Jedro

Izpodbijana odločba je izdana na podlagi 220. člena CZS zaradi nepravilne uvrstitve v TARIC kodo, ob nespremenjeni tarifni oznaki. Posledično so bile neobračunane protidampinške dajatve po opombi k navedeni TARIC kodi, v skladu z Uredbo sveta (ES) št. 954/2006 z dne 27. junija 2006, ki velja od 30. 6. 2006. Ker je bil vknjižen nižji znesek dajatev od zakonsko dolgovanega, je bilo treba opraviti naknadno vknjižbo v rokih, ki so določeni v 220. členu CZS, ni pa šlo za primer iz 2. odstavka 220. člena CZS.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Murska Sobota določil deklaranta A. d.d. in prejemnika družbo B. d.o.o. kot solidarna dolžnika za doplačilo uvoznih dajatev, za blago sproščeno v prost promet s carinsko deklaracijo št. 2532 z dne 13. 10. 2006, Izpostave ŽP Lendava in jima naložil plačilo carinskega dolga iz naslova protidampinške dajatve, razlike davka na dodano vrednost (DDV) ter obresti, v skupnem znesku 8.733,94 EUR, z 10 dnevnim rokom plačila in nespensuzivnim učinkom pritožbe. Na podlagi zapisnika o naknadnem preverjanju deklaracij z dne 6. 11. 2007 je bil vložen predlog za naknadno vknjižbo dajatev zaradi nepravilne uvrstitve blaga v TARIC kodo kombinirane nomenklature (KN). Iz zapisniških ugotovitev izhaja, da je deklarant A. d.d., kot posredni zastopnik družbe B. d.o.o. s carinsko deklaracijo št. 2532 z dne 13. 10. 2006, sprostil v prost promet blago zaščitne cevi–casing, uvrščene v tarifno oznako 7304 29 11 KN in TARIC kodo 80. Pri preverjanju deklaracije je bilo ugotovljeno, da je kot opis blaga v polju 31 navedeno „zaščitne cevi–casing z zunanjim primerom 177,80 mm“. Carinski urad je pridobil certifikat „acc.to EN 10204/3.1.B i 3.1.C“, in po opravljenih izračunih po predpisani formuli, s katero se izračuna, koliko znaša ekvivalent ogljika CEV v ceveh po posameznih saržah iz certifikata, kar je odločilnega pomena za uvrstitev v TARIC kodo, zaključil, da je ekvivalent CEV po vseh saržah pod 0,86. Tako v danem primeru ne gre za zaščitne cevi–casing z zunanjim premerom do vključno 406,4 mm, z ekvivalentom ogljika nad 0,86, temveč za zaščitne cevi–casing z zunanjim premerom vključno 406,4 mm in ekvivalentom ogljika pod 0,86. V skladu z navedenim je bila deklarantova uvrstitev v tarifno oznako 7304 29 11 KN s TARIC kodo 80, nepravilna. Carinski organ je zato sporno blago uvrsti v tarifno oznako 7304 29 11 KN, ki je tudi navedena v prvem podpolju polja 31 carinske deklaracije, za pravilno uvrstitev blaga v TARIC kodo iz drugega podpolja polja 31 carinske deklaracije, pa je odločilnega pomena ekvivalent ogljika (CEV–Carbon Equivalent Value) v ceveh. Podatke o vsebnosti CEV si je prvostopenjski organ pridobil iz navedenega certifikata, na katerem so med drugim podatki o kemični analizi blaga. Po predpisani formuli, ki je navedena v zapisniku, je izračunal vrednost CEV, ki je odločilnega pomena za uvrstitev blaga v TARIC kodo. Iz certifikata in v zapisniku navedene formule, je razvidno, da je vrednost CEV pri vseh ceveh, ki so bile izdelane v posameznih šaržah, pod 0,86. Carinski urad je v skladu z Uredbo Sveta (EGS) št. 2658/87 z dne 23. 7. 1987 o tarifni in statistični nomenklaturi ter skupni carinski tarifi (UL L 256, 7. 9. 1987) in Uredbe Komisije (ES) št. 1719/2005 z dne 27. 10. 2005 o spremembi Priloge I k Uredbi Sveta št. 2658/87 (UL L 286 z dne 28. 10. 2005), z uporabo splošnih pravil za razlago kombinirane nomenklature, ugotovil, da glede na ugotovitve ekvivalentov ogljika CEV v ceveh, ne gre za zaščitene cevi–casing z zunanjim primerom do vključno 406,4 mm, z ekvivalentom ogljika nad 0,86, zato je bila deklarantova uvrstitev v tarifno oznako 73042911 KN z TARIC kodo 80 nepravilna, temveč, da se blago uvršča v (isto) tarifno oznako 73042911 KN in TARIC kodo 20, kot zaščitne cevi-casing, z zunanjim premerom do vključno 406,4 mm, z ekvivalentom ogljika CEV do vključno 0,86. Za navedeno blago je v KN pri navedeni tarifni oznaki in TARIC kodi predpisana opomba TN 079, ki temelji na Uredbi Sveta (ES) št. 954/2006 z dne 27. 6. 2006 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve na uvoz določenih brezšivnih cevi iz železa ali jekla s poreklom iz Hrvaške, Romunije, Rusije in Ukrajine. Navedena uredba v 1. členu določa, da se dokončna protidampinška dajatev uvede na uvoz določenih brezšivnih cevi iz železa ali jekla, s krožnim prečnim prerezom, z zunanjim premerom do vključno 406,4 mm, z ekvivalentom ogljika (CEV) do vključno 0,86 v skladu s formulo in kemično analizo Mednarodnega inštituta za varilstvo, ki se uvršča med drugim pod oznako KN ex72042911, s stopnjo v višini 29,8 %.

