Jedro

Služnostna pravica, ki omogoča uresničevanje gospodarske funkcije lastnine, je lahko vzrok za različne omejitve lastninske pravice drugih.

Predmetna regulacijska začasna odredba je potrebna, ker je sporna pot precej zožena, začasna odredba pa bo med strankama sporno pravno razmerje začasno, do končne rešitve te pravdne zadeve, uredila tako, da bo dopuščena služnostna pot v obsegu, kot se je izvrševala do posega tožene stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor toženke kot neutemeljen zavrnilo ter odločilo, da je toženka dolžna v roku 8 dni povrniti tožniku 42.292,00 SIT pravdnih stroškov.

Proti temu sklepu se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka po pooblaščencu. V pritožbi navaja, da je sklep sodišča nepravilen in da celo posega v ustavne pravice do svobodnega uživanja lastnine tožeče stranke. Iz podatkov zemljiške knjige nedvomno izhaja, da so bile vse služnosti v breme parcele št. 39/2 k.o. J. izbrisane, zato ni bilo moč ničesar prenašati ob spremembah parcelnih številk z nekimi zapisniki in zato ni moč zaključevati, da je stvarna služnost obstajala. Stvarna služnost se je lahko pridobila tudi s priposestvovanjem, vendar pod pogojem, da ni bilo nasprotovanja lastnika in da ni šlo za zlorabo zaupanja lastnika služeče stvari ali za zvijačno ravnanje lastnika gospodujoče stvari. V danem primeru je očitno, da je tožnik ravnal zvijačno, saj je izkoristil odsotnost prednice toženke in si samovoljno vzel pravico hoditi in voziti preko parcele 39/2. Zato dejstvo, da je to počel več let, ne pomeni pravno gledano glede pridobitve pravice služnosti popolnoma nič. Po mnenju pritožnice ni podana verjetnost terjatve, najmanj pa ne v obsegu, kot je določen v sklepu o izdani začasni odredbi. Sodišče spregleda, da so ustavne pravice močnejše od pravic, ki temeljijo na zakonu. Toženka seveda v tem primeru ne oporeka tožniku in tudi ne bo oporekala poti preko svoje parcele, če bo zahteval ustanovitev nujne poti, vendar le v potrebni širini in tako, da bo čim manj obremenjevala njeno lastnino. Z odredbo pa sodišče daje prosto pot in ščiti samovoljo tožnika in s tem posega v ustavno pravico toženke, da svobodno uživa svojo lastnino in se brani pred nezakonitimi posegi tretjih. Upoštevati pa je tudi, da SPZ ne določa več pridobitve služnosti s priposestvovanjem in da glede na izbris služnosti za parcelo št. 39/2 do prenosa neobstoječe pravice služnosti v breme parcele 1794/7 k.o. J. ni moglo pravno veljavno priti do nastanka služnosti in zato vpis le-te pri novem vložku št. 310 k.o. J. nima nikakršne veljave. Zato tudi iz tega dejstva jasno izhaja, da terjatev ni verjetna, saj je evidentna zloraba izbrisane služnosti. Pritožba nadalje navaja, da bi bilo zanimivo videti, kaj vsebuje poizvedovalni zapisnik in kako je prišlo do vpisa izbrisane služnosti ob preoštevilčenju parcel. Toženka je res prejela sklep sodišča Dn 70/02, vendar prava neuka ni vedela, kaj to pomeni, vse to pa še ne pomeni, da je služnost veljavna. Toženka ni z ničemer povzročila izdaje začasne odredbe. Zaradi nedopustnega poseganja v svojo lastnino je le začrtala tožniku pot, po kateri mu dopušča dostop z avtomobilom in peš do njegove hiše, kljub temu da služnosti sploh ni. Odredba sploh ni bila potrebna, saj dostop tožnika, ki ga je sicer izvajal in imel v posesti, ni bil oviran. Odredba je po mnenju pritožbe povsem nelogična in v nasprotju z zakonskimi določbami.

Pritožba ni utemeljena.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 22.12.2005 izdalo začasno odredbo zaradi ureditve spornega pravnega razmerja do pravnomočnosti sodbe v tej pravdni zadevi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili za izdajo začasne odredbe podani vsi pogoji, ki so obstajali tudi po obravnavanju ugovora tožene stranke ter da je izpodbijani sklep o zavrnitvi tega ugovora pravilen. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva ter jasno in prepričljivo obrazložilo odločitev v izpodbijanem sklepu. Z razlogi v izpodbijanem sklepu glede ugotovitve predpostavk za izdajo predlagane začasne odredbe se strinja tudi pritožbeno sodišče in se v izogib ponavljanju sklicuje nanje.

Najprej pritožbeno sodišče pritožnici na očitke o posegih v ustavne pravice do svobodnega uživanja lastnine pojasnjuje, da sklep sodišča prve stopnje ne posega v njene ustavne pravice. Res je lastninska pravica ustavno zagotovljena pravica, vendar je tudi ta lahko omejena s pravicami drugih (3. odst. 15. člena Ustave RS). Zato je (tudi) služnostna pravica, ki omogoča uresničevanje gospodarske funkcije lastnine, lahko vzrok za različne omejitve lastninske pravice drugih.

Iz historičnega zemljiškoknjižnega izpiska za toženkino parcelo št. 1794/7 k.o. J., ki predstavlja služeče zemljišče, izhaja, da je bila na podlagi poizvedovalnega zapisnika vknjižena služnostna pravica hoje in vožnje za gospodarsko kmetijske namene in dovoljena vknjižba pridobitve služnosti, zato ne morejo biti utemeljene pritožbene navedbe, da so bile vse služnosti brisane ter da služnost ne obstaja. Za ta postopek so pravno nepomembne pritožbene trditve, kako je prišlo do poizvedovalnega zapisnika in kaj ta vsebuje ter da toženka ni vedela, kaj poizvedovalni zapisnik pomeni. Pomembno v tej zadevi torej je, da je v zemljiški knjigi za predmetno parcelo vknjižena opisana služnost, pri čemer je posebej poudariti, da obstoju služnosti tožena stranka v teku postopka na prvi stopnji ni nasprotovala, kar pomeni, da gre tudi za nedovoljeno širjenje ugovornih navedb, ki jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati. V ugovoru je namreč tožena stranka nasprotovala le obsegu in načinu izvrševanja služnosti. Trditve o tem, da je tožnik izkoristil toženkino odsotnost in si samovoljno vzel pravico hoje in vožnje, prav tako pomenijo nedovoljeno pritožbeno novoto. Prav tako ne drži pritožbena trditev, da sodišče ščiti samovoljo tožnika. Tožnik je uporabil sodno pot, da je prepričal sodišče o verjetnosti predpostavk za izdajo regulacijske začasne odredbe, ki so določene v 272. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju.

Tožena stranka je tožniku res deloma dopustila prosto pot, vendar pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča predmetna regulacijska začasna odredba, za katero so podani vsi potrebni pogoji, potrebna, ker je sporna pot po fotografijah sodeč precej zožena, začasna odredba pa bo med strankama sporno pravno razmerje začasno, do končne rešitve te pravdne zadeve, uredila tako, da bo dopuščena služnostna pot v obsegu, kot se je izvrševala do posega tožene stranke.

Pritožba torej ni uspela izpodbiti pravilne odločitve sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku).