Jedro

Po teoriji o adekvatni vzročnosti je za pravno upošteven vzrok šteti tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do zatrjevane posledice. Sodna praksa in teorija tu dopuščata tudi določena odstopanja in upoštevata nekatere specifične okoliščine na strani oškodovanca ali bolj oddaljene posledice. V zvezi s tem revizija govori o posrednih vzrokih in posredni škodi. Vendar v obravnavani zadevi ne gre za tak primer, saj ne gre za vprašanje posredne škode ali vzroka, pač pa za neposredni vzrok. Le hujša poškodba kolka že ob sami nesreči (zlom, zvin, močen udarec) bi lahko povzročila tako okvaro ožilja in s tem motnje prekrvavitve, da bi kasneje prišlo do odmiranja kosti. Dokazano je bilo, da v prometni nesreči 26.1.1988 tožnikov kolk ni bil poškodovan in da zato tudi ni vzročne zveze med poškodbami v tej nesreči in kasnejšo tožnikovo boleznijo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov odškodninski zahtevek, ker je na podlagi treh izvedenskih mnenj ugotovilo, da poškodbe, ki jih je tožnik dobil v prometni nesreči, niso povzročile kasnejše aseptične kostne nekroze glavice desne stegnenice.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijske razloge več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje, v katerem naj se ugodi njegovi pritožbi in razveljavi sodba sodišča prve stopnje. Napačno je stališče o neobstoju vzročne zveze med poškodbami v prometni nesreči in tožnikovimi sedanjimi zdravstvenimi težavami. Sodišče bi moralo upoštevati pravila ratio legis vzročnosti, saj mora povzročitelj škode računati z dogodki, ki škodo povečujejo, in odgovarja tudi za posredno škodo, ker naše pravo priznava kot vzrok tudi posredni vzrok, čeprav ta vzrok ni normalen. Po 154. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) je dokazno breme na povzročitelju škode. Sploh pa bi moralo sodišče uporabiti določbe o objektivni odgovornosti, ker je škoda posledica prometne nesreče. Revizija se sklicuje na izvedensko mnenje pred pravdo, da ni mogoče zanikati zveze med poškodbo in sedanjimi posledicami. Zato vztraja pri pritožbenem stališču, da je prvi izvedenec v tej pravdi dr. S. prekoračil svoja pooblastila, ko je namesto samo ugotovitev o posameznih oblikah nepremoženjske škode podal tudi ugotovitve o vzročni zvezi, saj toženka v odgovoru na tožbo ni predlagala dopolnitve izvedenskega mnenja pred pravdo. Odgovor sodišča druge stopnje na to pritožbeno trditev ni zadovoljiv. Nepravilno je stališče sodišča druge stopnje, da sodišče prve stopnje ni absolutno kršilo postopka, ko je v razloge povzelo tudi ugotovitve iz prekoračene naloge. Drugi izvedenec dr. D. pa si je privoščil še večjo predrznost, ko je ostro napadel izvedensko mnenje pred pravdo. Tako je v tej pravdi šlo za strokovno obračunavanje med angažiranimi izvedenci v škodo oškodovanca. Zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje prič o tem, da je avto tožnika prevozil, tudi pomeni procesno kršitev. Tožnik meni, da bi moralo sodišče soočiti avtorje izvedenskega mnenja ortopedske klinike pred pravdo in avtorje diametralno nasprotnega mnenja iste institucije med pravdo, da se razjasni dejansko stanje. Sodišče druge stopnje ni odgovorilo na vse tožnikove v pritožbi poudarjene trditve.

Revizija je bila vročena tožencema, ki nanjo nista odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki ga je treba v tej pravdni zadevi uporabiti zato, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo po uveljavitvi novega zakona).

Revizija ni utemeljena.

Tožnik se je kot motorist poškodoval 26.1.1988, ko je vanj od zadaj trčil z avtomobilom drugi toženec. Diagnoza tožnikovih telesnih poškodb je bila: udarnine in odrgnine obeh kolen, odrgnine desne goleni in zvin desnega gležnja. Zdravljenje je bilo zaključeno že 17.2.1988, ko tožnik na zadnjem kontrolnem pregledu ni več imel objektivnih ali subjektivnih težav. Prvič je omenil bolečine v desnem kolenu in desnem kolku šele na pregledu 1.10.1991, ko je povedal, da čuti občasne bolečine zadnje štiri mesece. Diagnozo o odmiranju glavice desne stegnenice zaradi motenj prekrvavitve je postavil ortoped na podlagi dodatnih preiskav na pregledu 3.12.1991. Tožnik je pred pravdo pridobil mnenje ortopedske klinike z dne 8.12.1992, da ne morejo zanikati vzročne zveze med poškodbo v prometni nesreči in sedanjimi posledicami.

V pravdi sta dva izvedenca na podlagi celotne zdravstvene dokumentacije, ponovnega pregleda tožnika in pravil ortopedske stroke podala mnenji, ki sta si med seboj skladni, da ni mogoče niti z majhno stopnjo verjetnosti potrditi vzročne zveze med poškodbo v prometni nesreči in sedanjo boleznijo. Mnenji temeljita na lokalizaciji tožnikovih poškodb v nesreči, njihovem opisu, neobstoju telesnih bolečin v kolku po nesreči, znanih vzrokih kostne nekroze in dejstvu, da so nekateri vzroki te bolezni še neznani. Oba izvedenca poudarjata, da bi bilo mogoče govoriti o vzročni zvezi le v primeru, če bi že v sami nesreči prišlo do hujše poškodbe kolka, če bi torej prišlo do zloma, izpaha ali tako močnega udarca v kolk, da bi ta povzročil okvaro prekrvative že ob sami poškodbi, kar pa bi se zaradi moči udarca odrazilo tudi s podplutbami, oteklinami in bolečinami v kolku. Na podlagi takih skladnih mnenj dveh izvedencev je sodišče prve stopnje zahtevalo od ortopedske klinike, da dopolni svoje mnenje pred pravdo. Tokrat je konzilij zdravnikov ortopedske klinike poudaril, da poškodbe iz prometne nesreče zagotovo niso povzročile okvare prekrvavitve glavice desne stegnenice, pri tem pa je poudaril tudi nekatere podatke iz medicinske dokumentacije, na katere sta opozarjala prejšnja izvedenca, da je tožnik prvič omenil bolečine šele konec leta 1991 in da ni nobenih objektivnih podatkov o poškodbi desnega kolka v prometni nesreči. Na podlagi takih treh skladnih izvedenskih mnenj sta obe sodišči ugotovili, da med poškodbami v prometni nesreči in nekrozo kolka ni vzročne zveze.

Tožnik v reviziji neutemeljeno vztraja pri izvedenskem mnenju pred pravdo. Že sodišče prve stopnje je v svojih razlogih opozorilo, da to mnenje ugotavlja samo, da ni mogoče zanikati vzročne zveze, kar pa ne zadostuje za dokazanost vzročne zveze, zlasti glede na opozorilo obeh izvedencev, da vsi vzroki te bolezni še niso ugotovljeni. Dopolnilno mnenje ortopedske klinike v pravdi je zadosti obrazloženo in ob enakih mnenjih še dveh izvedencev ni bilo treba soočiti avtorjev predpravdnega mnenja in dopolnilnega mnenja ortopedske klinike.

Zmotno je revizijsko stališče, da bi bila vzročna zveza dokazana ob upoštevanju pravil o ratio legis vzročnosti, saj so po tej (pretežno opuščeni) teoriji v pravu upoštevni samo tisti vzroki, ki obenem pomenijo kršitev pravne norme in ki jih pravna norma glede na svoj cilj šteje za vzroke. Glede na nadaljnje razloge revizija verjetno misli na prevladujočo teorijo o adekvatni vzročnosti, po kateri je za pravno upošteven vzrok šteti tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do take posledice. Sodna praksa in teorija tu dopuščata tudi določena odstopanja in upoštevata nekatere specifične okoliščine na strani oškodovanca ali bolj oddaljene posledice. V zvezi s tem revizija govori o posrednih vzrokih in posredni škodi. Vendar v obravnavani zadevi ne gre za tak primer, saj ne gre za vprašanje posredne škode ali vzroka, pač pa za neposredni vzrok. Le hujša poškodba kolka že ob sami nesreči (zlom, zvin, močen udarec) bi lahko povzročila tako okvaro ožilja in s tem motnje prekrvavitve, da bi kasneje prišlo do odmiranja kosti. Dokazano je bilo, da v prometni nesreči 26.1.1988 tožnikov kolk ni bil poškodovan in da zato tudi ni vzročne zveze med poškodbami v tej nesreči in kasnejšo tožnikovo boleznijo. Zmotno je tožnikovo sklicevanje na pravilo o dokaznem bremenu. To pravilo sodišče uporabi le takrat, kadar neke pravno pomembne okoliščine ne more ugotoviti z zadostno stopnjo verjetnosti. V tej zadevi glede na zanesljivo ugotovitev, da tožnikov kolk v prometni nesreči ni bil poškodovan, ni šlo za tako situacijo. Zmotno je tožnikovo sklicevanje na objektivno odgovornost avtomobilista. Šlo je za trčenje motorista in avtomobilista. Ker je tudi motorno kolo premikajoče se motorno vozilo v smislu 178. člena ZOR, je v tej zadevi treba uporabiti pravila o krivdni odgovornosti, pri katerih pa ne velja domneva vzročnosti.

Iz doslej pojasnjenih razlogov izhaja, da ni podan eden od kumulativno zahtevanih štirih elementov odškodninskega delikta. Ker med sedanjim tožnikovim obolenjem in poškodbo v prometni nesreči ni vzročne zveze, sta sodišči prve in druge stopnje z zavrnitvijo tožbenega zahtevka oziroma zavrnitvijo tožnikove pritožbe pravilno uporabili materialno pravo iz prvega odstavka 154. člen ZOR v zvezi s prvim odstavkom 178. člena ZOR.

Tožnik v reviziji ne konkretizira, na katere poudarjene pritožbene trditve sodišče druge stopnje ni odgovorilo. Zato te zatrjevane procesne kršitve revizijsko sodišče ni moglo obravnavati. Ostale zatrjevane procesne kršitve niso podane. Zmotna je trditev, kakšna je bila vsebina odgovora na tožbo. Tako v odgovoru na tožbo kot na obravnavi 4.5.1994 je prva toženka vztrajala pri trditvi, da ni vzročne zveze in zahtevala dopolnitev izvedenskega mnenja pred pravdo. Že sodišče druge stopnje je tožniku pravilno odgovorilo, zakaj prvi izvedenec v tej pravdi ni prekoračil svojih pooblastil, ko je brez posebnega naročila sodišča ugotavljal povezavo med poškodbo v prometni nesreči in sedanjo boleznijo. K njegovim razlogom revizijsko sodišče dodaja še, da je v skladu z 251. členom ZPP izvedenec dolžan skrbno pregledati predmet, natančno navesti vse, kar opazi in dožene, nato pa vestno podati mnenje v skladu s pravili znanosti in stroke. Prav pri vprašanju vzroka in posledice izvedenec ni mogel in ni smel mimo pravil svoje stroke. Nepravilno je revizijsko stališče, da naj bi sodišče z upoštevanjem tega mnenja storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj takega ravnanja ni mogoče uvrstiti v nobeno od procesnih kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Za kakšno procesno kršitev naj bi šlo pri zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje očividcev (ki jih je tožnik imensko konkretiziral šele v pritožbi) prometne nesreče, tožnik ne obrazloži. Stvar proste dokazne presoje sodišča je, ali bo glede na že izvedene dokaze in njihovo oceno izvajalo še nadaljnje dokaze. Opustitev izvedbe nekaterih od predlaganih dokazov ima lahko za posledico predvsem zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, praviloma pa tako ravnanje ne pomeni procesne kršitve. Že sodišče druge stopnje je tožniku pravilno in obširno obrazložilo, da subjektivno zaznavanje prič ne bi moglo ovreči objektivne ugotovitve izvedencev, ki temelji na medicinski dokumentaciji in pravilih stroke, da tožnikov kolk v prometni nesreči ni bil poškodovan.

Iz vsega obrazloženega izhaja, da je tožnikova revizija neutemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo in z njo tudi tožnikove priglašene revizijske stroške.