Jedro

Tožnikova tožba je bila zavrnjena, ker je investitor kot prizadeta stranka v tem upravnem sporu v zvezi z izdajo lokacijskega dovoljenja izpolnjeval pogoje po določbah ZUN (54/2, 55 in 57. člen) in PUP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Sekretariata za finance in gospodarstvo občine z dne 28.1.1992, s katero je navedeni prvostopni organ izdal investitorju (prizadeta stranka v tem upravnem sporu), lokacijsko dovoljenje za nadzidavo obstoječe stanovanjske hiše na zemljišču parc.št. 1676/1 pod tam navedenimi pogoji. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbe 2. odstavka 54. člena, 55. in 57. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90 in 48/90 - ZUN) in določbe 12. člena in 6. alineje 13. člena odloka o prostorskih ureditvenih pogojih v občini Koper (Uradne objave primorskih občin, št. 19/88 - PUP). Tožena stranka meni, da iz podatkov v upravnih spisih, zlasti pa iz lokacijske dokumentacije iz decembra 1991, izhaja, da so izpolnjeni pogoji, navedeni v citiranih materialnih predpisih. Tožena stranka ugotavlja, da je navedena lokacijska dokumentacija izdelana v skladu s pogoji iz citiranega odloka in je sestavni del prvostopne odločbe, ki tudi vsebuje vse podatke iz njene vsebine. Investitor je izkazal, da je upravičen razpolagati z zemljiščem oziroma objektom. V postopku so bila pridobljena tudi vsa v posameznih zakonih predpisana soglasja. Po mnenju tožene stranke so za izdajo prvostopnega lokacijskega dovoljenja izpolnjeni vsi z zakonom o urejanju naselij in drugih posegov v prostor določeni pogoji, zato je pritožbo proti prvostopni odločbi zavrnila. Izdaja potrdila za gradnjo prizidka ni stvar tega postopka. Pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na bistveno poslabšane življenjske pogoje, so po mnenju tožene stranke neutemeljeni. V postopku je bilo pridobljeno poprejšnje sanitarno soglasje z dne 13.1.1992, ki je bilo na njeno zahtevo dodatno obrazloženo. Iz te dodatne obrazložitve z dne 19.6.1992 izhaja, da iz sanitarnih vidikov ni zadržkov za izdajo soglasja. Odmik med objektoma je tolikšen, da ni prizadeto osončenje in raba obstoječih stanovanjskih prostorov. Tožnik v tožbi meni, da je odločitev tožene stranke v izpodbijani odločbi nepravilna. Investitorjeva nadzidava je točno nad objektom garaže, ki je bila naknadno prizidana k stanovanjski hiši na podlagi priglasitve, to je potrdila z dne 21.12.1978. V postopku izdaje tega potrdila kot sosed in mejaš ni sodeloval in je bil z gradnjo prizidka garaže oziroma s potrdilom seznanjen šele po obvestilu urbanistične inšpekcije, na katero se je obrnil, ker je menil, da gre za nedovoljeno prizidavo. Njegovi bivalni prostori, ki so z okni obrnjeni proti sporni dozidavi in nadzidavi, bodo povsem brez vrednosti napram vrednosti in kvaliteti bivanja, ki je bila dosežena s prvotno pozidavo na podlagi sprejetega in potrjenega zazidalnega načrta. Citirani odlok, na podlagi katerega je bila izdelana lokacijska dokumentacija za nadzidavo, je nekvalitetno izdelan in velja za celotno občino ter je izključno formalna podlaga za izdajo takšnih in podobnih dovoljenj oziroma za izdelavo lokacijskih dokumentacij. Zato je navajanje in utemeljevanje tožene stranke v izpodbijani odločbi glede skladnosti izdelane lokacijske dokumentacije in izdanega lokacijskega dovoljenja čisti formalizem, ne pa dejansko ugotavljanje stanja oziroma posledic. Soglaša s tem, da je potrebno glede na spremenjene razmere in kvaliteto bivanja ljudem omogočiti izboljšave, vendar ne na škodo sosedov in ne na način, da se bivalni pogoji enega izboljšajo na škodo drugega, kot je to v danem primeru. Svoj dom je gradil celo življenje in si je skupaj z družino dobesedno pritrgoval od ust. Zato se z odločitvijo tožene stranke v izpodbijani odločbi in njenimi formalističnimi pogledi reševanja zadev ne more strinjati. Smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve, in predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno. Enako predlaga prizadeta stranka.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka v izpodbijani odločbi v zvezi s skladnostjo lokacijske dokumentacije (iz decembra 1991) s pogoji iz citiranega odloka (12. člen in 6. alineja 13. člena) dala pravilne razloge, ki imajo svojo podlago v navedenih materialnih predpisih (2. odstavek 54. člena, 55. in 57. člen citiranega zakona in navedene določbe citiranega odloka) in v podatkih in listinah v upravnih spisih.

Po presoji sodišča je tožena stranka v izpodbijani odločbi upravičeno zavrnila tožnikove pritožbene ugovore v zvezi z izdajo potrdila za gradnjo prizidka, poslabšanimi življenjskimi bivalnimi pogoji tožnika, kar tožnik ponavlja v tožbi, ter v zvezi z odmikom med objektoma. Tožena stranka je dala pravilne razloge za zavrnitev navedenih pritožbenih ugovorov, ki imajo podlago v podatkih in listinah v upravnih spisih in citiranih materialnih predpisih.

Tožena stranka je torej po presoji sodišča pravilno ocenila tožnikove pritožbene navedbe in zavrnila njegovo pritožbo. Izpodbijana odločba je zato pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena in jo je sodišče zavrnilo.

Sodišče je odločilo s smiselno uporabo določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. To določbo je uporabilo kot republiški predpis po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).