Jedro

Dejstvo, da je bil delavec (tožnik) v času disciplinskega postopka star 49 let (sedaj 54) in je glede na delovno dobo starejši delavec, predstavlja olajševalno okoliščino, ki jo mora delodajalec v disciplinskem postopku upoštevati, saj v primeru prenehanja delovnega razmerja delavec nima kaj dosti možnosti za novo zaposlitev.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo razsodilo, da se sklep disciplinske komisije z dne 6.6.1995 in dokončna odločitev komisije za reševanje zahtevkov za varstvo pravic z dne 18.7.1995 tožene stranke, spremenita tako, da se tožniku izvršitev izrečenega disciplinskega ukrepa "prenehanje delovnega razmerja" pogojno odloži za dobo enega leta. Tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vpisati delovno dobo v delovno knjigo, obračunati in plačati davke in prispevke in izplačati vse zaostale plače od 26.7.1995 dalje, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dospelosti vsakokratnega mesečnega izplačila plače, vse do plačila, v 8 dneh pod izvršbo. Tožena stranka je dolžna plačati tožniku stroške postopka v znesku 116.085,00 SIT z zakonitimi zamudnmi obrestmi od 30.6.1998 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo. Tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka. Nadalje je sodišče s sklepom sklenilo, da se tožnika oprosti plačila sodnih taks. Sodišče je pogojno odložilo izvršitev izrečenega ukrepa, ker je ugotovilo, da tožena stranka ni upoštevala olajševalnih okoliščin, na podlagi katerih je sodišče spremenilo odločitev tožene stranke.

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta tožnik in tožena stranka.

Tožnik se pritožuje zoper sodbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da naj pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku v celoti ugodi oz. da mu izreče milejši ukrep. Pritožba poudarja, da je bil tožnik v očitanih dneh upravičeno odsoten z dela, saj je bil na zdravniških pregledih. Poleg tega pa tudi iz izpovedi priče M.Z. izhaja, da se je tožniku že prej enkrat dopust odobril za nazaj in da bi ga odobrila navedena priča tudi v spornem primeru, vendar je bila razporejena v drugo enoto.

Glede na navedeno je bil tožniku izrečen prestrog ukrep.

Tožena stranka izpodbija sodbo zaradi napačne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnika zavrne. Pritožba poudarja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno, da je bil tožnik neupravičeno odsoten z dela 9., 16., 17., 20. in 21.3.1995 in da je tožena stranka to pravilno opredelila kot hujšo kršitev delovnih obveznosti po 7. točki 109. člena Podjetniške kolektivne pogodbe (v nadaljevanju PKP).

Pri tem pa je sodišče prezrlo 114. člen te pogodbe, po katerem se za navedene kršitve obvezno izreče ukrep prenehanje delovnega razmerja.

Sodišče je tudi zmotno ugotovilo olajševalne okoliščine le na podlagi delne izjave zaslišane priče Z.M., da je bil tožnik dober delavec.

