Jedro

Tožnica je delniška družba, s katere delnicami se na organiziranem trgu ne trguje in ki je imela po zadnjem objavljenem letnem poročilu na presečni datum 1. 1. 2020 več kot 4 mio EUR celotnega kapitala. Sodišče pritrjuje toženki, da je s tem tožnica ciljna družba v smislu drugega odstavka 4. člena ZPre-1, kot takšna pa je, dokler so ti zakonski pogoji izpolnjeni, podvržena toženkinemu nadzoru, saj se lahko udeležba v tožničinem kapitalu tudi spremeni.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Agencija za trg vrednostnih papirjev (v nadaljevanju Agencija, tudi ATV) je z izpodbijano odločbo naložila tožnici, da v roku 8 dni po pravnomočnosti te odločbe plača nadomestilo za nadzor za leto 2020 v znesku 1.008,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od roka za plačilo do dneva plačila na račun Agencije, kot je naveden (1. točka izreka). Tožnica je dolžna v roku 8 dni po pravnomočnosti te odločbe plačati takso za izdajo te odločbe v znesku 420,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude na račun Agencije, kot je naveden (točka 2 izteka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka v ponovljenem postopku na podlagi sodbe Upravnega sodišča I U 1691/2020 na podlagi prvega odstavka 491. člena Zakona o trgu finančnih instrumentov (v nadaljevanju ZTFI) v zvezi s prvim odstavkom 557. členom Zakona o trgu finančnih instrumentov (v nadaljevanju ZTFI-1) izdala Tarifo o taksah in nadomestilih Agencije za trg vrednostnih papirjev (v nadaljevanju Tarifa), v kateri je določila tudi višino nadomestila za nadzor nad ciljno družbo iz 4. člena Zakona o prevzemih (v nadaljevanju ZPre-1). V skladu s prvim odstavkom tarifne številke 121 Tarife znaša nadomestilo za nadzor 240 točk, vrednost točke znaša 4,20 EUR (prvi odstavek 5. člena Tarife.) Obveznost za plačilo nadomestila za nadzor nastane 1. januarja v koledarskem letu za tekoče leto (sedma alineja prvega odstavka 8. člena Tarife). Nadomestilo za nadzor se plača v enkratnem znesku za tekoče leto, in sicer obveznost zapade v plačilo 31. maja v koledarskem letu za tekoče leto (drugi odstavek 11. člena Tarife). Glede na dejstvo, da je bila tožnica na dan 1. 1. 2020 ciljna družba iz 4. člena ZPre-1, konkretneje nejavna družba iz drugega odstavka 4. člena ZPre-1 (to je delniška družba, s katere delnicami se na organiziranem trgu ne trguje, a ki ima zadnji dan pred letom, ki je pomembno za presojo uporabe tega zakona, več kot 4 milijone EUR celotnega kapitala, ki je razviden iz zadnje javne objave letnega poročila te družbe na podlagi zakona, ki ureja gospodarske družbe) je v skladu s prvim odstavkom tarifne številke 121 Tarife dolžna poravnati nadomestilo za nadzor za leto 2020, ki znaša 240 točk oziroma 1008,00 EUR.

3. Tožnica je imela na podlagi javno objavljenega letnega poročila za leto 2019, objavljeno 25. 4. 2019 na portalu Ajpes, to je do dneva nastanka obveznosti za plačilo zadevnega nadomestila za nadzor, ki je bilo takrat zadnje javno objavljeno letno poročilo tožnice, 4.449.310,84 EUR celotnega kapitala. Za presojo uporabe ZPre-1 za tožnico ni pomembno koliko delničarjev ima tožnica kot nejavna delniška družba oziroma, da ima samo enega delničarja, če njen celotni kapital na dan, ki je pomemben za presojo uporabe ZPre-1, presega 4 milijone EUR. Glede statusa ciljne družbe ZPre-1 tudi ne razlikuje med delniškimi družbami z enim in delniškimi družbami z več delničarji. Tako ZPre-1 kot Tarifa ne predvidevata izjeme, na podlagi katere bi lahko bila tožnica oproščena plačila navedenega nadomestila. Tožnica tako ni družba, nad katero toženka v letu 2020 ne bi izvajala nadzora po ZPre-1. Izpodbijano odločbo je toženka izdala, ker subjekt nadzora nadomestila za nadzor za leto 2020 ni plačal Agenciji v roku, določenim s Tarifo, niti kasneje. Agencija navaja 491.a člen ZTFI v zvezi s prvim odstavkom 557. člena ZTFI-1. Po drugem odstavku 557. člena ZTFI-1 navedenega člena je pravnomočna odločba izvršilni naslov. Tarifna številka 32 Tarife določa, da znaša taksa za izdajo odločbe iz prvega odstavka 491.a člena ZTFI 100 točk, kar znaša 420,00 EUR.