Deklarant in prejemnik blaga sta bila z ugotovitvami prvostopenjskega organa seznanjena. Deklarant pripomb na zapisnik ni podal, tožnik pa je podal pripombe, ki jih je prvostopenjski organ zavrnil. V obrazložitvi se prvostopenjski organ sklicuje na 2. odstavek 61. člena Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti (Uradni list RS, št. 25/04, v nadaljevanju ZICPES) in 1. odstavek 220. člena Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 o Carinskem zakoniku Skupnosti (UL L 302 z dne 19. 10. 1992 s spremembami, v nadaljevanju CZS). V nadaljevanju navaja določbe 213. člena, 1. odstavek 214. člena, a) točko 1. odstavka in 3. odstavek 201. člena, 218. člen, 1. odstavek 220. člena ter 222. člen CZS. Pravna podlaga za naložitev DDV je 2. odstavek 138. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDDV-1), 1. odstavek 41. člena ZDDV-1 in 1. odstavek 158. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 141/06 s spremembami, v nadaljevanju Pravilnik). Podlaga za obračun obresti je 95. člen Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2).

Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT 498-1-80/2008 z dne 30. 11. 2009 pritožbo zavrnilo. Tožnik niti v pripombah na zapisnik niti v pritožbi ne izpodbija drugačne uvrstitve spornega blaga, temveč ugovarja, da carinski organ ni ugotovil nobenega netočnega ali nepopolnega podatka, saj je poimenovanje blaga ostalo v bistvenem nespremenjeno. Prvostopenjski organ ni bil dolžan spreminjati poimenovanja blaga, saj mora deklarant v polje 31 carinske deklaracije vpisati običajni trgovski opis blaga z vsemi potrebnimi podatki, ki omogočajo prepoznavanje blaga. Z drugačno uvrstitvijo blaga v TARIC kodo (tarifna oznaka 73042911 KN ni sporna) pa se trgovski naziv ni spremenil. Glede očitka tožnika, da je v polju 14 carinske deklaracije vpisana zgolj špedicija, brez navedbe zastopanja, pa se pritožbeni organ sklicuje na določbe Pravilnika o izpolnjevanju enotne upravne listine in računalniške izmenjave podatkov ter o drugih obrazcih, ki se uporabljajo v carinskih postopkih (Uradni list RS, št. 111/05 in spremembe, v nadaljevanju Pravilnik o izpolnjevanju enotne upravne listine). Deklarant je sam vpisal v polje 14 oznako (3), s katero se je deklariral kot posredni zastopnik. Pritožbeni organ zavrača tudi očitke kršitev 154. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in spremembe, v nadaljevanju ZUP). Ustna obravnava na razjasnitev stvari ne bi vplivala, tožnik v pripombah ni izpodbijal drugačne uvrstitve blaga, zato je očitek, da je podana kršitev načela zaslišanja stranke, neutemeljen. Tožnik višino carinskega dolga ne izpodbija.

