Jedro

Dogovor o prepovedi konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja (t.i. konkurenčna klavzula), ki ne vsebuje tudi dogovora o ustreznem materialnem nadomestilu, do katerega je delavec upravičen v primeru spoštovanja dogovorjene konkurenčne klavzule, je v nasprotju z ustavnim načelom pravne in socialne države, v katerega spada tudi načelo ekvivalence iz odplačnih pogodbenih razmerij. Dogovora, ki enostransko omejuje in obremenjuje le delavca, ne da bi za dogovorjeno omejitev zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule dobil primerno materialno nadomestilo, ni mogoče upoštevati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Delovno sodišče v Celju je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati znesek 7.992.220,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.1.2003 dalje do plačila, vse v roku 8-ih dni pod izvršbo in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje te odločbe dalje od plačila, vse v roku 8-ih dni pod izvršbo (točka 1 izreka sodbe); obenem pa sklenilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene stroške postopka v znesku 53.401,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.6.2004 dalje do plačila, vse v 8-ih dneh pod izvršbo (točka 2 izreka sodbe).

Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 338. člena ZPP s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje pa spremeni tako, da ugodi njenemu zahtevku, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da konkurenčna klavzula veže toženo stranko dve leti po prenehanju delovnega razmerja s tožečo stranko, kakor je tudi pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka toženi plačala odmeno v znesku, določenem s Kolektivno pogodbo delavcev A. d.d.. Sodišče je tudi ravnalo pravilno, ko je presojalo ustreznost te odmene, vendar je postopalo vsem napačno, ko je ustreznosti odmene postavilo v razmerje do pogodbene kazni, določene za primer nespoštovanja konkurenčne klavzule. Skladno z navedeno ustavno odločbo delavec s podpisom konkurenčne klavzule pristane na omejitev pri svoji ustavni pravici do proste izbire zaposlitve ) (2. odstavek 49. člena Ustave RS), zato mu pripada nadomestilo zaradi moralne škode, ker je omejena njegova ustavna pravica, ne pa zaradi škode, ki jo utrpi na materialnem področju. Delavec, ki je zavezan po konkurenčni klavzuli, sme še vedno pridobivati dohodke, zato ni niti nujno, da ima spoštovanje klavzule vpliv na njegov materialni položaj. Nikakor pa ni možno ustreznost odmene ugotavljati v sorazmerju do materialnih posledic, ki nastopi za delavca v primeru nespoštovanja konkurenčne klavzule. Pri tem je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je odmeno za spoštovanje konkurenčne klavzule postavilo ob bok pogodbeni kazni za nespoštovanje konkurenčne klavzule, kar s samo odmero nima nikakršne povezave, temveč predstavlja le dodatno zagotovilo delodajalcu, da bi delavec spoštoval določila pogodbe.

Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo namen ustavne odločbe, kakor tudi namen pogodbene kazni. Ta kazen tudi nima nobene povezave z morebitno nastalo škodo delodajalcu, zaradi delavčevega nespoštovanja, temveč obstoja izključno s preventivnim (kaznovalnim) namenom. Očitno je, da ustavna odločba glede na svojo vsebino ni primerna za uporabo v konkretnem primeru, kakršno je pri svoji presoji izvedlo sodišče prve stopnje.

Tožeča stranka zahtevka ni postavila v smislu odškodninske odgovornosti tožene stranke, niti tega ni dokazovala, zato so ugotovitve sodišča v tej smeri povsem odveč. Dogovor po pogodbeni kazni sicer lahko predvidi kazen kot pavšalno nadomestilo škode, ni pa nujno. Med strankama je bilo kot nesporno ugotovljeno dejstvo, da se je tožena stranka zaposlila pri B. d.d., iz sodbe pa posredno izhaja, da je sodišče sicer upoštevalo, da je tožena stranka s tem kršila konkurenčno klavzulo, saj se sicer sodišče ne bi izreklo o utemeljenosti zahtevka na zgoraj opisani način, temveč bi zadevo preprosto zaključilo z ugotovitvijo, da tožena stranka ne opravlja poslov s področja zavarovalništva ob zaposlitvi v konkurenčni zavarovalni družbi, in s tem ni prekršila konkurenčne klavzule. Poleg tega so razlogi sodbe nejasni ter protispisni in je s tem sodišče prve stopnje bistveno kršilo določb postopka po 14. točki 339. člena ZPP, ki imajo naravo absolutnih bistvenih kršitev. Tožena stranka se v svojem odgovorom na pritožbo strinja z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe tožeče stranke.