4. Tožnica izpodbija navedeno odločitev iz razlogov iz 1. in 3. točke prvega odstavka Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Zanjo kot nejavno družbo, z delnicami s katerimi se na organiziranem trgu ne trguje, naj bi bil po toženkinem mnenju edini kriterij za uporabo ZPre-1 le dejstvo, da ima tožnica več kot 4 mio EUR celotnega kapitala. Da tožnica ima na presečni datum več celotnega kapitala od tega praga, je dejstvo. Prav tako pa je dejstvo, da je bil v družbi tožnice celotni prevzemni postopek po ZPre-1 uspešno zaključen že aprila 2015 na podlagi odločbe ATVP, nato pa so bile bile s sklepom skupščine o iztisnitvi vseh preostalih delničarjev družbe iz novembra 2015 njihove delnice v celoti prenesene na edinega glavnega delničarja, A. A., ki je še vedno edini - izključni delničar tožnice, kar izhaja iz sodnega registra. Tako tožnica ni bila po letu 2015 več zavezana nobenemu postopku po ZPre-1 in od takrat ni izvajala nobenih dejavnosti, ki bi bile predmet ZPre-1, nad katerim toženka izvaja nadzor. ZPre-1 je namenjen nadzoru sprememb kontrole v gospodarskih družbah v prevzemnih procesih zaradi varstva pravic manjšinskih delničarjev, izven teh okvirov pa več ni govora o prevzemih in družbe več niso naslovljenci oz. zavezanci po ZPre-1. Ko so prevzemne aktivnosti izčrpane, namreč zakon tem družbam več ne nalaga obveznosti in se zanje več ne uporablja, razen če bi ponovno nastopile okoliščine, ki narekujejo prevzemne postopke. Tako je končni prevzemni prag izrecno določen pri 75 %, zato tudi ne more biti nadzora nad neobstoječimi zakonskimi obveznostmi. Ob doseženem 90 % pragu, pa ZPre-1 toženki več ne daje nobenih ingerenc in se za iztisnitev oz. izstop delničarjev izključno uporablja zakon, ki ureja gospodarske družbe. ZPre-1 ne določa, da bi se nad družbami iz 4. člena opravljal stalen nadzor, temveč je nadzor vezan zgolj na prevzem in z njim povezane postopke, a le do dosega končnega prevzemnega praga. ZPre-1 ne zahteva neskončnega nadzora nad ciljnimi družbami, ki morebiti po nekem (iz konteksta zakona izločenem) kriteriju izpolnjujejo nek zakonski kriterij. Zato le tehnično-formalni kriterij celotnega kapitala ne nalaga, niti ne opravičuje nadzora. Le zato, ker obstaja Tarifa, ki določa višino nadomestila v smislu obče nadzorne funkcije toženke, ne pomeni, da ima takšen podzakonski predpis podlago v zakonu. Člen 491 ZTFI določa višino letnih nadomestil za nadzor po 2. točki prvega odstavka le za izrecno predvidene subjekte, po 3. točki istega odstavka pa je govora le o nadomestilih za posamične naloge, ne pa za obči nadzor, še manj pa na letni osnovi. Toženkino sklicevanje na 3. točko prvega odstavka 491. člena ZTFI predstavlja nasprotje v samem izreku izpodbijane odločbe, prav tako pa tudi ni mogoče preveriti, katere nadzorne naloge naj bi toženka sploh izvedla nad tožnico oz. pri njej. Ob vezavi nadomestil na dejanske stroške toženke in na sorazmernost z vrsto in obsegom nadzora, je zakonodajalec preprečil prikrito obračunavanje nadomestil, ki bi lahko predstavljala prikrito obdavčenje v neskončnost. Tožnici je Agencija odmerila nadomestilo za svoj (hipotetični) nazor, ki ga s strani Agencije sploh ni bilo in ga toženka sploh ni zavezana plačati v skladu z obstoječi zakonodajo. Izpodbijana odločitev je nezakonita in v nasprotju z načelom zakonitosti ter načelom pravne države (22. člen Ustave RS). Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter toženki naloži plačilo stroškov postopka.

5. Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka navedbe tožnice, če se z njimi izrecno ne strinja. Tožnica je bila na dan 1. januarja 2020 ciljna družba iz 4. člena ZPre-1, in sicer nejavna delniška družba, s katere delnicami se na organiziranem trgu ne trguje, a ima na zadnji dan pred letom, ki je pomemben za presojo uporabe zakona, več kot 4 milijone EUR celotnega kapitala, ki je razviden iz zadnje javne objave letnega poročila. Ta prag je v tožničinem primeru na presečni dan presežen, prav tako pa ni sporno, da ima tožnica le enega delničarja. Za presojo ni pomembno, koliko delničarjev ima tožnica kot nejavna delniška družba, oziroma, da ima samo enega delničarja, če njen celotni kapital na dan, ko je pomemben za presojo uporabe ZPre-1, presega 4 milijone EUR. ZPre-1 in Tarifa ne predvidevata izjeme, na podlagi katere bi morala toženka tožnico oprostiti plačila zadevnega nadomestila za nadzor. Toženka v vsakem primeru na podlagi 70. člena ZPre-1 izvaja nadzor nad vsemi in vsako ciljno družbo iz 4. člena zakona, vključno nad ciljno družbo z enim samim delničarjem. Tudi v ciljni družbi iz 4. člena ZPre-1, ki ima le enega delničarja po zaključenem prevzemnem postopku, lahko pride do sprememb kontrole. Toženka mora to nadzirati pri družbah, v katerih poteka prevzem, pri družbah, pri katerih prevzem ne poteka, pa bi moral, in pri družbah, v katerih bi lahko prišlo do ponovnega prevzema oz. spremembe kontrole. Ne drži, da tožnica več ni naslovljenec oz. zavezanec po ZPre-1. Navedeni zakon v 4. členu določa kriterije, da se družbe štejejo za ciljne družbe, pri čemer ne izvzema enoosebnih delniških družb. Posledično mora toženka izvajati nadzor tako v primeru, če je delničarjev več, kot tudi, če je le eden. Četudi pri tožnici v tem letu do sedaj še ni prišlo do omenjenih sprememb, to ne pomeni, da se to ne more zgoditi. Tožnica je tako nesporno družba, nad katero je toženka v letu 2020 po zakonu morala izvajati nadzorne pristojnosti in je zato upravičeno izdala izpodbijano odločbo. Toženka meni, da ji je zakonodajalec v 3. točki prvega odstavka 491. člena ZTFI-1 podelil zakonsko pooblastilo za določitev višine nadomestila za opravljanje drugih nalog po ZTFI ali drugem zakonu, v konkretnem primeru po ZPre-1. Sklicevanje tožnice na 2. točko prvega odstavka 491. člena ZTFI je zato neutemeljeno in v izreku izpodbijane odločbe zato ni nasprotij. Prvi odstavek 491.a člena ZTFI določa naložitev nadomestila v plačilo, če ga subjekt nadzora ne plača v predpisanih rokih. Prav tako ni na mestu sklicevanje tožnice na pravilo o dejanskih stroških iz drugega odstavka 491. člena ZTFI, saj se v konkretnem primeru uporablja četrti odstavek 491. člena ZTFI, ki določa pravilo o sorazmernosti. Višina pavšalnega nadomestila za nadzor po tarifni številki 121 nikakor ni pretirana oziroma nesorazmerna, prav tako pa nadzor ni hipotetičen, kot to trdi tožnica, temveč gre za dejanski nadzor, ki ga izvaja toženka. Toženka navaja, da je izpodbijana odločba izdana ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja in uporabi materialnega prava, zato sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek zavrne.

