Jedro

Z vidika 12. člena ZDen pomeni, da je v primeru izkazane dedne nevrednosti otroka lastnika nekdanjega premoženja treba položaj nadomestnega denacionalizacijskega upravičenca po vstopni pravici priznati njegovemu vnuku.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, delna odločba Ministrstva za okolje in prostor, št. 490-29/2012/313 z dne 29. 1. 2021, se odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Zahteva stranke z interesom A. po povrnitvi stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano (delno) odločbo odločila, da se zahteva za denacionalizacijo, ki jo je vložila B. B., rojena ..., umrla ..., zadnje stalno prebivališče ..., državljanka SR Slovenije in jugoslovanska državljanka od 28. 8. 1945 dalje, kot vnukinja prejšnje lastnice C. C., roj. ..., rojene ..., umrle ..., na podlagi določb 12. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) ne šteje za nadomestno denacionalizacijsko upravičenko navedeni prejšnji lastnici, zaradi česar se denacionalizacija nepremičnin, ob podržavljenju v lasti navedene prejšnje lastnice in glede katerih je odločanje v pristojnosti toženke, zavrne (1. točka izreka). Toženka je z izpodbijano odločila še, da vsaka stranka nosi svoje stroške, posebni stroški postopka pa niso bili zaznamovani (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženka povzema dosedanji potek denacionalizacijskega postopka. Sklicuje se na 9. člen ZDen in ugotavlja, da prejšnja lastnica podržavljenega premoženja (C. C.) ne izpolnjuje pogojev za denacionalizacijsko upravičenko, ker se od dne 28. 8. 1945 do smrti ni štela za državljanko Socialistične republike Slovenije (SRS) in Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ). Toženka se dalje sklicuje na 12. člen ZDen in ugotavlja, da se za državljanko SRS in SFRJ ni štela niti hči prejšnje lastnice, Č. Č. Zahtevo za denacionalizacijo je vložila hči Č. Č. (tj. vnukinja prejšnje lastnice podržavljenega premoženja), D. D., po smrti katere postopek nadaljuje tožnica (ter E. E.). D. D. ima priznano državljanstvo SRS in SFRJ, a kot vnukinja po prejšnji lastnici ne more imeti položaja denacionalizacijske upravičenke po 12. členu ZDen, saj ni mogla postati njena dedinja po vstopni pravici. V postopku je bilo namreč nesporno ugotovljeno, da je bila v času smrti upravičenke njena hči še živa, zaradi česar vnukinja nima vstopne pravice. Odločitev o dedovanju po pokojni C. C. ni bila izdana. Posledično niso izpolnjeni pogoji, da bi D. D. lahko štela za nadomestno upravičenko po 12. členu ZDen. To bi bila lahko le njena mama, ki pa ni štela za državljanko LRS in FLRJ.

3. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo. Uveljavlja, da je bilo v zadevi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje – pri uporabi 12. člena ZDen je treba upoštevati dejansko stanje na dan uveljavitve tega zakona (7. 12. 1991). Če bi upravni organ upošteval dejansko stanje ob uveljavitvi ZDen, bi ugotovil, da hči upravičenke ni mogla biti dedič upravičenke, ker je bila mrtva. Nadalje bi lahko pravilno ugotovil, da je bila edini dedič prvega dednega reda po upravičenki na dan uveljavitve ZDen njena vnukinja D. D., ki je imela ob uveljavitvi ZDen državljanstvo Republike Slovenije in je izpolnjevala vse pogoje za nadomestnega dediča v smislu določbe 12. člena ZDen. Tožnica se s tem v zvezi sklicuje na pravno mnenje E. E., ki ga prilaga. Opozarja tudi, da toženka ni ugotavljala okoliščin, ki kažejo na dedno nevrednost hčerke upravičenke, posledično pa tudi ni ugotavljala njene dedne nevrednosti in je napačno ugotavljala obseg dedičev upravičenke na dan njene smrti 20. 12. 1965. Na dan smrti upravičenke je država njeno hčerko štela za sovražnika države, kar izhaja tudi iz že predložene listinske dokumentacije, saj ji je bilo premoženje podržavljeno z odločbami, izdanimi na podlagi Odloka AVNOJ z dne 21. 11. 1944. Ker se hčerka upravičenke ni vrnila v državo (FLRJ oziroma SFRJ), je na dan smrti upravičenke štela za dedno nevredno in ne more biti njen dedič.

4. Iz smiselno enakih razlogov tožnica uveljavlja tudi napačno uporabo materialnega prava – če bi upravni organ pravilno uporabil določbe 12. člena ZDen, bi ugotovil, da je edina dedinja prvega dednega reda na dan uveljavitve tega predpisa D. D., ki izpolnjuje vse pogoje za nadomestno upravičenko. Enako velja tudi, če bi upravni organ dediče po upravičenki ugotavljal na dan izdaje izpodbijane odločbe. Tudi če bi bil relevanten obseg dedičev po upravičenki na dan njene smrti, pa bi bilo treba upoštevati dedno nevrednost upravičenkine hčere v skladu s 5. točko 131. člena Zakona o dedovanju (Uradni list FLRJ, št. 20/55, v nadaljevanju ZD/55).

5. Tožnica dalje uveljavlja kršitve pravil upravnega postopka. Izpostavlja, da je upravni organ v ponovljenem postopku odločil brez ustne obravnave, čeprav je ta po Zakonu o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86, v nadaljevanju ZUP/86) obvezna, njena opustitev pa predstavlja tudi kršitev enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Izpodbijane odločbe tudi ni mogoče preizkusiti, saj se upravni organ ni opredelil do tožničinih navedb glede dedne nevrednosti upravičenkine hčerke.

6. Kot slednje tožnica uveljavlja kršitev ustavnih pravic. Izpodbijana odločba je absurdna, v ponazoritev česar tožnica izpostavlja, da bi vnukinja danes štela za dediča prvega dednega reda po upravičenki tudi, če bi bila hči upravičenke še živa, saj bi se ta lahko veljavno odpovedala tudi neuvedenemu dedovanju. Morebitna zakonska ureditev, ki bi predvidela zavrnitev zahtevka za vračilo premoženja, podržavljenega upravičenki, bi bila neustavna, ker neutemeljeno razlikuje med položajem, ko so bivši lastniki podržavljenega premoženja in njihovi potomci še živi, in med položajem, ko so bivši lastnik podržavljenega premoženja in njegovi neposredni potomci umrli pred zaključkom denacionalizacije. Takšna ureditev bi bila v neskladju z načelom enakosti pred zakonom (14. člen Ustave), kršila pa bi tudi tožničino pravico do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen Ustave).

7. Tožnica predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženki v ponovni postopek. Zahteva tudi, da ji toženka povrne stroške postopka.

8. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala je upravne spise zadeve.

9. Stranka z interesom F. F., d. d. (v nadaljevanju F.) v odgovoru na tožbo navaja, da se je naslovno sodišče do vprašanja uporabe določbe 12. člena ZDen glede določitve osebe, ki ima status nadomestnega upravičenca, že opredelilo v sodbi, I U 1985/2019-38 z dne 3. 12. 2020. Tožničine tožbene navedbe temeljijo na že znanem pravnem mnenju E. E. Določba 12. člena ZDen je izjema od pravila, ki je določeno v 9. členu, zato jo je treba razlagati restriktivno. Določba je jasna, krog oseb, ki pridejo v poštev kot nadomestni upravičenci, se nanaša le na zakonca ali dediča prvega dednega reda. Tožnica svoje tožbene navedbe v bistvu opira na pravila dedovanja in polemizira z dednimi redi, pri tem pa ne upošteva instituta vstopne pravice. Upravičenkina vnukinja bi kot nadomestna upravičenka po 12. členu prišla v poštev le, če bi njena mama umrla pred upravičenko, in sicer po vstopni pravici. Stranka z interesom F. sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

10. Sodišče je v zadevi dne 11. 4. 2023 izvedlo glavno obravnavo, ki sta se jo udeležila pooblaščenca tožnice in stranke z interesom A. 11. Pooblaščenec stranke z interesom A. je na glavni obravnavi navedel, da je po mnenju te stranke odločba upravnega organa pravilna in zakonita. Razlogi so utemeljeni, vsebinsko pa se stranka z interesom A. pridružuje navedbam stranke z interesom F. v že podanem odgovoru na tožbo, te razloge povzema kot svoje in kot del svoje trditvene podlage ter predlaga zavrnitev tožbe.

12. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine, ki so priloga tožbe na list. št. A2 in A3, ter v upravni spis zadeve.

**K I. točki izreka:**

13. Tožba je utemeljena.

14. V zadevi je spor glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijane (delne) odločbe, s katero je toženka zavrnila zahtevo za denacionalizacijo, ki jo je vložila tožničina pravna prednica D. D. 15. ZDen v 9. členu določa, da so fizične osebe iz 3., 4. in. 5. člena tega zakona upravičenci, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9. 5. 1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo (prvi odstavek). Fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena tega zakona, ki v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, niso bile vpisane v evidenco državljanov (državljansko knjigo) zaradi razlogov iz drugega odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45, in Uradni list FLRJ, št. 54/46 in 105/48), niso upravičenci, razen v primeru, ko je bil posameznik zaradi verskih ali drugih razlogov interniran ali se je boril na strani protifašistične koalicije. Prav tako niso upravičenci tiste fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena tega zakona, ki so premoženje pridobile od okupacijskih sil ali njihovih organizacij v času druge svetovne vojne (drugi odstavek). V 12. členu ZDen pa je določeno, da če fizična oseba iz drugega odstavka 9. člena tega zakona ni upravičenec po tem zakonu, je upravičenec njegov zakonec ali dedič iz prvega dednega reda, če mu je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano s predpisi iz prvega odstavka 9. člena tega zakona

16. V zadevi je nesporno, da prejšnji lastnici podržavljenega premoženja C. C. ni mogoče priznati položaja denacionalizacijske upravičenke, saj ne izpolnjuje pogoja po prvem in drugem odstavku 9. členu ZDen. Nesporno je tudi, da hčerki prejšnje prejšnje lastnice podržavljenega premoženja Č. Č. ni mogoče priznati položaja nadomestne upravičenke po 12. členu ZDen, saj ne izpolnjuje pogoja državljanstva po prvem odstavku 9. člena ZDen. Sporno pa je, ali bi bilo treba položaj nadomestne upravičenke priznati vnukinji prejšnje lastnice podržavljenega premoženja (hčerki Č. Č.) D. D. (materi tožnice).

17. Tožnica s tem v zvezi v tožbi uveljavlja nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, kršitve materialnega prava kot tudi kršitve pravil postopka. Sodišče se najprej opredeljuje do slednjih tožbenih očitkov, saj je presojo vsebinske pravilnosti upravnega akta mogoče opraviti šele po ugotovitvi, da v postopku njegove izdaje ni prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka.

18. Tožnica v tožbi uveljavlja, da se toženka ni opredelila do njenega ugovora (podanega že tekom postopka) o dedni nevrednosti Č. Č., v primeru ugotovitve katere bi bilo pravno prednico tožnice treba po vstopni pravici šteti za dedinjo prvega dednega reda po prejšnji lastnici podržavljenega premoženja. Tožničin ugovor je utemeljen.

19. Iz ustaljene sodne prakse tega sodišča (npr. sodbi, I U 1350/2017 z dne 15. 5. 2018, ter, I U 638/2009 z dne 24. 11. 2019) ter Vrhovnega sodišča (npr. sodbi, I Up 538/2005 z dne 13. 7. 2005, ter, I Up 52/2004 z dne 20. 9. 2007) izhaja, da je treba v okviru presoje nadomestnega upravičenja po 12. členu ZDen upoštevati tudi t. im. vstopno pravico, skladno s katero imajo v določenih primerih otroci osebe, ki bi bila upravičena do dedovanja po zapustniku (zapustnikovi vnuki), pravico do vstopa v položaj te osebe in dedovanja po zapustniku. Za tak položaj gre v zvezi z 12. členom ZDen npr., če prejšnji lastnik premoženja umre za svojim otrokom (staršem vnukov) – v takšnem primeru je (kot to izhaja iz prej navedenih sodnih odločb) položaj nadomestnega upravičenca treba priznati vnukom prejšnjega lastnika premoženja. Vendar pa je ob tem treba pojasniti, da se vstopna pravica ne nanaša zgolj na navedeni primer, pač pa tudi na primer, ko zapustnikov otrok po zapustniku ne more dedovati zaradi dedne nevrednosti slednjega. Dedna nevrednost namreč ni ovira za potomce nevrednega, saj ti dedujejo, kakor da bi bil nevreden umrl pred zapustnikom (prvi odstavek 132. člen ZD/55, enako tudi prvi odstavek 127. člena sedanjega Zakona o dedovanju). Navedeno v primeru zakonitega dedovanja pomeni, da dedujejo potomci dedno nevrednega po vstopni pravici, v primeru oporočnega dedovanja pa pride do situacije, kot da oporočni dedič ni preživel zapustnika (tako npr. tudi Vrhovno sodišče v sklepu. II Ips 301/2017 z dne 1. 2. 2017). Z vidika 12. člena ZDen pa to pomeni, da je v primeru izkazane dedne nevrednosti otroka lastnika nekdanjega premoženja treba položaj nadomestnega denacionalizacijskega upravičenca po vstopni pravici priznati njegovemu vnuku.

