Jedro

Skrbno ravnanje v skladu z Ustavo in zakonom od sodnika zahteva, da se prepriča, ali je to, kar obdolženi priznava, dejansko to, kar izhaja iz dokaznega materiala v obtožnem aktu, in, ali oboje ustreza pravni kvalifikaciji v obtožnem aktu. Če o tem ostane kakršenkoli dvom, domneva nedolžnosti zahteva, da mora sodišče priznanje zavrniti in opraviti glavno obravnavo, v kateri lahko dejansko stanje natančno razišče. Vzporedno opozarja pritožbeno sodišče na določbo drugega odstavka 3. člena ZKP, da sme sodišče obsoditi obtoženca samo, če je o njegovi krivdi prepričano.

Izrek

Ob ugoditvi pritožbi zagovornice obdolženega in po uradni dolžnosti se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika posameznika.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče na Ptuju je kot sodišče prve stopnje s sodbo II K 3011/2024 z dne 24. 4. 2024 obdolženega A. A. spoznalo za krivega, da je v sostorilstvu storil kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Na podlagi tretjega odstavka 308. člena KZ-1 mu je ob uporabi omilitvenih določil, t.j. 2. alineje 51. člena KZ-1, izreklo kazen dve leti zapora ter denarno kazen v skupnem znesku 500,00 EUR, katero je obdolženi dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe, če pa se ta ne bo dala niti prisilno izterjati, se bo za dva dnevna zneska denarne kazni izvršil en dan zapora. Na podlagi 48.a člena KZ-1 mu je izreklo tudi stransko kazen izgona tujca iz države za čas treh let. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je obdolženemu v izrečeno kazen vštelo čas, prestan v priporu od 12. 1. 2024 od 18.50 ure dalje. Na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 je obdolženemu izreklo tudi varnostni ukrep odvzema predmetov, in sicer mobilnega telefona Apple Iphone 11 s pripadajočo SIM kartico. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa je obdolženega oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona ter odločilo, da se po prvem odstavku 97. člena ZKP tudi stroški in nagrada obdolženčeve zagovornice izplačajo iz proračuna.

2.Takšno odločitev iz vseh pritožbenih razlogov izpodbija obdolženčeva zagovornica, s predlogom pritožbenemu sodišču, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da izreče oprostilno sodbo oziroma podredno, da izrečeno kazen omeji do treh mesecev zapora ali pa sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev.

3.Pregled zadeve in preizkus pritožbenih poudarkov pokaže, da je pritožba zagovornice utemeljena, sodbo sodišča prve stopnje pa je treba razveljaviti tudi po uradni dolžnosti.

4.Primarno zagovornica obdolženega A. A. sicer uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakonika (pravilno kazenskega zakona) in tozadevno navaja, da je obdolženi A. A. vstopal na ozemlje Republike Slovenije na uradnem državnem prehodu X, zaradi česar mu po stališču obrambe ni mogoče očitati, da je tujce nezakonito spravil čez mejo Republike Slovenije ali na ozemlje Republike Slovenije oziroma jih po ozemlju Republike Slovenije prevažal. Skozi pritožbeno izvajanje pojasnjuje, da je bil obdolženemu oziroma tujcem vstop v Republiko Slovenijo zavrnjen na uradnem državnem mejnem prehodu, saj slednji niso imeli ustrezne dokumentacije (vizuma in dovoljenja za vstop). Pritožbeni poudarek fokusira na bistvo obravnavanega kaznivega dejanja, tj. da se tujca, ki nima dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo, čez mejo spravi nezakonito, kar pa se v predmetni zadevi po oceni zagovornice ni zgodilo, saj je obdolženi bil s tujci ustavljen na uradnem mejnem prehodu ter mu tako ne gre očitati, da je nezakonito spravljal tujce čez mejo oziroma na ozemlje Republike Slovenije. Izpostavi, da obdolženi pri tem tujcev ni skrival v vozilu, meje ni prehajal na neuradnem mejnem prehodu, ni se izogibal mejni kontroli na mejnem prehodu, pač pa je zgolj prišel na uradni mejni prehod. Na ta način se zagovornica postavlja na stališče, da obdolženi z dejanjem, ki se mu očita, ni storil kaznivega dejanja ter je tako podana kršitev kazenskega zakonika.

5.Navedbe obrambe je mogoče razumeti torej tudi tako, da dejanje, ki ga je obdolženi priznal, ne ustreza zakonskemu dejanskemu stanu kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbi Up-186/15 z dne 4. 7. 2019 v točki 16 obrazložitve zapisalo, da mora biti za zagotovitev varstva domneve nedolžnosti presoja priznanja krivde, ki jo opravi sodnik prve stopnje, vestna in poglobljena, kar v praksi pomeni, da mora sodnik preveriti jasnost in popolnost priznanja tudi tako, da obtoženca izpraša o temeljnih dejstvih in o poteku kaznivega dejanja, ki se mu očita. To je še posebej pomembno, če obdolženi navaja tudi okoliščine, iz katerih bi sodnik lahko sklepal, da je bilo kaznivo dejanje storjeno drugače, kot je opisano v obtožnici oziroma, da obdolženi priznava drugo kaznivo dejanje, kot izhaja iz obtožnice. In še, skrbno ravnanje v skladu z Ustavo in zakonom od sodnika zahteva, da se prepriča, ali je to, kar obdolženi priznava, dejansko to, kar izhaja iz dokaznega materiala v obtožnem aktu, in, ali oboje ustreza pravni kvalifikaciji v obtožnem aktu. Če o tem ostane kakršenkoli dvom, domneva nedolžnosti zahteva, da mora sodišče priznanje zavrniti in opraviti glavno obravnavo, v kateri lahko dejansko stanje natančno razišče. Vzporedno opozarja pritožbeno sodišče na določbo drugega odstavka 3. člena ZKP, da sme sodišče obsoditi obtoženca samo, če je o njegovi krivdi prepričano.

6.Že Ustavno sodišče Republike Slovenije je torej v cit. odločbi postavilo zahtevo, da mora sprejem priznanja krivde omogočiti naknadno kontrolo. Te kontrole pa pritožbeno sodišče na podlagi zapisnika o poteku predobravnavnega naroka z dne 24. 4. 2024 v obravnavanem primeru ne more opraviti. Ne da se namreč preveriti, ali in kako oziroma, če sploh, je sodišče prve stopnje preverilo, ali je bilo obtoženčevo priznanje krivde res skladno z opisom v obtožnici. Medtem ko sodišče prve stopnje v točki 4 obrazložitve izpodbijane sodbe navaja, da je po oceni priznanja krivde in dokazov, ki so priznanje krivde obdolženca jasno in popolnoma podprli, to iz spisovnih podatkov ni razvidno. Po izjavi obdolženega, da je pravne pouke razumel in da krivdo po obtožbi priznava (l. št. 221), je namreč predsednik senata sprejel sklep, da se priznanje krivde obdolženca A. A. sprejme. Pri tem pa je samo posplošeno zabeležilo, da se tak sklep sprejema po presoji pogojev iz prvega odstavka 285.c člena ZKP, kar pa za preizkus pritožbenih navedb ne zadošča, saj mora predsednik senata v takem primeru presoditi, ali je obdolženi razumel naravo in posledico danega priznanja; ali je bilo priznanje dano prostovoljno; in tudi, ali je priznanje jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu. Še posebej slednje pritožbeno sodišče v zapisniku o poteku predobravnavnega naroka z dne 24. 4. 2024 pogreša in opozarja, da lahko glede na določbo drugega odstavka 285.c člena ZKP, predsednik senata šele po presoji pogojev iz prvega odstavka tega člena s sklepom odloči, ali obtoženčevo priznanje sprejme ali zavrne.

7.Glede na povzete pravne temelje, spisovne podatke ter v luči cit. ustavne odločbe pritožbeno sodišče zatorej ocenjuje, da sodišče prve stopnje priznanja krivde obdolženca ni dovolj podrobno raziskalo do mere, da bi lahko z dokaznim standardom prepričanosti sprejelo priznanje za točno to kaznivo dejanje, ki je predmet obtožbe. Priznanje krivde je namreč jasno in popolno le tedaj, ko je sodišče onkraj vsakega dvoma prepričano o tem, da se obdolženi zaveda, kaj točno priznava. Ugotovljeno predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, in sicer kršitev 3. točke prvega odstavka 285.c člena ZKP glede vprašanja, ali je bilo obdolženčevo priznanje krivde jasno, popolno in podprto z dokazi v spisu, kršitev pa je takšne narave, da je lahko vplivala na pravilnost izpodbijane sodbe, predstavlja pa tudi kršitev 27. člena Ustave Republike Slovenije.