Ob tem pa tožena stranka poudarja, da si tožeča stranka zmotno predstavlja pomena prepovedi konkurence, saj je njeno pojmovanje bistveno preširoko. V svoji kolektivni pogodbi in pogodbah o zaposlitvi navaja celo prepoved zaposlovanja v zavarovalništvu, kar je preširok, po vrhu vsega pa še zelo nedoločen pojem. Teoretično bi se lahko tožena stranka zaposlila le kot vzdrževalec prostorov (torej hišnik) pri B. in bi tožeča stranka obrala enako sodno pot, kot je sedaj, pa čeprav ji ni nastala nobena škoda. Poleg tega je tožeča stranka zmotno razlagala ustavno določbo U-I-51/90. Ustavno sodišče je s to odločbo popolnoma jasno in nedvoumno povedalo, da se delavca napram delodajalca ne sme postavljati v neenakopraven položaj brez sorazmerne dajatve delodajalca. Poleg tega pa Ustava R Slovenije določa, da je Slovenija pravna in socialna država in v okviru teh načel spada tudi načelo ekvivalence in odplačnih pogodbenih razmerij.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati, ugotovilo, da niso podani pritožbeni razlogi. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa odločilna dejstva, in nanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ob preizkusu te sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka po 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. 1. RS, št. 26/99 - 2/2004), na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z vsemi dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, zato se v izogib ponavljanju tudi na njih v celoti sklicuje.

V zvezi s pritožbenimi navedbami tožeče stranke zaključuje pritožbeno sodišče, da je sodišče prve stopnje pravno utemeljeno ter prepričljivo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke in s tako obrazložitvijo, ter s takimi dejanskimi in pravnimi zaključki tega sodišča, soglaša. Tožeča stranka pa v pritožbi ni podala nobenega dokaza iz nekrivdnih razlogov po 1. odstavku 337. člena ZPP, ki bi utemeljeno vzbudil dvom v pravilnost ugotovitve dejanskega stanja, in ki bi lahko povzročil drugačno ugotovitev dejanskega stanja, kot jo je že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prišlo do prenehanje delovnega razmerja tožene stranke pri tožeči stranki na njeno željo. Ta okoliščina med strankama ni bila sporna. To je tudi potrdila tožena stranka na naroku dne 9.6.2004; navedla je, da se je za drugo zaposlitev odločila zato, ker je v petih letih njene zaposlitve pri tožeči stranki delala na delovnem mestu, za katero se zahteva V. stopnja strokovne izobrazbe, sama pa je po poklici univerzitetni diplomirani organizator dela s VII. stopnje strokovne izobrazbe. Pri tožeči stranki je bilo tudi povedano, da nima možnosti za drugo delovno mesto. Zato je zaposlitev pri drugi zavarovalnici pomenila pridobitev delovnega mesta, ki je ustrezno njeni strokovni izobrazbi, kar ji pa pri tožeči stranki ni bilo omogočeno. Že ko se je zaposlila pri tožeči stranki, je imela VII. stopnjo strokovne izobrazbe in tedaj ji je bilo obljubljeno s strani vodstva tožeče stranke, da bo lahko sklenila pogodbo o delu, za katero se zahteva VII. stopnja strokovne izobrazbe. Iz tega razlogov je takrat podpisala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto zavarovalni agent, in pri tem sklepanju te pogodbe o zaposlitvi ji je šlo samo za to, da bi dobila zaposlitev.

Poleg tega je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo U-I-51/90 (Ur. 1. RS, št. 29/92) razveljavilo 5. in 6. odstavek 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. 1. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), ki sta opredelila dogovor med delavcem in delodajalcem o konkurenčni klavzuli za obdobje po prenehanju delovnega razmerja delavca pri delodajalcu, brez ustreznega materialnega nadomestila, ki bi pripadal delavcu v primeru spoštovanja tega dogovora. Ugotovilo je, da sta navedeni določbi postavili delavca napram delodajalcu v neenakopravni položaj, saj nista določali sorazmerne dajatve delodajalca v primeru, če delavec dogovorjeno konkurenčno klavzulo spoštuje. Dogovor o konkurenčni klavzuli, torej dogovor o prepovedi konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja, ki ne vsebuje tudi dogovora o ustreznem materialnem nadomestilu, do katerega je delavec upravičen v primeru spoštovanja dogovorjene konkurenčne klavzule, je v nasprotju z ustavnim načelom pravne in socialne države (2. člen Ustave RS), v okvir katerega spada tudi načelo ekvivalence iz odplačanih pogodbenih razmerij. Dogovora, ki enostransko omejuje in obremenjuje le delavca, brez da bi za dogovorjeno omejitev zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule dobil primerno materialno nadomestilo, ni mogoče upoštevati. Tako je po mnenju sodišča prve stopnje bil dogovor, s katerim se prepove delavcu konkurenčna dejavnost po prenehanju delovnega razmerja pri delodajalcu sicer dopusten, vendar mora takšen dogovor v določenem sorazmerju zavezovati tudi delodajalca. Tak dogovor pomeni tudi poseg v delavčevo ustavno pravico do svobodne izbire zaposlitev (49. člen Ustave RS). Če se z dogovorom o konkurenčni klavzuli zavaruje le pravica delodajalca, ne da bi se obenem zavarovala tudi ustavna pravica delavca do proste izbire zaposlitve, tak dogovor ni v skladu s ustavnim načelom pravne države in je zato na podlagi 103. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. 1. SFRJ, št. 29/78 - 57/89), ki se je v spornem obdobju uporabljal kot republiški predpis, ničen. Tako je sodišče prve stopnje pravilno, ob upoštevanju navedenega pravnega stališča, presojalo, ali je odškodnina oziroma odmena, določena v 5. točki 7. člena pogodbe o zaposlitvi (dokaz: A 1) sorazmerna dajatvi, določeni v 3. točki 7. člena pogodbe o zaposlitvi. Pri tem je ugotovilo, da ta odmena ni sorazmerna. Tožeča stranka vtožuje od tožene stranke pogodbeno kazen v višini 7.992.220,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi po 7. členu, točka 3, medtem ko je odmena delodajalca do tožene stranke po točki 5, 7. člena te pogodbe le v višini realizacije provizij v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja in tako je tožeča stranka toženi stranki plačala le znesek 541.810,00 SIT, kar je razmerje 1:15, to pa pomeni, da odmena ene do druge ni sorazmerna, kot bi morala biti v skladu z odločbo Ustavnega sodišča, pa tudi v nasprotju z ustavnim načelom pravne in socialne države (2. člen Ustave RS).

