Jedro

Posestnik lahko pridobi lastninsko pravico s priposestvovanjem tudi na zemljišču, ki ga ima v soposesti z drugo osebo, vendar se na pravno podlago priposestvovanja ne more sklicevati zoper soposestnika, ki je hkrati zemljiškoknjižni lastnik.

Izrek

Pritožba tožene stranke se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženec je dolžan tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 11.272,50 SIT v 15 dneh.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik I. M. lastnik parc. št. A - dvorišče v izmeri 2 m2 in lastnik parc.

št. B - dvorišče v izmeri 2 m2, ki sta vpisani v zemljiškoknjižnem vložku št. Rz ... k.o. B. Tožencu A. F. B. je naložilo, da je dolžan v 15 dneh izstaviti tožniku za vknjižbo lastninske pravice primerno listino, na podlagi katere bo mogoč zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice na nepremičnini s parc. št. A in parc. št. B na ime tožnika, da ne bo izvršbe. V posledici te odločitve je tožencu naložilo, da je dolžan povrniti tožniku stroške postopka v znesku 77.505,00 SIT v 15 dneh. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je prišlo do zaključka, da je tožnik dokazal priposestvovanje spornih dveh parcel. Zoper to sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po členu 353 ZPP. V pritožbi najprej zatrjuje, da so razlogi izpodbijane sodbe nejasni in med seboj v nasprotju, da je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in vsebini listin ter zlasti izpovedi zaslišane geodetinje. Po mnenju pritožbe pa je tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Nemogoče je, da tožnik ne bi vedel, da uživa tuje zemljišče, saj izvedeni dokazi kažejo ravno nasprotno. Sodišče je te dokaze le napačno ocenilo. Tožnik je ves čas vedel, da sporni parceli in parc. št. C po stari izmeri nista bili nikoli njegova last, vendar ni imel interesa urediti lastništvo, ker jih je po letu 1982, ko je bil narejen zid, imel na svoji strani zidu. Tudi posesti na teh parcelah ni izvajal tako, kot je izpovedal in kot mu je sodišče verjelo. Če se upoštevajo kronološko vsi izvedeni dokazi, bi morala biti odločitev sodišča ravno nasprotna.

Toženec meni, da bi dokaz z ogledom kraja, na katerem naj bi kot izvedena priča sodeloval tudi geometer, pokazal pravo dogajanje v zvezi s parcelami na spornem območju tudi v naravi s poudarkom na posesti in pridobivanju lastnine. Tožnik je svojo parcelo kupil 2. avgusta 1971 od I. K.. Takrat je kupil 1476 m2 in zaposedel oziroma začel je uživati konec leta 1971 parcelo le v tem obsegu, zato je napačen zaključek sodišča, da je tožnik tudi sporni nepremičnini imel v posesti že od leta 1971. Sosednjo parcelo št. D pa je kupil šele leta 1991 od A. M.. Dejansko je tožnik imel v posesti parc. št. E v obsegu, kot jo je kupil. Parcelacija je bila narejena 6.11.1972, delilni načrt pa 20.12.1972. Takrat so nastale posamezne manjše parcele. Takrat je bilo tožniku poleg zemljišča, ki ga je užival od decembra 1971 dodano še zemljišče, in sicer zemljišče A. M., od tu naprej pa je bilo zemljišče tistih lastnikov, od katerih je kupoval toženec, sedaj sporni parceli. Namreč ob parcelaciji je iz tožnikove parcele nastalo pet parcel, tudi prej enotna parcela A. M. se je delila in tožnik je od nje kupil sedanjo parc. št. D, pred tem pa jo je najmanj dve leti že užival. Tožnik je potrditvah pritožbe sporni parceli in parc. št. D soužival kvečjemu od parcelacije dalje, to je od novembra oziroma decembra 1972, pri čemer je vedel, da te parcele niso njegove, saj je bil s celotnim postopkom seznanjem kot vsi ostali graditelji in je pred tem užival kvečjemu parcelo I. K. v obsegu, kot jo je kupil. Ob parcelaciji v letu 1972 so bile posamezne parcele zamejičene, vendar ne direktno med parcelami pravdnih strank, vmes so bile še sporne parcele v podaljšku parcel, last A. M..

Pravdni stranki sta zemljišče v širšem predelu, kjer je bil kasneje postavljen zid, uživali skupno, s skupno uporabo zemljišča za gradnjo. Ob nastanku parcel je bila toženčeva parcela široka 8 m, danes pa je le 6,5 m. V tem je tudi razlika med staro in novo izmero.

Razlika med parcelami je nastala prav v zemljišču, ki sedaj manjka tožencu. Tožnik se razgrnitve podatkov nove katastrske izmere ni udeležil zato, ker je imel sporni parcelo na svoji strani zidu in si je sodišče napačno razlagalo njegovo izpoved, da ga to ni zanimalo, saj to v resnici pomeni, da je za stanje nove izmere vedel, hkrati pa je vedel tudi, da ni lastnik spornih parcel. Toženec ga je tedaj opozoril na dejansko situacijo, pa mu je tožnik odvrnil, naj ga toži, če hoče pridobiti predmetne parcele, kar pa je tožnik uredil z darilnimi pogodbami, iz česar je zatem nastal najprej motenjski in sedaj ta spor. Napačen je zaključek sodišča, da toženec posredno celo priznava dobroverno posest tožnika na spornih parcelah, saj je toženec ves čas zatrjeval, da sta s tožnikom skupno uživala do postavitve zidu sporno zemljišče. V letu 1990 pa je tožnika opozoril na nepravilno stanje, zanj pa je zvedel tudi od A. M.. Zato ne drži ugotovitev sodišča, da je imel tožnik sporni parceli v posesti 25 let, saj je leta 1971 zaposedel le parcelo, ki jo je takrat kupil, šele po parcelaciji naj bi zaposedel tudi sporni parceli, vendar sta ti parceli in parcelo A. M. uživala skupno s tožencem do leta 1982, to je do postavitve zidu oziroma dve leti pred podpisom pogodbe z A. M., najkasneje 18.12.1991. Tožnik je vedel, da sporni parceli nista njegova last, zato pogojev za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja ni. Tožnik torej ni bil v dobri veri, zato toženec predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in dopolnitev postopka ali spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek tožnika v celoti kot neutemeljen zavrne.

Tožnik je na pritožbo toženca odgovoril. Osporaval pritožbena izvajanja ter predlagal zavrnitev pritožbe in povračilo stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Zatrjevane bistvene kršitve postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Razlogi izpodbijane sodbe so jasni, odločitev je skladna z razlogi, ti pa imajo oporo v izvedenih dokazih. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tudi dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. Trditve, da je tožnik ves čas vedel, da ni lastnik spornih dveh parcel, so brez dokazne podlage.

Sodišče prve stopnje je kronološko analitično obdelalo ves potek dogodkov v zvezi s posestjo nepremičnin pravdnih strank in to dovolj jasno in življensko prepričljivo obrazložilo v razlogih sodbe.

Pritožba pa očitno v pomanjkanju nasprotnih argumentov le polemizira z dokazno oceno ter določena dejstva prikazuje izkrivljeno in iztrgano iz celotnega konteksta. Tožnik je zaslišan kot stranka izpovedal, da je leta 1971 kupil svojo parcelo in da je od takrat imel v posesti vse zemljišče, ki ga je štel kot svojo parcelo. Iz te izpovedi dovolj jasno izhaja, sploh v povezavi z drugimi kasnejšimi dogodki (kot je zamejičenje posestne meje, postavitev mejnega zidu), da je bil tožnik prepričan, da obsega njegova parcela tudi obe sporni parceli, ki vsaka meri le po 2 m2. Ob tako majhni površini spornih parcel in dejstvu, da zemljiškoknjižna lastnica teh parcel niti ni vedela zanju, je tožnikova izpoved prepričljiva in nenazadnje tudi okoliščina, da je toženec leta 1982 podpisal potek takšne posestne meje, po kateri sta obe parceli bili na tožnikovi strani in se je tudi mejni zid postavil sporazumno na takšno mejo, potrjuje verodostojnost tožnikove izpovedi. Kot je izpovedala geodetinja, se je šele naknadno, to je ob primerjanju izmer nove mape, po kateri je bila tožnikova parcela sprva zarisana v celoti kot enotna parcela, ugotovilo, da so znotraj le-te le manjše parcele. Zgolj dejstvo, da se staro mapno stanje ni ujemalo z dejanskim, pa dobrovernosti tožnikove posesti niti ne more omajati, saj je kljub temu lahko bil še vedno v dobri veri, da je on lastnik, sploh če se upošteva, da si zemljiškoknjižna lastnica spornih parcel ni nikoli lastila. Po mnenju pritožbenega sodišča pa je zmotno pritožbeno stališče, da tožnik ni mogel priposestvovati parcel, ker se je določen čas izvajala na teh dveh parcelah soposest. Tudi če je določen čas pred postavitvijo zidu toženec uporabljal sporni parceli pri gradnji skupaj s tožnikom, je priposestvovalna doba za tožnika še vedno tekla. Le če bi zemljiškoknjižna lastnica bila soposestnica tega zemljišča, se tožnik na pravno podlago priposestvovanja proti njej ne bi mogel sklicevati.

Pritožbeno sodišče torej sprejema v izpodbijani sodbi ugotovljeno dejansko stanje kot povsem pravilno, zato zaključuje, da je tožniku uspelo v tem postopku dokazati več kot dvajsetletno dobroverno posest spornih parcel. Ker dopolnjevanje postopka z ogledom skupaj z izvedeno pričo geometrom, kot predlaga pritožba, ne bi v ničemer prispevalo k boljši pojasnitvi gornjih odločilnih okoliščin, ni sledilo temu pritožbenemu predlogu, saj ocenjuje, da bi to pomenilo le zavlačevanje postopka. Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje tudi materialno pravo povsem pravilno uporabilo. Ker je tožniku uspelo dokazati več kot dvajsetletno dobroverno posest spornih parcel, torej priposestvovanje, je sodišče prve stopnje utemeljeno tožencu naložilo, da je dolžan dovoliti prepis lastništva pri teh dveh parcelah v zemljiški knjigi na tožnikovo ime. Pritožba je zato neutemeljena in ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu ni ugotovilo kakšne bistvene kršitve postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP, je pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 368 ZPP).

Toženec je dolžan tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 11.272,50 SIT, to so stroški sestave pritožbe, poročilo stranki in taksa za odgovor na pritožbo.