Pri tem pa ni upoštevalo nadaljevanje te izjave, da je bil tožnik veliko v bolniškem staležu in da mu je večkrat pokrila za nazaj z dopustom neopravičene izostanke z dela, za katere je sicer ona menila, da so bolniški stalež. Prav tako ni upoštevalo izjavo druge priče S.Č., ki je tudi izpovedal, da so tožniku neupravičene izostanke, za katere ni imel kritja v bolniškem staležu pogosto pokrivali za nazaj z dopustom ter da je bilo tožniku povedano, da tako ne more več delati. Tako mu je bilo za nazaj priznano kot dopust za čas od 20.2. do 7.3.1995 in z opozorilom, da tako več ne more nadaljevati, pa je 9.3.1995 in naslednje dneve ponovno neopravičeno izostal z dela. Sodišče je tudi napačno ocenilo pričevanje priče dr. S., da 16.3.1995 ni bil sposoben za delo, kar je v nasprotju z njegovimi dejanji, da je dal 16.3. oceno tožnikove delazmožnosti na zdravniško komisijo, ki pa mu je 20.3.1995 vrnila mnenje z ugotovitvijo, da je tožnik sposoben za delo. Prav tako tudi ni izkazana pozitivna prognoza tožnikovega ravnanja da v bodoče ne bo več neopravičeno izostajal z dela. Prav nasprotno je tožena stranka prepričana, da bo tako nadaljeval z enakim ravnanjem. Tožnik si je ves čas prizadeval, da bi dosegel invalidnost I. kategorije, vendar brezuspešno in je zato večkrat obiskoval zdravnike z navajanjem težav in z bolj ali manj uspešnim pridobivanjem bolniškega staleža z vmesnimi neopravičenimi izostanki. Zaradi takih kršitev je pri toženi stranki prenehalo delovno razmerje precejšnjemu številu delavcev in je sodišče njihove tožbene zahtevke zavrnilo.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka po takrat veljavnem 2. odstavku 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90), na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti ter zato soglaša z izpodbijano sodbo in njenimi razlogi. V zvezi s pritožbenimi trditvami tožnika pa pritožbeno sodišče navaja: Tožnik je v zmoti, ko trdi, da je bil zaradi vsakega obiska pri zdravniku upravičeno odsoten z dela in da bi mu morala tožena stranka za to odsotnost za nazaj odobriti letni dopust. Tožnik ni obiskal zdravnika dr. S. zaradi neke nove akutne obolelosti, temveč zaradi take, za katero mu tudi v času od 20.2. do 7.3.1995 ni bil priznan bolniški stalež in mu je tožena stranka za to obdobje izjemoma priznala letni dopust. Izraba večjega dela letnega dopusta se v podjetjih določi z letnim planom dopustov, saj si drugače ni mogoče predstavljati rednega in stalnega poslovanja. Delavec, ki želi izrabiti posamezne dneve tega dopusta pa mora to storiti praviloma s predhodno odobritvijo delodajalca. Izjemoma, ko je delavec iz objektivnih razlogov odsoten z dela in tega ne more takoj sporočiti delodajalcu, pa bi mu delodajalec lahko tako odsotnost opravičil za nazaj z odobritvijo dopusta. Tožnik predhodno ni zahteval odobritve dopusta zaradi obiska zdravnika v spornih dneh, niti ni za 9.3. in za čas od 16.3. do 21.3.1995 dobil odobren bolniški stalež. Zato je tožena stranka lahko odklonila tožniku odobritev dopusta za nazaj ter je odsotnost v navedenih dneh štela za neupravičeno in jo je kot tako potrdilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Glede na to pritožba tožnika ni utemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo.

Pritožbene trditve tožene stranke, da niso podane olajševalne okoliščine, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in da zato niso izpolnjeni pogoji za spremembo izrečenega disciplinskega ukrepa, niso utemeljene. Po določbi 131. člena PKP pri izrekanju disciplinskih ukrepov disciplinska komisija upošteva: stopnjo delavčeve odgovornosti, prejšnje delo in obnašanje, njegovo delo in obnašanje po storjeni kršitvi, socialne in družinske razmere delavca, prejšnje kršitve, starost in prizadevnost pri delu. Navedena merila po zaključku pritožbenega sodišča omogočajo individualizacijo izrečenega disciplinskega ukrepa ob upoštevanju obteževalnih in olajševalnih okoliščin. Tožena stranka, kot je to že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pri izreku disciplinskega ukrepa v izpodbijanih sklepih disciplinskih organov, ni upoštevala olajševalnih okoliščin, čeprav so bile te podane ob sprejemanju spornih sklepov in bi jih tožena stranka glede na prej navedene določbe 131. člena morala upoštevati.

Sodišče prve stopnje je zato v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da so v tem primeru glede na socialne in družinske razmere tožnika in njegovo zdravstveno stanje ter, da je tožnik dober delavec in da ni bil nikoli prej v disciplinskem postopku, podane take olajševalne okoliščine, ki dovoljujejo prognozo, da bo namen kaznovanja tožnika dosežen že tudi s pogojno odložitvijo izvršitve izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanje delovnega razmerja za dobo enega leta. Po zaključku pritožbenega sodišča pa je k navedenim okoliščinam mogoče prišteti še dejstvo, da je bil tožnik v času disciplinskega postopka star 49 let (sedaj pa 54) in je glede na to in delovno dobo starejši delavec, ki v primeru prenehanja delovnega razmerja nima kaj dosti možnosti za novo zaposlitev.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in razsodilo tako kot je razvidno iz izreka.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 154. člena v povezavi s 166. členom ZPP odločilo, da trpi svoje stroške pritožbe.