Jedro

Sodišče je z izpodbijano pravnomočno sodbo odločilo pravilno, ko je zahtevo za revizijo zoper sodbo Vojaškega sodišča v Skopju zavrnilo, saj se sme ta glede na določbo 1. odstavka 22. člena ZPKri vložiti le zoper sodbe, izdane v času od 15.5.1945 do 2.7.1990 na ozemlju sedanje Republike Slovenije.

Določba 3. odstavka 2. člena ZPKri, ki uvršča med politične zapornike ob določenih pogojih tudi osebe slovenske narodnosti, ki so bile obsojene pred sodiščem drugih republik nekdanje Jugoslavije, ne opravičuje širše razlage 1. odstavka 22. člena istega zakona.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega B.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani na podlagi 2. odstavka 26. člena Zakona o popravi krivic (ZPKri, Ur. l. RS, št. 59/96) zavrnil zahtevo zagovornice obsojenega B.M. za revizijo pravnomočne sodbe Vojaškega sodišča v Skopju z dne 07.05.1987. Dne 05.03.2002 pa je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo pritožbo zagovornice obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper takšno pravnomočno odločbo (sodba sodišča prve stopnje in sodba sodišča druge stopnje) je dne 13.06.2002 vložila zagovornica obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP ter drugih kršitev določb kazenskega postopka, ker so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe (2. odstavek 371. člena ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da naj zahtevi ugodi ter s sodbo na podlagi 1. odstavka 426. člena ZKP spremeni pravnomočno odločbo v korist obsojenca ter ga oprosti obtožbe ali podrejeno razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in sodbo višjega sodišča in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Vrhovna državna tožilka K.U.-K. je v odgovoru na zahtevo, ki ga je podala v skladu z 2. odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), navedla, da sta sodišči prve in druge stopnje odločili pravilno in v skladu s pogojem iz 1. odstavka 22. člena Zakona o popravi krivic, v posledici česar predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornica v zahtevi navaja, da bi moralo sodišče, ko je odločalo o zahtevi za revizijo, "smiselno" uporabiti določbo 2. odstavka 560. člena ZKP, po kateri je možno zoper sodbe vojaških sodišč, ki so bila pristojna za območje katerekoli republike bivše SFRJ, vložiti izredno pravno sredstvo, saj bi zgolj ozka, dobesedna razlaga, ki sicer dopušča le vložitev dveh izrednih pravnih sredstev, pomenila kršitev 14. člena Ustave Republike Slovenije, ki so ga sodišča dolžna upoštevati v skladu s 15. členom Ustave. Te navedbe pa niso utemeljene. Kot že navaja sama vložnica zahteve, 2. odstavek 560. člena ZKP govori o dveh izrednih pravnih sredstvih, to je o zahtevi za varstvo zakonitosti in zahtevi za izredno omilitev kazni, ne omenja pa revizije. Tega izrednega pravnega sredstva namreč Zakon o kazenskem postopku ne pozna, dopušča pa ga Zakon o popravi krivic (ZPKri - Ur. l. 59/96). Ta zakon pa ne določa zgolj novega izrednega pravnega sredstva, temveč tudi posebne pogoje in postopek za spremembo pravnomočne kazenske sodbe. Ob upoštevanju načela zakonitosti je sodišče na te določbe vezano, saj mora pri opravljanju sodniške funkcije postopati v skladu z zakonom in ustavo. Pri določitvi obsega zadev, zoper katere se sme vložiti revizija, je Zakon o popravi krivic natančen in nedvoumen, saj v 1. odstavku 22. člena jasno določa, da se zahteva za revizijo sme vložiti le zoper sodbe izdane v času od 15.05.1945 do 02.07.1990 na ozemlju sedanje Republike Slovenije. Torej je sodišče z izpodbijano pravnomočno sodbo odločilo pravilno, ko je zahtevo za revizijo zoper sodbo Vojaškega sodišča v Skopju zavrnilo, saj za vložitev tega izrednega pravnega sredstva ni podan temeljni pogoj, to je obsodba pred slovenskimi sodišči. Obe določbi to je 2. odstavek 560. člena ZKP kakor tudi 1. odstavek 22. člena Zakona o popravi krivic sta kot rečeno jasni, natančni, brez vrzeli, ki bi zahtevali uporabo analogije.

Neutemeljena je tudi navedba zagovornice, češ da je sodišče kršilo 14. člen Ustave Republike Slovenije, saj pomeni spoštovanje načela enakosti pri izdajanju posamičnih aktov v postopkih pred sodiščem, to da se vsi veljavni pravni predpisi uporabljajo do vseh državljanov na enak način. Širitev jasnih določb bodisi Zakona o kazenskem postopku, bodisi Zakona o popravi krivic (analogijo že zakona sama izključujeta s svojo jasno definicjo) bi pomenila samovoljnost in arbitriranje sodnika, kar pa bi posledično privedlo tudi do kršitve načela enakosti.

Res je, da 3. odstavek 2. člena Zakona o popravi krivic uvršča med politične zapornike ob določenih pogojih tudi osebe slovenske narodnosti, ki so bile obsojene pred sodiščem drugih republik nekdanje Jugoslavije, na kar opozarja zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti, vendar pa ta določba ne opravičuje širše razlage 1. odstavka 22. člena tega zakona. Zakon o popravi krivic namreč ne omogoča le spremembe pravnomočne kazenske sodbe z novim izrednim pravnim sredstvom - revizijo (2. odstavek 1. člena ZPKri) temveč ureja tudi pravico do povrnitve škode in pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivšim političnim zapornikom (1. odstavek 1. člena ZPKri). Ravno za uveljavitev slednjih pravic (člen 5. ZPKri) pa je ugotovitev statusa političnega zapornika pomembna, medtem ko zahtevo za revizijo lahko vložijo tudi druge prizadete osebe ob pogoju, da so bili obsojeni z zlorabo kazenske zakonodaje in da se ta zloraba ne more uveljaviti z drugimi izrednimi pravnimi sredstvi po določbah Zakona o kazenskem postopku.

Ker torej niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica, in ne kršitev Ustave, je Vrhovno sodišče v skladu z določilom člena 425. ZKP zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno.