Jedro

Domneva priznanja dejstev iz 2. odstavka 214. člena ZPP se ne more uporabiti kot podlaga za posledično ugotovitev "nespornosti" dejanskega stanja v smislu 488. člena ZPP. Ta se lahko uporabi le v primeru dejanske nespornosti.

Učinek priznanja nezanikanih dejstev po domnevi iz 2. odstavka 214. člena lahko nastopi šele po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom odločilo, da se zaradi umika tožbe za znesek 9.000,00 EUR sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 34836/2012 z dne 18. 03. 2012 za ta znesek razveljavi tudi v prvem in tretjem odstavku in se postopek v tem delu ustavi, z izpodbijano sodbo pa je citirani sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi v prvem odstavku izreka za znesek 6.703,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 04. 2012 do plačila. Toženi stranki je še naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 838,08 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo je pritožbo pravočasno vložila tožena stranka. Navedla je, da je prvostopenjsko sodišče kršilo njeno pravico, da se izjavi o navedbah tožeče stranke, ker je odločilo o sporu brez razpisa naroka v nasprotju s 488. členom ZPP, posledično pa je prvostopenjsko sodišče tudi napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Dejansko stanje med strankama ni bilo nesporno. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi tako, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka je vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine za znesek 15.223,37 EUR s pripadki na podlagi več računov. V ugovoru zoper izdani sklep o izvršbi je toženka (dolžnica) navedla, da je sicer res poslovala s tožnico, da pa ji ne dolguje terjanega zneska, da se bo lahko natančneje izjasnila, ko ji bodo predočene fakture, na podlagi katerih naj bi dolgovala, ter da je bil s tožnico ustno dogovorjen odlog plačila, saj je bila toženka zaradi neplačil s strani svojih naročnikov kratkoročno plačilno nesposobna. Po razveljavitvi sklepa o izvršbi v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba, se je postopek nadaljeval pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Tožnica je dne 23. 07. 2012 vložila pripravljalno vlogo, s katero je tožbeni zahtevek za znesek 9.000,00 EUR umaknila zaradi plačila, v preostalem delu pa je pri zahtevku vztrajala in ga natančneje obrazložila. Priložila je tudi fakture in dobavnice.

6. Sodišče prve stopnje je pripravljalno vlogo z dne 23. 07. 2012 poslalo toženi stranki s pozivom, da se izjavi glede delnega umika tožbe. Tožena stranka se je z delnim umikom strinjala. Sodišče prve stopnje je nato brez razpisa naroka za glavno obravnavo, sklicujoč se na določbo 488. člena ZPP, izdalo sodbo, v kateri je ugotovilo, da tožena stranka ni prerekala navedb tožnice v njeni pripravljalni vlogi z dne 23. 07. 2012, iz česar je zaključilo, da med strankama dejansko stanje ni sporno.

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo sodne odločbe brez razpisa glavne obravnave. Določba 488. člena ZPP daje sodišču pooblastilo, da lahko brez razpisa naroka izda odločbo o sporu, kadar po prejemu odgovora na tožbo ugotovi, da med strankama ni sporno dejansko stanje in tudi ni drugih ovir za izdajo odločbe. Nujen pogoj za dopustnost izdaje sodbe brez razpisa naroka za glavno obravnavo je torej nespornost dejanskega stanja, ki je relevantno za odločitev o tožbenem zahtevku. Nespornost pomeni, da tožena stranka ne nasprotuje s strani tožeče stranke zatrjevani dejanski podlagi uveljavljanega zahtevka, nasprotuje pa pravnemu razlogovanju utemeljenosti zahtevka glede na zatrjevano dejansko stanje (glej VSL sklep I Cpg 751/2013). Nespornost dejanskega stanja nadalje tudi pomeni, da sodišče dokaznega postopka ne izvaja in ne ugotavlja dejanskega stanja z oceno izvedenih dokazov.

8. Iz ugovora tožene stranke zoper izdani sklep o izvršbi ne izhaja, da se stranki strinjata glede obstoja za odločitev o zahtevku relevantnih dejstev, saj je tožena stranka prerekala navedbe iz tožničinega predloga za izvršbo o tem, da ji dolguje zahtevani znesek in zatrjevala obstoj dogovora o odlogu plačila. Prvostopenjsko sodišče je poleg tega izvajalo tudi dokazni postopek, saj je vpogledalo v fakture, dobavnice in druge listine (v prilogi A2-A16), ki jih je predložila tožeča stranka, ter jih tudi dokazno ocenilo. To ne bi bilo potrebno, če bi prvostopenjsko sodišče o utemeljenosti tožbenega zahtevka lahko sklepalo le na podlagi nespornih dejstev.

9. Domneva priznanja dejstev iz drugega odstavka 214. člena ZPP se ne more uporabiti kot podlaga za posledično ugotovitev "nespornosti" dejanskega stanja v smislu 488. člena ZPP. Citirani določbi nista združljivi, ker ne urejata primerljivih oz. med seboj skladnih procesnih položajev. Res je, da se po logičnem sklepanju dejstva, ki se štejejo za priznana, lahko štejejo tudi za nesporna (o dejstvu, ki ga ena stranka trdi, druga pa priznava, med njima pač ni spora). Vendar pa učinek priznanja po domnevi iz 2. odstavka 214. člena ZPP ne nastopi že v trenutku, ko stranka ne odgovori na vlogo nasprotne stranke (ali odgovori, pa v njej ne zanika dejstev). V rednem pravdnem postopku je obravnava obligatorna; vsaka stranka ima možnost, da "najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navede vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, da ponudi vse dokaze, in da se izjavi o dejstvih in dokazih nasprotne stranke". To pravico stranke je mogoče omejiti s pozivom stranki iz 2. odstavka 286. člena ZPP, da se o vlogi nasprotne stranke izjavi v primernem roku, vendar tudi v tem primeru omejitev ni absolutna. V konkretni zadevi tožena stranka ni bila izrecno pozvana k odgovoru na pripravljalno vlogo. Učinek priznanja nezanikanih dejstev po domnevi iz 2. odstavka 214. člena bi torej lahko nastopil šele po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo, saj ima stranka zakonito pravico, da se o trditvah nasprotne stranke (prvič) izjavi na naroku. Ni pogojev, da bi sodišče samo zato, ker tožena stranka ni odgovorila na pripravljalno vlogo tožeče stranke, dejstva v tej vlogi štelo za priznana (in s tem za nesporna). Izdana sodba je tako za toženo stranko sodba presenečenja, saj ji je sodišče prve stopnje onemogočilo, da bi se o dejstvih izjavila na naroku, katerega razpis je utemeljeno pričakovala. Iz zgoraj navedenih razlogov določila 488. člena ni mogoče uporabiti na domnevani, pač pa le na dejanski nespornosti. Brez razpisa naroka je mogoče odločiti le, če tožena stranka v odgovoru na tožbo (ugovoru zoper izdani sklep o izvršbi) v tožbi navedena relevantna dejstva nedvoumno in določno prizna.

10. Zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. O pritožbenih stroških je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP.