Jedro

Ob dosedanjih dejanskih ugotovitvah, da je toženec zapeljal s kolesom proti skupini treh otrok, ki so hodili bolj proti sredini cestišča, ne da bi jih opozoril z zvočnim signalom, je bil preuranjen zaključek, da je ravnal v skladu z Zakonom o varnosti cestnega prometa in da ni odgovoren za poškodbe dveh otrok, ki jih je podrl na tla.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, s katerim so zahtevali od tožene stranke plačilo zneska 112.234,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi kot odškodnino za škodo, ki jim je nastala v prometni nezgodi dne 21.10.1990, v kateri sta bili tožnici poškodovani. Pritožbo tožeče stranke proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1.odst. 354.čl. ZPP, storjene na drugi stopnji, in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje tako spremeni, da zahtevku tožeče stranke ugodi, oziroma da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da toženec po podatkih spisa na kolesu ni imel prižganih luči in da ni z zvočnim signalom opozoril šolarjev, ki so hodili pred njim. Tako je s kolesom vozil brezobzirno, ker vožnje ni prilagodil razmeram na cesti. Njegova vožnja pomeni grobo kršitev cestno prometnih predpisov. Tožeča stranka ni imela možnosti, da bi dokazala zatrjevana dejstva. Pritožbeno sodišče je s svojo odločitvijo zmotno uporabilo materialno pravo in tudi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka ( 1.odst. 354.čl. ZPP).

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija je utemeljena.

Mladoletni tožnici sta bili poškodovani, ko ju je dne 31.10.1990 s kolesom zadel toženec. Po 1.odst. 154.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih odgovarja za škodo, kdor jo povzroči, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. V konkretnem primeru je po podatkih spisa prišlo do prometne nezgode ob 6.30 uri zjutraj, ko se je toženec peljal s kolesom po cesti, mladoletni tožnici (stari 14 in 13 let) pa sta z mlajšim bratom šli po tej cesti peš v šolo. Glede na toženčeve ugovore je bilo potrebno v postopku ugotoviti, če je prišlo do nezgode brez toženčeve krivde, kar bi se zgodilo v primeru, če bi toženec pri vožnji s kolesom upošteval vse cestnoprometne predpise. Po 5.tč. 19.čl. Zakona o varnosti cestnega prometa (Ur.l. SRS št. 5/82 - 1/91) mora voznik zmanjšati hitrost toliko, da se po potrebi lahko pravočasno ustavi m.dr. v primeru, če so na cesti ali ob cesti otroci. Dosedanje dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje kažejo, da sta se sodišči ukvarjali predvsem z ugotavljanjem, katera varianta načina nastanka nezgode je bolj prepričljiva. Mladoletni tožnici sta namreč opisovali okoliščine nezgode drugače kot toženec in priča (toženčeva sestra). Sodišči prve in druge stopnje sta verjeli toženčevim izpovedbam, da sta tožnici hodili vštric po levi strani cestišča in nato skočili nenadoma tik pred toženčevim kolesom na desno, kjer ju je toženec zadel. Po stališču sodišča prve stopnje, s katerim se strinja tudi sodišče druge stopnje, tožencu ni mogoče očitati nobene malomarnosti pri reagiranju in tudi ne prevelike hitrosti. Glede na dosedanje ugotovitve pa je tak zaključek sodišč preuranjen. Prezreti ni mogoče, da se je toženec vozil s kolesom proti kraju nezgode v situaciji, ko so se na cestišču nahajali trije otroci, od katerih sta dva (tožnici) hodila vštric in to po toženčevih izpovedbah po levi strani ali celo bolj proti sredini cestišča. Kot je toženec sam izpovedal, otrok z zvočnim signalom ni opozoril nase. Brez podrobnejše analize toženčevega ravnanja ob upoštevanju vseh okoliščin, v katerih je prišlo do nesreče, ni mogoče presoditi, če je toženec ravnal v skladu s cit. zakonsko določbo.

Ker je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v dopolnitev postopka in novo sojenje (2.odst. 395.čl. ZPP). Glede na te razveljavitvene razloge se revizijsko sodišče z zatrjevanimi kršitvami določb pravdnega postopka ni ukvarjalo.