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožena stranka tudi ni kršila konkurenčno klavzulo. Tožena stranka je pri tožeči stranki opravljala delo zavarovalnega agenta, za to delovno mesto pa se zahteva V. stopnja strokovne izobrazbe, bila pa je po poklicu univerzitetni diplomirani organizator dela, in si je zato tudi iskala primerno delo. Kot zavarovalni agent pri tožeči stranki je imela kontakte le s strankami, za katere je pripravila zavarovalne ponudbe in sklepala zavarovanje v imenu in za račun tožeče stranke. Na novem delovnem mestu pri B. nima nobenega kontakta s strankami. Sedaj opravlja delo organizatorja, to delo pa obsega organiziranje terenske mreže, predpisovanjem plana, spremljanje plana, spremljanje realizacije ter finančno in administrativno kontrolo dokumentov. Poleg tega je sodišče pravilno pogledalo tudi v opis delovnega mesta zavarovalni agent (dokaz: A 7) in opis delovnega mesta samostojni organizator II. pri B. (dokaz: B 4) in ugotovilo, da se opisa navedenih delovnih mest bistveno razlikujeta, pri tem pa poudarja pritožbeno sodišče, da si je tožeča stranka preveč na široko obrazlagala pojem konkurenčne klavzule, češ da ne bi smela opravljati tožena stranka posle iz področja zavarovalništva, saj je v zavarovalništvu več vrst del, ki jih lahko opravljajo delavci. Zato je potrebno v skladu z načelom pravne in socialne države ugotavljati, ali je odmena med delodajalcem in delavcem sorazmerna, nikakor pa ne more biti nesorazmerna, kot je to bila v konkretnem primeru. Temeljna načela pogodbenih razmerij, med njimi tudi načelo ekvivalence v odplačanih pogodbenih razmerjih, so pridobitev pravne civilizacije, in jih je zato vsekakor treba šteti med načela pravne države. Načela socialne države pa zahtevajo, da zakonodaja, ob varstvu legitimnih interesov delodajalca, ne zanemari interesov delojemalca, kot ekonomsko in socialno šibkejšega partnerja v delovnem razmerju. Odmena po pogodbi o zaposlitvi je v členu 7/tč. 3 v odnosu do točke 5/7. člena, nesorazmerna med delodajalcem in delojemalcem, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke. Glede na take pravilne dejanske in pravne razloge sodišča prve stopnje zaključuje pritožbeno sodišče, da niso pritožbene navedbe tožeče stranke utemeljene glede zmotne uporabe materialnega prava, saj je sodišče prve stopnje pravilno razlagalo odločbo Ustavnega sodišča, in s tako razlago soglaša pritožbeno sodišče. Poleg tega pa ni utemeljena pritožbena navedba, češ da so razlogi sodbe nejasni in protispisni, saj jih tožeča stranka ni konkretizirala in tudi ni navedla, kaj je protispisnega v obrazložitvi izpodbijane sodbe, zato sodišče prve stopnje ni storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, kot to zmotno zatrjuje tožeča stranka. Poleg tega tudi ostale pritožbene navedbe niso utemeljene, pa tudi ne bistvenega pomena za zakonito izdajo te sodne odločbe, saj mora pritožbeno sodišče presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti (1. odstavek 160. člena ZPP). Zato ugotavlja pritožbeno sodišče, da je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna in zakonita.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, kot to izhaja iz izreka te sodbe.