Jedro

Iz upravnih spisov izhaja, da tožnik tožbenega ugovora, da ne gre za isti predmet izvršbe, ni navajal v upravnem postopku (pritožbi zoper izpodbijano odločbo). Ker tožnik v tožbi ni navedel razlogov, zakaj tega ugovora ni navedel že v upravnem postopku, ga sodišče ne more upoštevati kot tožbenega razloga.

Tudi sicer pa tožnik ne bi mogel vplivati na odločitev s tožbenim ugovorom, da ne gre za identičen objekt, če je sprememba objekta posledica z odločbo z dne 23. 12. 2004 izrecno prepovedanega nadaljevanja nedovoljene gradnje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožnik je vložil tožbo zoper v uvodu navedeni sklep, s katerim je bilo v 1. točki izreka ugotovljeno, da je postala odločba gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje, prostor in energijo, Območne enote Kranj št. 356-02-011916/2004 z dne 23. 12. 2004 izvršljiva dne 1. 4. 2005. Z 2. točko izreka izpodbijanega sklepa je bilo odločeno, da je tožnik dolžan izvršiti odrejeno obveznost iz navedene odločbe v novem roku do 31. 8. 2012, sicer bo po poteku tega roka izvršbo opravil pooblaščeni izvajalec, pri čemer bo tožnik o datumu izvršbe obveščen z obvestilom. S 3. in 4. točko izreka izpodbijanega sklepa je bilo odločeno, da bo o stroških izvršbe izdan poseben sklep in da pritožba zoper ta sklep ne zadrži izvedbe izvršbe.

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bilo tožniku z odločbo z dne 23. 12. 2004 odrejeno, da mora do 31. 3. 2005 odstraniti gospodarski objekt s hlevom, tlorisne velikosti 11,20 m x 11,00 m + 5,00 m x 5,90 m, na zemljišču parc. št. 184/33 in 184/48, obe k.o. …, ter vzpostaviti prejšnje stanje, in da je navedena odločba postala izvršljiva dne 1. 4. 2005. Na kontrolnem inšpekcijskem pregledu dne 17. 2. 2012 je bilo ugotovljeno, da tožnik predmetnega objekta ni odstranil, temveč je z gradnjo nadaljeval. Objekt je izdelal in se v pritličju uporablja kot hlev za konje, hrambo krme, kmetijskih strojev in orodja, mansarda pa se uporablja za stanovanjski namen. Tožnik je predmetno gradnjo nadaljeval brez ustreznih upravnih dovoljenj. Prvostopenjski organ svoj ukrep utemeljuje na 290. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo in pojasnil, da pritožbena navedba, da bi izvršitev izpodbijanega sklepa za tožnikovo družino pomenila hudo socialno ogroženost, ne more vplivati na odločitev v zadevi, ostale pritožbene navedbe pa se nanašajo na odločbo, ki se izvršuje, zato jih v tem izvršilnem postopku ni mogoče upoštevati.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je namesto dveh objektov, ki sta bila predmet izvršbe, in sta bila zgrajena v letu 2004, zgradil en sam objekt. Izvršilni naslov se torej ne nanaša na objekt, ki dejansko stoji. Ker ne gre za isti predmet izvršbe, izpodbijanega sklepa ni mogoče izvršiti. Predlaga, naj sodišče odpravi izpodbijano odločbo in ugodi stroškovnemu zahtevku.

Tožba ni utemeljena.

Po 52. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

Iz upravnih spisov izhaja, da tožnik tožbenega ugovora, da ne gre za isti predmet izvršbe, ni navajal v upravnem postopku (pritožbi zoper izpodbijano odločbo). Ker tožnik v tožbi ni navedel razlogov, zakaj tega ugovora ni navedel že v upravnem postopku, ga sodišče glede na citirano določbo ZUS-1 ne more upoštevati kot tožbenega razloga.

Ne glede na navedeno pa sodišče pripominja, da tožnik tudi sicer ne bi mogel vplivati na odločitev s tožbenim ugovorom, da ne gre za identičen objekt, če je sprememba objekta posledica z odločbo z dne 23. 12. 2004 izrecno prepovedanega nadaljevanja nedovoljene gradnje. Z inšpekcijsko odločbo, ki v tej zadevi predstavlja izvršilni naslov, je bilo namreč jasno opredeljeno, za kateri objekt gre, ne glede na njegovo trenutno stanje. Tožnik pa ne navaja, da bi inšpekcijsko odločbo z dne 23. 12. 2004 izvršil, niti da bi za spremenjen objekt pridobil gradbeno dovoljenje. Slednje bi bilo namreč lahko razlog za ustavitev izvršbe.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnik, niso pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.