Jedro

Okoliščina, da je bilo izvedensko mnenje po izteku roka, predpisanega v prvem odstavku 43. člena ZDZdr še dopolnjeno, ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka.

Zaključki o ogrožanju lastnega zdravja in zdravja ter življenja drugih temeljijo na celoviti presoji obnašanja zadržane osebe v določenem (daljšem) časovnem obdobju, ki vodi v sklep, da se je zdravstveno stanje nasprotne udeleženke v zadnjem času poslabšalo do te mere, da so izpolnjeni pogoji za njeno zdravljenje brez privolitve.

Izrek

Revizija, ki jo je vložila nasprotna udeleženka sama, se zavrže. Revizija, ki jo je vložila nasprotna udeleženka po pooblaščencu, se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom odločilo, da se nasprotna udeleženka sprejme na zdravljenje na psihiatrični oddelek ..., na oddelek pod posebnim nadzorom za čas treh mesecev ter da morebitna pritožba ne zadrži izvršitve tega sklepa.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo nasprotne udeleženke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

3. Zoper sklep je nasprotna udeleženka pravočasno vložila revizijo sama in po pooblaščencu. V reviziji, ki jo je vložila sama, obširneje pojasnjuje svoje stanje in svoj pogled na vzroke, ki so pripeljali do postopka, s katerim je po njenem mnenju poseženo v njeno svobodo gibanja in druge človekove pravice. V reviziji, ko jo vlaga po pooblaščencu, pa navaja, da so postopki za zadržanje osebe na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve nujni, zato Zakon o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr) predpisuje kratke roke za opravo procesnih dejanj tako strankam kot sodišču. Tako prvi odstavek 43. člena ZDZdr določa, da mora izvedenec podati mnenje v treh dneh. Izvedenka je mnenje izdelala po izteku tega roka, dopolnitev mnenja pa še kasneje. Ker je bil bistveno prekoračen rok, ki ga določa zakon, je podan revizijski razlog po „1. točki 370. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP“. V skladu z drugim odstavkom 46. člena ZDZdr sodišče odloča v postopku sprejema osebe na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico v oddelek pod posebnim nadzorom na podlagi neposrednega stika z osebo tako, da osebo pred izdajo sklepa vidi in se z njo pogovori, če to dopušča njeno zdravstveno stanje. Razpravljajoči sodnik tega ni storil, pač pa jo je zgolj zaslišal na naroku za glavno obravnavo, kjer so ji stranke in sodišče postavljali vprašanja. Neformalen razgovor z nasprotno stranko bi bil v tej zadevi ključnega pomena, saj pomeni sodni postopek za nasprotno stranko stresno situacijo. Stranka bi v neformalnem pogovoru s sodnikom brez prisotnosti prič in nasprotne stranke lažje povedala svoje stališče o zadevi in povedala sodniku vse, kar je po njenem mnenju pomembno, in ne bi bila omejena z vprašanji in pravili postopka, ki jih je morala spoštovati na naroku. Ker je bila nasprotni stranki kratena pravica do pogovora pred izdajo sklepa, je podana bistvena kršitev določb postopka. Podan pa je tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve je dopustno pod pogoji iz 39. člena ZDZdr. Sodišči prve in druge stopnje ne obrazložita, katere konkretne okoliščine omogočajo sklepanje o tem, da nasprotna udeleženka zaradi bolezni ogroža svoje zdravje. Zgolj diagnosticirana blodnjava motnja F22 ni dovolj za to, prav tako ne ugotovitev, da naj bi nasprotna udeleženka v zadnjem času močno shujšala. Za tako sklepanje bi morale biti navedene konkretne okoliščine kot npr. samomorilske težnje, hoteno slabšanje svojega zdravstvenega stanja ali podobno. Podobno velja za drugi pogoj. Nasprotna udeleženka naj bi zaradi verbalnih groženj hudo ogrožala zdravje in življenje svoje matere in sestre, elementov tega ogrožanja pa sodišči nista ugotovili ne po načinu ne po intenzivnosti, zaradi česar ni mogoče ugotoviti, ali je sploh šlo za resno grožnjo. Nasprotna udeleženka je povedala, da nikoli ni grozila materi, samo grdo jo je ozmerjala. Tudi mati je izpovedala, da ji hčerka govori, da bo crknila, da jo bo kap. Ne gre torej za grožnje, pač pa za grde besede. Tudi ob dogodku, „da se nož že brusi in da jih bo dobila z nožem“, je mati povedala, da nasprotna udeleženka takrat v rokah ni imela noža, pač pa ga je imela sama, ker je rezala čebulo. Tudi v tem primeru torej ni šlo za resno grožnjo. Nasprotna udeleženka je zanikala, da bi take besede sploh izrekla, sodišči pa se do tega nista opredelili. Po mnenju revizije ni ugotovljena vzročna zveza med ogrožanjem in duševno motnjo, sodišči pa tudi nista dovolj preučili, ali je podan tretji pogoj, da navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči. Niti sodišče prve stopnje niti sodišče druge stopnje v svojih odločbah nista poudarili, da gre v obravnavanem primeru za hud poseg v človekove pravice, prav tako iz njunih odločb ne izhaja, da bi bile pri odločanju upoštevane ustavne odločbe. Sodišči sta tako zmotno uporabili 39. člen ZDZdr. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep „spremeni tako, da reviziji ugodi, oziroma, da sklepa sodišč prve in druge stopnje v celoti razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje.“

