Jedro

Tožeča stranka s tožbo izpodbija sklep o dovolitvi izvršbe, ki je bil izdan na podlagi 1. odstavka 290. člena ZUP. Ta sklep ne vsebuje vsebinske odločitve o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke, saj je bilo o tem odločeno že z inšpekcijsko odločbo, ki predstavlja izvršilni naslov in na podlagi katere je bil izdan izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Ministrstvo za okolje in prostor je v pritožbenem postopku s svojo odločbo odpravilo 1. točko izreka izpodbijanega sklepa o dovolitvi izvršbe in jo nadomestilo tako, da je odločilo, da je odločba Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Ljubljana št. 356-02-133/2004 z dne 11. 2. 1004, s katero je bilo tožeči stranki naloženo, da mora v roku 30 dni po prejemu odločbe odstraniti dva armiranobetonska oporna zidova, vsak dolžine 18 m in višine 3 m na zemljišču parc. št. 428/3 k.o. ..., in vzpostaviti teren v prejšnje stanje, dne 29. 3. 2004 postala prisilno izvršljiva in se dovoljuje njena izvršba. V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da ji je bila izvršilnem postopku kršena pravica sodelovati v postopku. Če bi to pravico imela, bi lahko pojasnila, da je pričela z izpolnjevanjem obveznosti iz inšpekcijske odločbe, vendar je ugotovila, da bi s tem sprožila plaz, ki bi podrl bližnje hiše, in bi s tem ogrozila življenja in premoženje ljudi, ki živijo v bližini. Ugotovila je, da ni mogoče vzpostaviti prejšnjega stanja, saj bi za zagotovitev varne izpolnitve morala izvesti ukrepe, ki bi še bolj posegli v prostor, kot s postavitvijo spornih zidov. Meni, da bi z izpolnitvijo obveznosti izpolnila znake kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti iz 1. odstavka 314. člena Kazenskega zakonika, zato sta izpodbijana akta nična (2. točka 1. odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku). Tožeča stranka predlaga, da sodišče odpravi oba izpodbijana akta in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: V skladu z določbo 2. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 in 107/09 – odločbi Ustavnega sodišča in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožeče stranke. Upravni akti po tem zakonu so upravne odločbe oziroma drugi javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akti, izdani v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerimi je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. To pomeni, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsake upravne odločbe oziroma drugega javnopravnega posamična akta, temveč zgolj tiste, ki v skladu z navedenimi zakonskimi določbami izpolnjujejo kriterije za pojem upravnega akta. Te kriterije je mogoče razdeliti na formalne in materialne. Po formalnih kriterijih so upravni akti tisti akti, ki jih izdajo državni organi, organi lokalnih skupnosti oziroma nosilci javnih pooblastil, po materialnih kriterijih pa gre za akte, s katerimi je bilo vsebinsko odločeno o materialno pravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi. Formalni in materialni kriteriji morajo biti izpolnjeni kumulativno, zato lahko za upravni akt, ki ga je mogoče izpodbijati v upravnem sporu, šteje le akt, ki poleg formalnega izpolnjuje tudi materialni kriterij, torej akt, s katerim je bilo vsebinsko odločeno o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi določenega subjekta, ne pa akt, ki pomeni zgolj procesno odločitev (razen nekaterih, v ZUS-1 izrecno določenih izjem).

Tožeča stranka s tožbo izpodbija sklep o dovolitvi izvršbe, ki je bil izdan na podlagi 1. odstavka 290. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06, 126/07 in 65/08, v nadaljevanju ZUP). Ta sklep po presoji sodišča ne vsebuje vsebinske odločitve o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke, saj je bilo o tem odločeno že z inšpekcijsko odločbo, ki predstavlja izvršilni naslov in na podlagi katere je bil izdan izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe. Z inšpekcijsko odločbo je bila tožeči stranki odrejena odstranitev tam opisanega objekta (dva armiranobetonska zidova), s sklepom o dovolitvi izvršbe v 1. točki izreka pa je bilo zgolj ugotovljeno, da je ta odločba postala izvršljiva, zato je bila dovoljena njena izvršba ter določeno izvršilno sredstvo iz 1. odstavka 297. člena ZUP, ki določa izvršbo po drugi osebi, če zavezanec svoje obveznosti tudi po dodatno postavljenem roku ne bi izpolnil. Izpodbijani upravni akt torej ni v ničemer posegel v odločitev o obveznosti tožeče stranke, ki izhaja iz materialnega prava, ki je bilo podlaga za izdajo izvršilnega naslova. V obravnavani zadevi je bila tožeči stranki odstranitev objekta naložena z inšpekcijsko odločbo, ki predstavlja izvršilni naslov, z izpodbijanim sklepom pa ni bila ta obveznost ne vzpostavljena, ne kakorkoli spremenjena. Izpodbijani akt zato ne izpolnjuje materialnega kriterija za akt, ki je lahko predmet presoje v upravnem sporu, ob tem pa tudi ne gre za katerega od aktov, ki jih je po izrecni določbi 2. odstavka 5. člena ZUS-1 mogoče izpodbijati v upravnem sporu, čeprav nimajo narave upravnega akta (sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan). Tožeča stranka v tožbi ne zatrjuje, da bi sporni objekt odstranila in bi bila zato izdaja sklepa o dovolitvi izvršbe neutemeljena. S tožbeni ugovori, da naj bi z izvršitvijo izpodbijanega sklepa nastala (ne)premoženjska škoda in s tem znaki kaznivega dejanja, uveljavlja ugovore, ki se nanašajo na sam izvršilni naslov in ki na tek izvršilnega postopka ne morejo vplivati. Zato ti tožbeni ugovori ne morejo predstavljati ničnostnega razloga iz 2. točke 1. odstavka 279. člena ZUP, ampak pomenijo okoliščine, ki jih stranka glede zakonitosti naloženega ukrepa odstranitve nelegalne gradnje lahko uveljavlja s pritožbo zoper inšpekcijsko odločbo v zvezi z nepravilno ugotovljenim dejanskim stanjem ali nepravilno uporabo materialnega prava. Tožnik je zoper inšpekcijsko odločbo izkoristil razpoložljiva pravna sredstva in vložil tožbo, ki je bila pravnomočno zavrnjena s sodbo U 1888/2004 z dne 9. 2. 2006 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS, op. št. X Ips 774/2006 z dne 14. 1. 2010, zato izvršilni naslov v nadaljnjem upravno-sodnem postopku ni bil spremenjen, odpravljen ali razveljavljen (prim. s sklepom Vrhovnega sodišča RS št. I Up 196/2010 z dne 8. 7. 2010). Sklepno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka ne izkazuje, da bi bilo sklepom o dovolitvi izvršbe kakorkoli poseženo v njene pravice, obveznosti ali pravne koristi.

Sodišče je v okviru predhodnega preizkusa tožbe, ki ga je opravilo na podlagi 36. člena ZUS-1 ugotovilo, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Zato je na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo tožeče stranke zoper sklep o dovolitvi izvršbe zavrglo, kar je tudi v skladu z ustaljeno sodno prakso tako tukajšnjega sodišča kot tudi Vrhovnega sodišča RS (na primer v sklepih opr. št. I Up 253/2009 z dne 9. 7. 2009, I Up 163/2009 z dne 1. 10. 2009 in I Up 213/2009 z dne 1. 10. 2009).