1. odst. 145. čl. ZPPSL, ki določa, da so stroški postopka stroški stečajnega postopka le v primeru, če stečajni upravitelj neupravičeno prereka terjatev. Iz poteka postopka pred sodiščem prve stopnje je razvidno, da je stečajni upravitelj terjatev utemeljeno prerekal iz razloga, ker je zaradi pomanjkanja dokazov ni mogel preizkusiti, zato bi morala tožeča stranka sama nositi stroške pravdnega postopka, ki v nasprotnem primeru, če bi k prijavi priložila vse pisno gradivo, kot ga je predložila v tem pravdnem postopku, ne bi bili potrebni (156. čl. ZPP). Nadalje sodišče s tem, ko ni zaslišalo bivšega zakonitega zastopnika stečajnega dolžnika, ni popolno ugotovilo dejanskega stanja.

Bivši zastopnik stečajnega dolžnika, ki je sklepal posel, ki je predmet pravde ter pri njegovi realizaciji ves čas sodeloval, je v postopku zatrjeval, da terjatev tožeče stranke ni utemeljena in da je blago izročeno. Sodišče prve stopnje resničnosti teh trditev, ki bi lahko bistveno vplivale na njegovo odločitev, ni preverilo. Tožena stranka tudi meni, da v ugotovitvenem delu izpodbijana sodba glede stranskih terjatev (zamudnih obresti po ZPPSL od 21.4.2004 dalje do plačila) ni sklepčna, oziroma je za toženo stranko nerazumljiva in neizvršljiva, saj ne pozna določila ZPPSL, ki bi opredeljevalo višino zamudnih obresti za vrsto terjatev, ki so predmet tega spora.

Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu odgovorila na pritožbo, predlagala njeno zavrnitev in uveljavljala povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

Izhajajoč iz predpostavke, da bi v obravnavanem primeru obveljala odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo tako, kot je bil ta postavljen, bi bila pravilna tudi odločitev, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki pravdne stroške v celoti; gre za to, da če bi bil razlog za prerekanje prijavljene terjatve tožeče stranke v stečajnemu postopku nad toženo stranko ta, da tožeča stranka ni prijavi terjatve priložila vseh listin, iz katerih izhaja obstoj pravno pomembnih dejstev glede terjatve, potem bi morala tožena stranka, po ustrezni predložitvi listin v tej pravdi, pripoznati tožbeni zahtevek, zato da je ne bi bremenili stroški postopka (157. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Vendar pa v obravnavani zadevi tožena stranka ni ravnala tako, ker tudi še v pritožbi izpodbija na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, saj trdi, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo bivšega zakonitega zastopnika stečajnega dolžnika, ki bi potrdil, da terjatev tožeče stranke ni utemeljena, ker da je bilo sporno blago tožeči stranki izročeno. Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču sodišča prve stopnje v tem delu, ki je dokazni predlog za zaslišanje nekdanjega zastopnika tožene stranke, D.P., kot nepotrebnega zavrnilo, ker je na podlagi preostalih dokazov ugotovilo, da tožena stranka ni dobavila tožeči stranki 10 monitorjev in 6 programskih paketov MS W. (tožeča stranka na dobavnici ni potrdila prejema blaga; v dopisu z dne 15.3.2002 tožena stranka ni oporekala okoliščini, da tožeči stranki ni dobavila vsega blaga in se je v njem zavezala, da ji ga bo naknadno dobavila; v dopisu z dne 26.4.2002 je tožena stranka nedvoumno izjavila, da bo tožeči stranki zahtevana sredstva - kupnino za nedobavljeno blago - vrnila takoj ko bo prejela določen kredit iz tujine). Glede na to je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v delu, kolikor se ta nanaša na ugotovitev obstoja glavnične terjatve z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.12.2001 do 20.4.2004, zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo (353. čl. ZPP).

Prav ima pritožba le v delu, v katerem zatrjuje, da je izpodbijana sodba glede dosojenih zamudnih obresti za čas od

21.4.2004 dalje do plačila neizvršljiva oz. nedoločena; sodišče prve stopnje je priznalo zamudne obresti po ZPPSL (Zakonu o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji), pri čemer ni jasno, za kakšne obresti gre oz. v kakšni višini so dosojene (114. čl. ZPPSL ne pozna le ene vrste obresti, zato ni mogoče govoriti o "obrestih po ZPPSL"). S tem, ko je sodišče prve stopnje ugodilo nedoločenemu zahtevku iz naslova obresti po 21.4.2004, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP in je moralo pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugoditi, izpodbijano sodbo v navedenem delu razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (354. čl. ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva po 285. čl. ZPP, tožečo stranko pozvati, da določno navede, kakšne obresti uveljavlja od 21.4.2004 dalje do plačila. Če tožeča stranka ne bo ravnala v skladu s pozivom, bo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja terjatve v navedenem delu zavrnilo.

Ker je pritožbeno sodišče delno razveljavilo izpodbijano sodbo, je razveljavilo tudi odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov, ker bo ta odvisna od končnega uspeha strank v pravdi, stroški pritožbenega postopka pa so del nadaljnjih pravdnih stroškov (4. odst. 165. čl. ZPP). Pri ponovni odločitvi o povrnitvi pravdnih stroškov pa bo sodišče prve stopnje upoštevalo tudi 1. odst. 313. čl. ZPP, po katerem se v primeru, ko se v sodbi naloži kakšna dajatev, določi tudi rok, v katerem se mora ta izpolniti (paricijski rok).