Jedro

Tožnica je v obravnavanem primeru predlagala izdajo začasne odredbe, ki je po svoji vsebini ureditvena - regulacijska začasna odredba, ki ne služi zagotovitvi možnosti kasnejše izvršbe, ampak začasni ureditvi spornega razmerja med strankama do dokončne rešitve sodnega postopka. Pri regulacijski začasni odredbi pa ne gre za ukrep zavarovanja, ki ne bi bil z ničemer vezan na tožbeni zahtevek, saj mora biti predlagana začasna odredba povezana s spornim razmerjem, ki naj se začasno uredi.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Zavrne se predlog prve tožene stranke za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero se toženima strankama prepoveduje oddaja sobe v drugem nadstropju na naslovu S., vpisane v B-1 vl. št. E 48 k.o. P., v najem in uporabo tretjim osebam; če bi toženi stranki kršili to prepoved, se jima izreče kazen v znesku 800.000,00 SIT. Iz razlogov sklepa izhaja, da je tožnica uspela izkazati obstoj prve predpostavke, to je verjetnost obstoja terjatve, ne pa tudi druge predpostavke, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode.

Zoper ta sklep se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po ZPP in kršitve ZIZ. Predlaga spremembo sklepa in izdajo odredbe po predlogu, le podrejeno pa razveljavitev prvostopnega sklepa in novo obravnavanje ter odločitev. V pritožbi navaja, da je sklep nenavaden, nepravilen in dejansko pomeni dopuščanje samovolje in posega v ustavne pravice tožnice. Že dejstvo, da je očitno, da bo tožena stranka z oddajo sobe v drugem nadstropju neposredno kršila sprejete obveze iz predpogodbe, kaže na to, da bo tožena stranka povzročila dejanja (v času te pritožbe je že oddala sobo v najem), ki so s sklenjeno pogodbo nedopustna in za tožnico, ki je stara in bolna, pomenijo tako hude posege v njeno zasebnost in duševnost, da je zbolela na živcih in ima hude psihične težave ravno iz razlogov, ki so bili opisani v predlogu za izdajo odredbe, kar izhaja iz potrdila psihiatra, in je torej nedvomno okoliščina nastanka težko popravljive škode več kot verjetno izkazana. Če potrdilo zdravnika specialista ne pomeni nič, potem bo moral kdo drug pojasniti, morebiti bi to moralo storiti že prvo sodišče, ki morebiti razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem medicine, ki naj bi dokazovalo obstoj težko popravljive škode na psihičnem zdravju tožnice. Nobenega dvoma ni, da tožena stranka ne spoštuje pogodbe, ki jo je podpisala, in jo celo namenoma krši, da tožeči stranki povzroča psihične težave in stiske s kršitvijo sprejetih obvez iz pogodbe. Kaj je torej tu še potrebno dokazovati, kar izkazuje tudi potrdilo specialista psihiatra. Morebiti ne smrt tožnice, ki bi rešila problem, saj potem težko nadomestljive škode na njenem zdravju ne bi bilo več. Ali so torej ustavne pravice tožnice le papirni fantom in ali so mnenja specialistov zdravnikov le nepotrebno zlo? Pravni red mora imeti ustrezne vzvode, ki bodo te pravice zaščitili, sicer se bo moralo s tem ukvarjati kakšno drugo sodišče izven tega pravnega reda. ZIZ določa, da je potrebno izkazati verjetnost predpostavk, potrebnih za izdajo odredbe. Ali torej zdravniško mnenje, ki pravi, da je vzrok hudim psihičnim težavam tožnice medsosedski spor in da je za njeno integriteto in psihično ravnovesje nujna čimprejšnja razrešitev spora, ni zadostno, da izkazuje verjetnost nastanka škode na zdravju tožnice. V sklopu tega je nujno treba ocenjevati predvsem ravnanje tožene stranke, ki očitno nasprotno svojim obvezam ravna tako (vznemirjanje tožnice z oddajanjem sobe, čeprav je bil ravno to eden bistvenih elementov predpogodbe, da nihče ne bo uporabljal stopnišča), da tožnici povzroča nove vedno hujše psihične stiske, posega v njeno integriteto in dostojanstvo. Mogoče pa tudi vse to z namenom, da bi prišlo do hujših posledic na strani tožnice. Očitno je prvo sodišče prezrlo, kaj je bilo določeno v pogodbi in da ravno to tožena stranka zavestno krši in da je to generator tožničinih psihičnih težav. Tožnica je namreč pred prihodom toženca desetletja živela v miru. To, da hoče tožena stranka oddati v najem tudi pritličje in podstrešje, samo dodatno dokazuje namene tožene stranke, da krši pogodbo in povzroča psihično nasilje nad tožnico in ji s tem prizadeva vedno hujšo škodo na zdravju. To se mora nehati. Odločitev sodišča, ko zavrne predlog, je spodbuda toženi stranki, da bo še naprej kršila pogodbo in posegala v ustavne pravice tožnice. Odločitev prvega sodišča je zato tudi arbitrarna.