Tožnik je vložil tožbo iz razlogov napačne uporabe materialnega prava, kršitve pravil postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev predpisov, zaradi katerih je izpodbijani akt ničen. Ugovarja tudi kršitev 22. člena in 25. člena Ustave RS in 6. člena EKČP. Sodišču predlaga, da odloči na podlagi 37. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1). Ugovarja, da je odločala pooblaščenka ministra s pooblastilom št. 44/2007/3 z dne 7. 3. 2007, ki mu je prenehal mandat. Ni jasno, kako je carinski organ ugotovil posredno zastopanje, saj ni zahteval nobenega pooblastila. Oseba, ki je vložila carinsko deklaracijo ni imela procesnega pooblastila za začetek upravnega postopka. Carinski organ bi moral pri preverjanju carinske deklaracije preveriti podatke (66. člen ZUP). Tožnik se v tožbi sklicuje na pravila o zastopanju po ZUP (48. člen in 49. člen ZUP). Carinski organ ni ugotovil za kakšno novo dejstvo gre in s kakšnimi dokazi je bilo ugotovljeno. Tožnik tudi ugovarja bistveno kršitev pravil postopka ter, da ni bil izveden pošten dokazni postopek, odločba tožene stranke ni argumentirana, kršene so tudi bile temeljne ustavne pravice tožnika, zlasti pravica do poštene obravnave. Tožniku je bilo onemogočeno učinkovito pravno sredstvo. Izpodbijane odločbe tudi ni mogoče preizkusiti. V nadaljevanju tožnik očita neustavnost 78. člena CZS. Razlog za naknadni obračun ne more biti nepravilno uporabljeni materialni predpis, nepravilen sklep o dejanskem stanju, na podlagi nespremenjenega dokaznega gradiva in podobno. Očita kršitev postopkovnega načela materialne resnice, opredeljenega v določbi 8. člena ZUP in načela kontradiktornosti. Sodišču predlaga, da odloči v sporu polne jurisdikcije ter da izpodbijano odločbo spremeni tako, da postopek plačila ustavi in odloči o stroških postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe tožnika in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Prvostopni in drugostopni organ sta za svojo odločitev navedla tudi prave in utemeljene razloge. Sodišče se v delu, kjer so tožbeni ugovori enaki pritožbenim sklicuje nanje in jih v sodbi ne ponavlja, v skladu z določbo 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1).

Ugovor tožnik, da uradna oseba, ki je podpisala odločbo na drugi stopnji (sekretarka) nima veljavnega pooblastila, ni utemeljen Po določbi 16. člena Zakona o državni upravi (Uradni list RS, št. 52/02 – 53/05, v nadaljevanju ZDU-1) minister v skladu s sprejeto politiko vodi in predstavlja ministrstvo, izdaja predpise in druge akte v skladu z zakonom, in sprejema druge odločitve iz pristojnosti ministrstva. Iz navedene določbe je razvidno, da je minister nosilec vseh pooblastil v ministrstvu in istočasno predstojnik vsem zaposlenim v ministrstvu. Na podlagi 1. odstavka 28. člena ZUP o upravni stvari, za katero je pristojen monokratičen (individualno voden organ), izda odločbo v upravnem postopku njegov predstojnik, če ni s predpisi tega organa ali drugimi predpisi določeno drugače. V skladu z 2. odstavkom istega člena ZUP predstojnik lahko pooblasti drugo osebo, zaposleno pri istem organu za odločanje v upravnih stvareh iz določene vrste zadev. V danem primeru je državna sekretarka razpolagala s pooblastilom Ministrstva za finance. Ugovor tožnika, da državna sekretarka ne more odločati v imenu ministra, ker razpolaga s pooblastilom, ki ni podpisano s strani aktualnega ministra za finance, tako ni utemeljen. Po presoji sodišča pooblastilo ministra za odločanje ni vezano na njegov mandat. Prenehanje mandata predstojnika na dano pooblastilo ne vpliva (v nasprotju z državnim sekretarjem, ki mora o prenehanju funkcije predsednika vlage ali ministra ponuditi svoj odstop), ker ne gre za osebno pooblastilo (pooblastilo za zastopanje), ampak za pooblastilo za odločanje, ki izhaja iz položaja (funkcije) ministra. Takšno pooblastilo, po presoji sodišča preneha z odvzemom ali preklicem. Zato ima navedena državna sekretarka veljavno pooblastilo za odločanje v upravnem postopku na podlagi določbe 2. odstavka 28. člena ZUP. Glede tega vprašanja se je sodna praksa že večkrat izrekla (npr. sodbi Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 6/2008, X Ips 1783/2006).

V obravnavani zadevi gre za naknadno preverjanje carinske deklaracije po uradni dolžnosti po odobritvi prepustitve blaga v prost promet smislu 13. člena in 78. člena Uredbe Sveta EGS št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 (CZS), katere namen je pregled pravilne uvrstitve blaga v tarifno oznako KN in TARIC kodo. Naknadno preverjanje deklaracije je bilo v obravnavanem primeru opravljeno na podlagi carinske deklaracije št. 2532 z dne 13. 10. 2006 in prilog ter podatkov, ki jih je posredoval sam tožnik. Če se pri ponovnem pregledu deklaracije ali naknadnih preverjanih izkaže, da so bile določbe o predmetnem carinskem postopku uporabljene na podlagi netočnih ali nepopolnih podatkov, carinski organi, ob upoštevanju vseh sprejetih predpisov, sprejmejo potrebne ukrepe za ureditev položaja, pri čemer upoštevajo nove informacije, s katerimi razpolagajo (3. odstavek 78. člena CZS).

Tožnik v postopku in v tožbi ne izpodbija višine carinskega dolga in uvrstitve spornega blaga, niti ne navaja okoliščin, ki bi kakorkoli vplivale na drugačno določitev TARIC kode. Izpodbijana odločba je izdana na podlagi 220. člena CZS zaradi nepravilne uvrstitve v TARIC kodo (namesto 80 je pravilna TARIC koda 20), ob nespremenjeni tarifni oznaki. Posledično so bile neobračunane protidampinške dajatve po opombi k navedeni TARIC kodi, v skladu z Uredbo sveta (ES) št. 954/2006 z dne 27. junija 2006, ki velja od 30. 6. 2006. Ker je bil vknjižen nižji znesek dajatev od zakonsko dolgovanega, je bilo treba opraviti naknadno vknjižbo v rokih, ki so določeni v 220. členu CZS, ni pa šlo za primer iz 2. odstavka 220. člena CZS.

Carinski dolg je nastal s sprostitvijo blaga, zavezanega uvoznim dajatvam, v prost promet, po a) točki 1. odstavka 201. člena CZS. Po 3. odstavku 201. člena CZS je dolžnik deklarant, v primeru posrednega zastopanja pa je dolžnik tudi oseba, za račun katere je bila izdelana carinska deklaracija. To je v obravnavanem primeru tožnik. V polju 14 v tej zadevi obravnavane carinske deklaracije se je z oznako (3) v skladu z Pravilnikom o izpolnjevanju enotne upravne listine, deklarant deklariral kot posredni zastopnik (2. alineja 2. odstavka 5. člena CZS).

Sodišče zavrača tudi očitke tožnika glede kršitve pravil postopka in kršitve načela zaslišanja stranke v zvezi z neopravljeno glavno obravnavo. Tožnik je v postopku sodeloval, zapisnik mu je bil vročen in je bil seznanjen z vsemi dejstvi in okoliščinami, ki so vplivale na odločitev. Tožnik je podal pripombe, ki je nanje prvostopni organ odgovoril tudi v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, sodišče pa tudi ni našlo očitanih kršitev Ustave RS in EKČP, kot tudi ne ničnostnih razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče pripominja, da pogoji iz 65. člena ZUS-1, na podlagi katerih bi sodišče s sodbo lahko samo odločalo o stvari (spor polne jurisdikcije), v danem primeru niso izpolnjeni.

Tožnik je tudi predlagal, da naj sodišče izvede glavno obravnavo in zasliši predlagane priče, vendar po presoji sodišča ni navedel nobene okoliščine ali trditve, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da bo na ta način mogoče dejansko stanje dopolniti z ugotovitvami, ki bi utegnile biti pomembne za odločitev. Sodišče je na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1, v zadevi odločalo brez glavne obravnave na nejavni seji, ter relevantne okoliščine, ki vplivajo na odločitev, niso sporne.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi 73. člena ZUS-1.