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) vročena predlagatelju, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija, ki jo je vložila nasprotna udeleženka sama, ni dovoljena, po pooblaščencu vložena revizija pa ni utemeljena.

6. V postopku z izrednimi pravnimi sredstvi lahko stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, razen če ima stranka opravljen pravniški državni izpit (tretji in četrti odstavek 86. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Če predlogu za dopustitev revizije ni priložen dokaz, da ima stranka opravljen pravniški državni izpit, sodišče vlogo zavrže (367.č člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Navedena zakonska določila so bila podlaga za zavrženje revizije, ki jo je vložila nasprotna udeleženka sama.

7. Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve pomeni poseg v človekove pravice, zlasti v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS, v nadaljevanju URS) kot ene od temeljnih človekovih pravic in svoboščin, pa tudi pravico do varstva duševne integritete (35. člen URS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenja (51. člen URS). Vendar pa je v določenih primerih takšen poseg vendarle nujen bodisi zaradi varovanja drugih oseb (zaradi njihovega ogrožanja življenja ali povzročanja hude škodo) bodisi zaradi posebnega varstva same osebe, ki (nujno) potrebuje zdravljenje. Zato se zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve izvaja pod pogoji, ki jih določa zakon, z omejitvijo trajanja na najkrajši možen čas, postopki, v katerih se o tem odloča, pa so nujni. Navedenih materialnopravnih izhodišč za presojanje v konkretnem sporu sodišči prve in druge stopnje res nista posebej poudarili, vendar pa zgolj to ne kaže na zmotno uporabo materialnega prava in ne upravičuje razveljavitve sklepov, kot meni revizija.

8. Postopek za sprejem na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve je nujen (33. člen ZDZdr). Zato ZDZdr prepisuje posebej kratke roke za opravo procesnih dejanj tako udeležencem v postopku kot tudi sodišču. Po določilu prvega odstavka 43. člena ZDZdr mora izvedenec po odredbi sodišča osebo pregledati in v treh dneh podati mnenje o njenem zdravstvenem stanju. V obravnavani zadevi je izvedenka odredbo oziroma sklep sodišča prejela 17. 8. 2011, mnenje pa izdelala 22. 8. 2011, ko ga je tudi priporočeno poslala sodišču. Ker se je tridnevni rok iztekel na soboto 20. 8. 2011, na ponedeljek 22. 8. 2011 izdelano in sodišču s priporočeno pošiljko poslano izvedensko mnenje ni prepozno (prim. četrti odstavek 111. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Tudi okoliščina, da je bilo izvedensko mnenje v nadaljevanju postopka po izteku roka, predpisanega v prvem odstavku 43. člena ZDZdr še dopolnjeno, ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka. Rok, predpisan v tem določilu, je namreč instrukcijski (instruktivni) rok, torej rok, ki nima za posledico prekluzije, saj zamuda roka ne prepreči, da določenega dejanja ni mogoče opraviti še tudi kasneje. Ker sodišče ne more odreči odločitve o zadevi, za katero je pristojno, mora odločiti, četudi instrukcijski rok, predpisan za izdelavo izvedenskega mnenja, že poteče. Revizija v zvezi s tem zatrjuje revizijski razlog po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, vendar pa ta ni podan, saj zaradi prekoračitve instrukcijskega roka ni podan noben od razlogov iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Podan ni niti revizijski razlog iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, saj ne gre za kršitev v postopku pred sodiščem druge stopnje (v pritožbi pa to ni bilo uveljavljano, da bi bi šlo lahko za t. i. perpetuirano kršitev na drugi stopnji) niti revizija ne pojasni, da oziroma kako naj bi zgolj potek roka vplival na pravilnosti in zakonitost odločitve.