6. Tožnica je naknadno vložila še pripravljalno vlogo, v kateri ponavlja, da ZPre-1 ureja obveznosti v zvezi s prevzemi, v primeru nejavnih družb, s kapitalom nad 4 mio EUR in le enim delničarjem, pa nadzor sploh ni potreben. Tožnica kot enoosebna družba tudi že od leta 2015 nima manjšinskih delničarjev in tudi njihovo varovanje ni potrebno. Po ozki gramatikalni razlagi ZPre-1 enoosebne ciljne družbe sicer res niso izvzete od uporabe zakona, a po teleološki razlagi dejansko več sploh niso zavezanci, saj zakon sam že sistemsko določa izvzetje njegove uporabe pri 75 % in nato še pri 90 % pragu lastništva. Tožnica ne zanika, da do sprememb v njeni strukturi delničarjev ne more priti, a opozarja, da takšna razlaga lahko pripelje do razlage, da bi toženka morala vpogledovati v delniške knjige prav vseh delniških družb, ne pa le ciljnih iz 4. člena ZPre-1. Po tožničinem mnenju si toženka lasti nekakšno preventivno-potencialno nadzorstveno pravico. Poleg tega pa toženka ne izvaja nadzora nad ravnanjem ciljnih družb, temveč primarno nadzoruje ravnanje njihovih delničarjev oz. morebitnih tretjih oseb kot prevzemnikov. ZPre-1 tudi ne omenja obveznosti plačila za opravljen nadzor, Tarifo pa je sprejela toženka sama, ki pa ji določanje izjem od zaračunavanja nadomestil ni v interesu. Za obveznost plačevanja letnega nadomestila ni zakonske podlage, saj 3. točka prvega odstavka 491. člena ZTFI te obveznosti ne določa. Letno nadomestilo določa 2. točka prvega odstavka 491. člena ZTFI in bi zakonodajalec, če bi želel, tudi letna nadomestila za nadzor po ZPre-1 to vključil v 2. točko; 3. točka pa določa nadomestila za opravljanje nalog po ZTFI in drugih zakonih, ne pa za opravljanje nadzora. Četrti odstavek 491. člena ZTFI je bil poleg tega sprejet z namenom določitve načina zaračunavanja letnih nadomestil borznoposredniškim hišam, kot je to razvidno iz Predloga novele ZTFI-B; dejansko se ta odstavek torej nanaša na osebe, ki so že zavezane za plačevanje letnega nadzora po 2. točki prvega odstavka, četrti odstavek 491. člena ZTFI pa le dodaja kriterije sorazmernosti. Končno še meni, da pavšalno določena višina letnega nadomestila ne upošteva načela sorazmernosti, ker je čas, potreben za ugotovitev morebitnih sprememb v primeru majhnega števila delničarjev ali le enega delničarja očitno drugačen kot pri družbah, ki imajo nad 250 delničarjev. Zato nadomestilo 1.008,00 EUR ne more predstavljati sorazmernega zneska obsegu nadzora, če je določen za vse ciljne družbe enako. Ker tožnikov edini delničar od 2015 ne izvaja prevzemnih aktivnosti in jih zaradi dolgoročne naložbe v ciljno družbo tudi nima namena izvajati, ima nadomestilo bolj naravo davščine. Sporna določba Tarife številka 121, na katero se toženka sklicuje, je tako nezakonita.

7. V odgovoru na pripravljalno vlogo tožnice toženka dodatno pojasnjuje svoje argumente ter razloge, s katerimi predlaga zavrnitev tožbe.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Z izpodbijano odločbo je toženka naložila tožnici plačilo nadomestila za nadzor nad ciljno družbo iz 4. člena ZPre-1. Tožnica nasprotuje temelju za naloženo nadomestilo, ker meni, da se ZPre-1 zanjo ne uporablja, nasprotuje pa tudi višini.

10. ZPre-1 v prvem odstavku 70. člena določa, da toženka opravlja nadzor nad izvajanjem tega zakona, pri čemer se določbe tega zakona skladno z drugo alinejo drugega odstavka 4. člena uporabljajo tudi, če je ciljna družba delniška družba, s katere delnicami se na organiziranem trgu ne trguje, če ima ta med drugim več kot 4 milijone evrov celotnega kapitala, ki je razviden iz zadnje javne objave letnega poročila te družbe na podlagi zakona, ki ureja gospodarske družbe. Skladno s 3. točko prvega odstavka 491. člena ZTFI (saj določbe 13. poglavja ZTFI skladno s prvim odstavkom 557. člena ZTFI-1 niso razveljavljene, mednje pa sodijo tudi določbe o sredstvih za delo toženke) toženka izda tarifo, v kateri med drugim določi tudi nadomestila za opravljanje drugih nalog, ki jih po ZTFI ali drugem zakonu oziroma predpisu opravlja toženka. Skladno s četrtim odstavkom 491. člena ZTFI mora biti višina letnega nadomestila, ki ga mora plačati subjekt nadzora, sorazmerna z vrsto in obsegom opravljenega nadzora nad tem subjektom nadzora.

