Jedro

Izredno je mogoče odpovedati pogodbo o zaposlitvi po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR v 15 dneh od dneva seznanitve z razlogi za odpoved (2. odstavek 110. člena ZDR). Ta dikcija je nekoliko drugačna od prejšnje, ko je bilo mogoče uvesti in voditi disciplinski postopek (tega sta delno nadomestili redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in izredna odpoved) v določenem roku od dneva, ko se je izvedelo za kršitev in storilca, torej preden je bil ugotovljen subjektivni odnos storilca do kršitve. Po novem ZDR pa je izredna odpoved, zlasti iz razloga po 2. alineji 1. odstavka 111 člena ZDR (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja) možna šele, ko se ugotovi tudi delavčev subjektivni odnos do kršitve - tedaj šele delodajalec oceni, ali so pogoji za izredno odpoved izpolnjeni ali ne. Zato pri navedenem razlogu za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi 15-dnevni rok za podajo odpovedi začne teči od tega trenutka dalje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo stroškovno zavrnilo zahtevek, s katerim je tožnik zahteval razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 31.7.2003 in ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati, da še vedno velja ter da mu je tožena stranka dolžna priznati vse pravice, kot da bi delal, zlasti plačo.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki navaja, da 15-dnevni rok za izredno odpoved ne more začeti teči šele z zagovorom delavca, saj bi to pomenilo, da lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi kadarkoli znotraj 6 mesečnega objektivnega roka, ne glede na to, kdaj je izvedel za kršitev pogodbene ali druge obveznosti. Dejstvo je, da tožena stranka na zagovoru tožnika ni izvedela nič novega, na podlagi česar bi lahko odločila, da je kršil pogodbo o zaposlitvi. Nasprotno, tožnik je povedal, da ni prodajal koles mimo pravil. Svojih koles v trgovini ni prodajal, saj jih je že posredoval naprej. Priči K. S. N. in G. P. pa nista verodostojni oz. priča G. P. ni potrdil, da je tožnik skušal prodati kolo, ki ni bilo last tožene stranke K. S. N..

Pritožba vztraja, da je K. S. N. zaradi užaljenosti, ker kolesa ni dobila po znižani ceni ali pa zaradi drugih osebnih razlogov sprožila zaplet. Hotela je kolo, ki je bilo v akciji, vendar koles ni bilo več na voljo; tudi če bi bilo vse res, kar se tožniku očita, namreč, da bi po višji ceni prodal priči kolo, ki je bilo predhodno že prodano po nižji ceni, ne bi oškodoval tožene stranke - kupec bi bil zadovoljen, ker bi želeno blago dobil, delodajalec pa, ker bi blago prodal. Meni pa tudi, da je normalno, če se zaposleni ukvarjajo s preprodajo blaga, ki ga v neomejenih količinah lahko kupijo po nižjih cenah. Z nudenjem popustov jih delodajalec k temu naravnost vzpodbuja. Tožena stranka naj zato raje razmisli o svoji poslovni politiki. Končno pritožba tudi poudarja, da zaradi enega dogodka, če bi se res zgodil, še niso podane okoliščine, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev zahtevku ter priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba sicer ne navaja izrecno, iz katerih pritožbenih razlogov izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, iz vsebine pritožbe pa izhaja, da iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče jo je preizkusilo v mejah navedenih razlogov, pri čemer je tudi po uradni dolžnosti pazilo na pravilno uporabo materianega prava, poleg tega pa še na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004).

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov, ki jih je v sodbi nazorno in dosledno povzelo ter ocenilo, prišlo do zaključka, da je tožnik naklepno oz. iz malomarnosti huje kršil pogodbeno obveznost, ker je eni od strank poskušal prodati kolo, ki je bilo že prodano po akcijski ceni 29.900,00 SIT za ceno

35.900,00 SIT in sicer brez izstavitve računa. Tako ravnanje materialno in moralno škoduje interesom delodajalca, zato je štelo, da so pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podani.

Pritožbeno sodišče se z dokazno oceno sodišča prve stopnje v celoti strinja. Tožena stranka je izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku na podlagi 2. alineje 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 42/2002). Po tej določbi se delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Odločitev sodišča prve stopnje je oprta na prepričljivi izpovedi prič K. S. N. in G. P., ki tudi po oceni pritožbenega sodišča nimata nobenega interesa načrtno škodovati tožniku, prva z lažnim prikazovanjem dejanskih dogodkov, drugi pa zaradi domnevne bojazni pred izgubo zaposlitve. Iz obeh izpovedi izhaja, da je tožnik skušal K. S. N. prodati kolo za 35.900,00 SIT in brez ustreznega računa; kolo je sicer v akciji stalo 29.900,00 SIT in je bilo za toliko tudi prodano.