9. Po drugem odstavku 46. člena ZDZdr odloča sodišče na podlagi neposrednega stika z osebo, tako da osebo pred izdajo sklepa vidi in se z njo pogovori, če to dopušča njeno zdravstveno stanje. Sodišče prve stopnje je pred izdajo sklepa opravilo narok, ki se ga je nasprotna udeleženka udeležila in je tako sodišče imelo pred izdajo sklepa z njo neposreden stik. Zakon ne predpisuje neformalne oblike razgovora z osebo, ki je v postopku, pač pa zgolj poudarja potrebo, da sodišče pred odločitvijo vzpostavi z osebo neposreden stik. Nasprotna udeleženka je torej med postopkom imela možnost podati svojo izjavo, sicer pa niti med postopkom pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi ni izrazila želje po neformalnem pogovoru s sodnikom, v reviziji pa niti ne pojasni, glede katere bistvene okoliščine bi bila lahko njena izjava v neformalnem razgovoru sploh drugačna.

10. Sprejem na zdravljenje brez privolitve se opravi na podlagi sklepa sodišča, ki se izda po predlogu za sprejem v oddelek pod posebnim nadzorom, ali v nujnih primerih pred izdajo sklepa sodišča, če so izpolnjeni posebni z zakonom določeni pogoji. Prvi odstavek 39. člena ZDZdr določa naslednje pogoje, pod katerimi je dopustno zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve: če ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in če navedenih vzrokov in ogrožanja iz prve in druge alineje tega odstavka ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).

11. Vsi pogoji morajo biti izpolnjeni kumulativno, kar sta sodišči prve in druge stopnje tudi ugotovili. Zaključki o ogrožanju lastnega zdravja in zdravja ter življenja drugih temeljijo na celoviti presoji obnašanja zadržane osebe v določenem (daljšem) časovnem obdobju, ki vodi v sklep, da se je zdravstveno stanje nasprotne udeleženke v zadnjem času poslabšalo do te mere, da so izpolnjeni pogoji za njeno zdravljenje brez privolitve. Revizija zmotno trdi, da niso ugotovljene konkretne okoliščine, ki bi kazale, da je izpolnjen prvi od zahtevanih pogojev. Sodišči prve in druge stopnje sta namreč na ogrožanje lastnega zdravja ter ogrožanje zdravja in življenja drugih sklepali na podlagi konkretno ugotovljenih okoliščin, kar sta zlasti zavračanje hrane zaradi suma zastrupitve, zaradi česar je nasprotna udeleženka že močno shujšala ter grožnje materi s smrtjo, za katere se mati boji, da jih bo uresničila, zaključki o teh okoliščinah pa temeljijo na analizi posameznih dogodkov, v katerih je do takšnih groženj in ogrožanja matere prišlo. Zaključki o teh okoliščinah in dogodkih so dejanski zaključki, na katere je revizijsko sodišče vezano in katerih pravilnosti ne more presojati (tretji odstavek 370. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

12. Sodišči prve in druge stopnje sta nadalje ugotovili duševno stanje nasprotne udeleženke (prisotnost blodnjave motnje F22), zaradi katerega je hudo motena njena presoja realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje (blodnjave razlage objektivne stvarnosti in skreganost z realnostjo, kar se izraža v njenem vedenju in vodi v socialno izolacijo ter razvoj blodnega sistema o preganjanosti in žrtvi zarote), in nujnost njenega zdravljenja v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom, da bi se preprečilo hudo ogrožanje življenja njenih bližnjih. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili vzročno zvezo med duševno motnjo zadržane osebe in njenim ogrožanjem življenja drugih (razlogi na 10. strani obrazložitve sklepa prve stopnje), kot tudi, da vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči, saj nasprotna udeleženka kakršnokoli pomoč in zdravljenje izrecno odklanja, vzroke za svoje težave pa išče v bližnji okolici in svojih bližnjih (razlogi na 10. in 11. strani obrazložitve sklepa prve stopnje ter v 6. točki obrazložitve sklepa sodišča druge stopnje). Sodišči prve in druge stopnje sta tako zdravljenje osebe v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim varstvom ocenili kot zadnjo, a nujno potrebno možnost in omejili trajanje zdravljenja na čas treh mesecev. Revizija torej neutemeljeno trdi, da sodišči prve in druge stopnje nista ugotovili nadaljnjih dveh predpostavk za sprejem na zdravljenje brez privolitve kot tudi da sta zmotno uporabili materialno pravo.

13. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija, ki jo je nasprotna udeleženka vložila po pooblaščencu, ni utemeljena, zato jo je na podlagi četrtega odstavka 384. člena v zvezi s 378. členom ZPP in 37. členom ZNP zavrnilo.