20. Prav to je tekom predmetnega denacionalizacijskega postopka (med drugim) uveljavljala tožnica. Tako se je (vsaj) v pripravljalni vlogi z dne 5. 7. 2019 sklicevala na dedno nevrednost Č. Č. v skladu s 5. točko 131. člena ZD/55, kot tudi na posledično vstopno pravico njene pravne prednice (matere) D. D. po prvem odstavku 132. člena ZD/55. 21. Toženka navedenih naziranj tožnice, ki so pomembna za odločitev v zadevi, v izpodbijani odločbi ni predstavila niti se do njih ni opredelila. To posledično pomeni, da izpodbijane odločbe z vidika tožbenih očitkov o napačni uporabi materialnega prava in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, oboje vezano na vstopno pravico D. D. zaradi dedne nevrednosti Č. Č. (in v povezavi z uporabo 12. člena ZDen), ni mogoče preizkusiti. Ob upoštevanju navedenega pa je treba ugotoviti, da je toženka zaradi pomanjkljive obrazložitve izpodbijane odločbe kršila določbo drugega odstavka 209. člena ZUP/86, to pa bi moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka (2. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

22. Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo vrnilo toženki, da v ponovljenem postopku ponovno odloči o zadevi, pri čemer je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

23. Ker je bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti že zaradi bistvene kršitve pravil postopka, se sodišče do ostalih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo.

**K II. točki izreka:**

24. Tožnica je zahtevala povrnitev stroškov upravnega spora.

25. Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnave zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik o povrnitvi stroškov).

26. Zadeva je bila rešena na glavni obravnavi, tožnico pa je zastopala odvetniška družba, zato se ji po četrtem odstavku 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 385,00 EUR, povečano za 22% DDV (odvetniška družba je zavezanka za DDV), kar skupaj znaša 469,70 EUR. Priznane stroške mora toženka tožnici plačati v 15 dneh od vročitve sodbe (313. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), če zamudi, pa ji gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (299. člen Obligacijskega zakonika).

**K III. točki izreka:**

27. Povrnitev stroškov je na glavni obravnavi zahtevala tudi stranka z interesom A. 28. Iz 19. člena ZUS-1 izhaja, da imajo tam navedene osebe, ki niso glavne stranke v upravnem sporu, pravico udeleževati se postopka. Ker v ZUS-1 obenem ni urejeno vprašanje povrnitve stroškov, ki jih imajo te osebe zaradi sodelovanja v postopku, je potrebno glede tega vprašanja, v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, uporabiti določbe Zakona o pravnem postopku (ZPP), ki urejajo povračilo stroškov stranskemu intervenientu, saj ima ta v pravdnem postopku smiselno enak položaj kot udeleženci v upravnem sporu v smislu 19. člena ZUS-11. 29. Temeljno načelo pri povrnitvi stroškov po ZPP je načelo uspeha. Iz prvega odstavka 154. člena ZPP tako izhaja, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. Stranka z interesom A. si je v predmetni zadevi prizadevala za zavrnitev tožbe, sodišče pa je s predmetno sodbo tej ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. Stranka z interesom A. v zadevi tako ni uspela, že na podlagi navedenega pa je treba zavrniti tudi njeno zahtevo po povrnitvi stroškov postopka.

1 Tako Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013 in sklepu I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015