11. Med strankama ni sporno, da je tožnica delniška družba, s katere delnicami se na organiziranem trgu ne trguje in ki je imela po zadnjem objavljenem letnem poročilu na presečni datum 1. 1. 2020 več kot 4 mio EUR celotnega kapitala. Sodišče pritrjuje toženki, da je s tem tožnica ciljna družba v smislu drugega odstavka 4. člena ZPre-1, kot takšna pa je, dokler so ti zakonski pogoji izpolnjeni, podvržena toženkinemu nadzoru, saj se lahko udeležba v tožničinem kapitalu tudi spremeni. Dogodki, ki jih opisuje tožnica, češ da je bil v njenem primeru najprej uspešno zaključen prevzemni postopek, naknadno pa še t.i. squeeze-out, ter da ima le enega delničarja, za presojo v obravnavani zadevi glede na navedeno zakonsko določbo, niso relevantni. Da bi se nadzor končal, bi relevantna utegnila biti morebitna sprememba pravnoorganizacijske oblike, ki običajno sledi uspešnemu prevzemu, nadalje doseženemu 90 % pragu in iztisnitvi ter izstopu iz kotacij in trgovanja na organiziranem trgu; vendar pa to ni obravnavani primer. Tudi tožničine navedbe, da njen edini delničar ne izvaja prevzemnih aktivnosti že od leta 2015 in nima takšnih namenov zaradi dolgoročnosti njegove naložbe, za sodno presojo niso relevantne, saj po že povedanem, spremembe v lastniški strukturi tožnice kljub tem navedbam niso izključene.

12. Po presoji sodišča tudi ne drži, da bi toženka lahko višino letnega nadomestila za nadzor določila le za subjekte iz 2. točke prvega odstavka 491. člena ZTFI, saj ji podlago za to daje 3. točka prvega odstavka 491. člena ZTFI, skladno s katero toženka lahko določi tudi nadomestila za opravljanje drugih nalog, ki jih opravlja tudi po drugih zakonih. Po presoji sodišča ni mogoče trditi, da med te druge zakone ZPre-1 ne spada, niti da nadzor ciljnih družb po 70. členu ZPre-1 ne predstavlja drugih nalog toženke, kot meni tožnica.

13. Tožničino izpodbijanje višine naloženega nadomestila za nadzor nad ciljno družbo ob sklicevanju na drugi odstavek 491. člena ZTFI, da ne smejo preseči stroškov Agencije, povezanih s takšno vrsto nadzora, ni utemeljeno, saj se to določilo uporablja izrecno le za letna nadomestila iz 2. točke prvega odstavka 491. člena ZTFI. Tudi nadaljnji razlogi tožbe glede višine tega nadomestila, da gre za prikrito obdavčenje davka na kapital enoosebnih delniških družb, niso utemeljeni in jih sodišče kot pavšalne zavrača. Toženka pa je tudi pojasnila, da je šlo za dejansko opravljeni nadzor nad tožnico, za katerega je po tarifni številki 121 določeno pavšalno nadomestilo. Zakaj in za koliko naj bi bilo to nadomestilo nesorazmerno z vrsto in obsegom opravljenega nadzora, pa tožnica v tožbi ni konkretizirala. To je skušala pojasniti šele s pripravljalno vlogo, v kateri zatrjuje, da je čas potreben za ugotovitev sprememb v družbi z malo delničarji drugačen kot v primeru družbe z več kot 250 delničarji. Toženka v odgovoru na tožbo v tej zvezi pojasni, da je višina nadomestila določena pavšalno, saj obsega nadzora ni mogoče predvideti vnaprej in je lahko včasih večji, včasih pa manjši. Pojasni, da mora voditi seznam družb, nad katerimi izvaja nadzor, ter da razvija in upravlja nadzorna orodja, ki ji zagotavljajo nadzor. To pa tudi po presoji sodišča predstavlja njene stroške, ne glede na prevzemne aktivnosti v posamezni družbi. Tudi po presoji sodišča ob naloženem nadomestilu v višini 1.008,00 EUR za nadzor nad tako veliko družbo, kot je tožnica, ni mogoče slediti tožničinim argumentom o nesorazmernosti z vrsto in obsegom opravljenega nadzora. Glede na obrazloženo tudi ne drži tožbeni ugovor, da je nadomestilo omejeno le na dejanske stroške toženke iz drugega odstavka 491. člena ZTFI.

14. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Sodišče je odločalo na nejavni seji (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), saj pravno relevantno dejansko stanje ni sporno in je v zadevi šlo le za pravna vprašanja. Razlaga materialnega prava pa je v pristojnosti upravnega organa oziroma sodišča. 16. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.