Pritožbena navedba, da priči P. ni verjeti, je neutemeljena. Priča je bil opozorjen na dolžnost govoriti resnico in na posledice krive izpovedbe, njegova izpoved pa se tudi sklada z izpovedjo in pisno izjavo S.. Zlasti je pomembna skladna izpoved o tem, da je tožnik med razgovorom s S. po mobilnem telefonu poklical prijatelja in ga vprašal, če ima še kakšno kolo. Obe priči sta izjavili enako, medtem ko je tožnik zatrjeval, da je telefonski klic le insceniral (klical naj bi v drugo trgovino), da bi pomiril stranko. Priča P. je povedal, da po tem ni več slišal pogovora med tožnikom in S., ker je odšel nazaj v trgovino. Izpoved, da je res, kar je napisano v izjavi S. in nadaljnja, da ni slišal razgovora o plačilu, ne pomeni nikakršnega neskladja in ne kaže na pričino neverodostojnost. Njegova potrditev resničnosti pisne izjave S. se nanaša na del dogodkov, ki jim je bil priča. Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba o neverodostojnosti priče S.. Nemogoče je, da bi si zgolj iz užaljenosti, ker ni dobila kolesa po akcijski ceni vse izmislila samo zato, da bi se maščevala tožniku, ki ga je po vsej verjetnosti videla prvič v življenju. V njeni izpovedi je toliko detajlov, da bi jih bilo mogoče pripisati le skrbno načrtovani in v naprej pripravljeni zaroti (za katero pa motiva ni), če ne bi bili resnični, npr.: o prijatelju, ki bi lahko imel še kakšno kolo (kako je priča vedela za tega prijatelja, če ji ga tožnik ni omenil in naj bi domnevno klical le v drugo trgovino), o zapletu s plačilom s kartico, o nakupu tlačilke, o dvigu denarja na bankomatu, o računu, na katerem so bili poleg kolesa še drugi artikli itd.. Skratka, dogodek je opisala S. tako prepričljivo, da v njeno verodostojnost sodišče prve stopnje utemeljeno ni podvomilo.

Pritožbeno sodišče soglaša s tem, da je tožnik, ko je stranki nameraval prodati kolo, ki je predhodno že bilo prodano in to za višjo ceno, kot pa je bila dejanska akcijska cena, kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar predstavlja odpovedni razlog iz 2. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR. V 35. členu ZDR je določeno, da se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno in moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca, predvsem pa je njegova temeljna dolžnost, da svoje delo vestno in pošteno opravlja.

Tožnik je v trgovini delodajalca skušal stranki prodati že prodano kolo in po višji ceni, kot je bila dejanska akcijska cena, povrhu vsega pa še brez ustreznega računa. Ni tudi dvoma, da je dejanje storil naklepno. Tudi če stranka sama ne bi reagirala (v tem primeru pa je), tako ravnanje pomeni za delodajalca moralno škodo in predstavlja nevarnost za nastanek škode pri njegovih poslovnih interesih. Vsak prodajalec lahko prodaja le blago, ki je v trgovini na voljo in po ceni, ki je za to blago določeno. Ob tem pa je dolžan kupcu izdati ustrezen račun. Tožena stranka se je ob kršitvi navedenih prodajalčevih obveznosti utemeljeno odločila za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, ki ji pritrjuje tudi sodišče prve stopnje, da je tožnikovo ravnanje spravilo v nevarnost njen ugled, zarad česar je med njima porušeno zaupanje. Upoštevaje 1. odstavek 110. člena ZDR je zato odločitev, da ni več mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, utemeljena.

Pritožbena navedba, da je tožena stranka zamudila 15-dnevni subjektivni rok za izredno odpoved in da ta rok ne more začeti teči šele po podanem zagovoru, je neutemeljena. Izredno je mogoče odpovedati pogodbo o zaposlitvi v 15 dneh od dneva seznanitve z razlogi za odpoved (2. odstavek 110. člena ZDR). Ta dikcija je nekoliko drugačna od prejšnje, ko je bilo mogoče uvesti in voditi disciplinski postopek (tega sta delno nadomestili redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in izredna odpoved) v določenem roku od dneva, ko se je izvedelo za kršitev in storilca, torej preden je bil ugotovljen subjektivni odnos storilca do kršitve. Po novem ZDR pa je izredna odpoved iz razloga po 2. alineji 1. odstavka 111. člena možna šele, ko se ugotovi tudi delavčev subjektivni odnos do kršitve - tedaj šele delodajalec oceni, ali so pogoji za izredno odpoved izpolnjeni ali ne. Zato zakon tudi predpisuje, da mora delavcu omogočiti zagovor, to pa dejansko lahko stori kadarkoli v okviru šestmesečnega objektivnega roka. Zavzemanje pritožbe za to, da je treba izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi kar najhitreje, takoj, ko delodajalec izve za kršitev pogodbe o zaposlitvi, bi privedlo do tega, da bi bila odpoved podana, ne da bi imel delavec možnost svoje ravnanje pojasniti in opravičiti, torej izkazati, da ni kriv. Krivda (naklep ali malomarnost) pa je prav v primeru iz 2. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR bistvena sestavina odpovednega razloga - če se o krivdi delodajalec ne prepriča, potem z odpovednim razlogom ni seznanjen. Ni tudi res, da tožena stranka na tožnikovem zagovoru ni izvedela ničesar novega. To bi držalo, če bi tožnik priznal vse, kar je zapisala v prijavi S. V resnici pa je tožnik dejanje zanikal, torej je v zagovoru povedal nekaj povsem drugega, kot se je zatrjevalo do tedaj. Šele po zagovoru je tožena stranka lahko ocenila vse dokaze, jih pretehtala in se odločila, da tožniku ne bo verjela (lahko pa bi bilo tudi obratno). Šele s tožnikovim zagovorom se je tožena stranka seznanila z vsemi okoliščinami spornega dogodka, torej z razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Zato subjektivnega 15 dnevnega roka iz 2. odstavka 110. člena ZDR ni prekoračila.

Iz navedenega izhaja, da niso podani razlogi, navedeni v pritožbi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Ker je pritožba neutemljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato pritožbene stroške na podlagi

154. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP krije sam.