Jedro

V času po dejanskem prenehanju zakonske skupnosti pridobljeno premoženje lahko predstavlja izključno premoženje enega od zakoncev, vendar ob jasnem dejanskem izhodišču, da ga je ta zakonec ustvaril z lastnim delom in lastnim denarjem.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z (vmesno) sodbo odločilo, da je stanovanje v velikosti približno 80 m2 v L., skupna lastnina pravdnih strank.

Odločitev o višini deležev na tem delu skupnega premoženja si je pridržalo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje tožena stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, ali pa razveljavitev sodb obeh nižjih sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Življenjska in gospodarska skupnost pravdnih strank je prenehala v mesecu juliju 1992, sporno stanovanje pa je bilo kupljeno šele v avgustu 1992. Izpodbijana sodba negira posojilno pogodbo, ki jo je za nakup stanovanja toženec sklenil s svojim bratom dne 1.8.1992. Denar, ki ga je toženec dvignil iz banke v Avstriji, ni bil porabljen za nakup stanovanja. Če pa tožnica meni, da je bil denar, ki je bil v Avstriji dvignjen iz hranilne knjižice, porabljen le v korist toženca, ima do njega obligacijskopravni zahtevek. Sredstva za nakup stanovanja so ločena od premoženja bivših zakoncev.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 2. odstavka 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS št. 14/89) je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje sledi, da je zakonska zveza pravdnih strank bila razvezana dne 19.11.1992, stanovanje, na katerem tožnica uveljavlja obstoj skupne lastnine, pa je bilo kupljeno v avgustu 1992. Po toženčevih prvotnih trditvah naj bi bil denarni vir za nakup v njegovih lastnih prihrankih (shranjenih na banki v Avstriji) ter dohodkih iz dnevnic in terenskega dela. Kasneje je to stališče menjal z navedbo, da je za nakup stanovanja pridobil denar, ki mu ga je posodil brat že po razpadu ekonomske skupnosti s tožnico, iz bančne knjižice dvignjeni denar pa naj bi porabil za druge namene. Take toženčeve trditve sta nižji sodišči v povezavi z drugimi dokazi - predvsem z izpovedjo hčere pravdnih strank - prosto dokazno ocenili. Ob ugotovitvi, da je večji denarni znesek toženec v Avstriji dvignil dan pred nakupom stanovanja in da denar, shranjen na banki izvira iz skupnih prihrankov iz časa zakonske skupnosti, je bilo dokazno ocenjeno, da je denar za nakup stanovanja v znatnem delu iz tega izviral. V tem obsegu je bila ocenjena tudi izpoved toženčevega brata o posojilu v avgustu 1992. Navedene dejanske ugotovitve ne morejo biti predmet revizijske presoje (3. odstavek 385. člena ZPP). Pomenijo pa izhodišče za pravno sklepanje o tem, da sporno stanovanje spada v skupno premoženje pravdnih strank. Revizijsko sodišče se strinja s presojo, ki jo sprejema izpodbijana sodba. V času po dejanskem prenehanju zakonske skupnosti pridobljeno premoženje lahko predstavlja izključno premoženje enega od zakoncev, vendar ob jasnem dejanskem izhodišču, da ga je ta zakonec ustvaril z lastnim delom in lastnim denarjem. V obravnavanem primeru je dokazano ravno nasprotno. Revizijsko stališče o razlikovanju med zahtevkoma obligacijske in stvarnopravne narave je v tem pogledu nejasno: če gre za posredno priznanje, da je stanovanje vendarle bilo kupljeno iz skupnih prihrankov, ima tožnica na kupljeni stvari po že omenjeni zakonski določbi direktni zahtevek na ugotovitev skupne lastnine.

Ko je revizijsko sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo tudi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) in ugotovilo, da ni bila storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člena ZPP).