Prvi toženec je odgovoril na pritožbo. V postopku odločanja o pritožbi zoper sklep odgovor na pritožbo ni predviden (336. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ), zato ga pritožbeno sodišče ni upoštevalo, prvi toženec pa tudi ni upravičen do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Preizkus izpodbijanega sklepa je pokazal, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, čeprav iz drugačnih razlogov. Tožnica je vložila tožbo zoper oba toženca zaradi sklenitve glavne pogodbe, da ji glede na sklenjeno predpogodbo z dne 15.2.1999 prodata in izročita v trajno last in izključno posest delež na skupnih prostorih stavbe (skupni vhod in stopnišče). Med postopkom je zahtevala izdajo začasne odredbe, s katero se tožencema prepove oddaja sobe v drugem nadstropju v najem in uporabo tretjim osebam, ker bo oddaja v najem izzvala pri njej zelo hude duševne pretrese (nenadomestljiva škoda). Tožnica je v obravnavanem primeru predlagala izdajo začasne odredbe, ki je po svoji vsebini ureditvena - regulacijska začasna odredba, ki ne služi zagotovitvi možnosti kasnejše izvršbe, ampak začasni ureditvi spornega razmerja med strankama do dokončne rešitve sodnega postopka. Terjatve namreč ne ogroža le nevarnost, da sodne odločbe ne bo mogoče izvršiti, pač pa tudi ravnanje, zaradi katerega bi sodno varstvo ostalo brez pomena, če bi tožnici že v teku sodnega postopka za varstvo te terjatve nastala težko nadomestljiva škoda (2. alineja 2. odst. 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). Pri regulacijski začasni odredbi pa ne gre za ukrep zavarovanja, ki ne bi bil z ničemer vezan na tožbeni zahtevek, saj mora biti predlagana začasna odredba povezana s spornim razmerjem, ki naj se začasno uredi. Tožnica je vložila tožbo zaradi sklenitve glavne pogodbe za prodajo in izročitev v posest deleža na skupnih prostorih etažno razdeljene stavbe. Tožbeni zahtevek (terjatev tožnice) se torej nanaša na sklenitev glavne pogodbe, ne pa na kakršnekoli pravice ali obveznosti v zvezi s sobo (tožene stranke) v 2. nadstropju hiše. Sporno razmerje, ki ga v tej zadevi zatrjuje tožnica, ni takšno, da bi opravičevalo izdajo začasne odredbe s prepovedjo oddaje sobe v najem in uporabo tretjim osebam, saj predlagana začasna odredba ni povezana s spornim razmerjem med pravdnima strankama. Pritožbeno sodišče zaključuje, da ni v predmetni zadevi izkazana potreba po začasni ureditvi razmerja med pravdnima strankama v zvezi z oddajo sobe v najem, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo nobene uradoma upoštevne kršitve (2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ). Pritožbeno sodišče je zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. odst. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ), pri tem pa se ni opredeljevalo do trditev v pritožbi, ki za samo odločitev niso relevantne.