8.Ob uveljavljanju kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pa zagovornica obdolženega vztraja, da sodba nima obrazložitve glede višine izrečene denarne kazni. Navaja, da je pri izreku denarne kazni v višini 500,00 EUR sodišče dalo premalo težo premoženjskim razmeram obdolženega, ki skrbi za dva mladoletna otroka in ženo. Opozarja, da v tem delu izpodbijana sodba sodišča prve stopnje nima nobene obrazložitve, ki je glede odločilnih dejstev sploh vsebinsko skopa. Obrazložitev prvostopenjske sodbe namreč pogreša tudi v delu, na podlagi česar sodišče prve stopnje zaključuje, da sta bila obdolženemu odvzeta zasežena mobilni telefon znamke Apple Iphone s pripadajočo SIM kartico uporabljena pri izvrševanju obravnavanega kaznivega dejanja. Na ta način uveljavlja nadaljnjo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

9.V jedru povzetih pritožbenih poudarkov ima obdolženčeva zagovornica prav. Osmi odstavek 364. člena ZKP določa, da če se obdolženi obsodi na kazen, je treba v obrazložitvi povedati, katere okoliščine je sodišče upoštevalo pri odmeri kazni; posebej mora obrazložiti, kateri razlogi so bili zanj odločilni, ko je spoznalo, da je treba kazen omiliti, obdolžencu kazen odpustiti ali izreči pogojno obsodbo ali da je treba izreči varnostni ukrep ali odvzem premoženjske koristi.1 Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje ima zatrjevane pomanjkljivosti, ker prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni navedlo razlogov, odločilnih za izrek stranske denarne kazni in varnostnega ukrepa odvzema predmetov. V točki 6 ponujenih razlogov je zgolj posplošeno navedlo, da je pri odmeri kazni obdolženemu določilo tudi denarno kazen v višini 500,00 EUR, ki jo je določilo tako, da je najprej določilo število dnevnih zneskov, nato pa tudi višino dnevnega zneska, medtem ko je v naslednji, točki 7, zgolj omenilo, da je obdolženi nezaposlen in da mora skrbeti za dva mladoletna otroka ter da se trenutno nahaja v priporu, s čimer pa je le utemeljevalo prenos bremena plačila stroškov kazenskega postopka na državni proračun. Nato je v točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe ponudilo skopo pojasnilo, da je v skladu s 73. členom KZ-1 obdolžencu izreklo tudi varnostni ukrep odvzema predmetov, in sicer mobilnega telefona ter dve SIM kartici, ki jih je uporabljal ob izvrševanju očitanega mu kaznivega dejanja. Kako je sodišče presojalo to okoliščino, iz ponujenih razlogov s pritožbo izpodbijane sodbe, ne izhaja. Prav tako iz ponujene obrazložitve ne izhaja sprejemljiva in tudi ne zadostna dokazna ocena sodišča, na podlagi katerih indicev, dejstev in okoliščin je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so telefon in SIM kartice obdolžencu služile za sporazumevanje z naročniki prevoza tujcev, torej da so bile uporabljane za izvršitev kaznivega dejanja.

10.Bistvene kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP imajo vselej za posledico razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, zato je pritožbeno sodišče odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje ugotovljene kršitve določb postopka odpravilo, pri čemer bo moralo razpisati glavno obravnavo, kar izključuje ponovno izvedbo predobravnavnega naroka in odločanje predsednika senata o sprejemu ali zavrnitvi priznanja krivde. Po skrbni izvedbi postopka dokazovanja bo ponudilo obrazložitev sodne odločbe v skladu z zahtevami in pričakovanjem iz šestega in sedmega odstavka 364. člena ZKP.

11.Sklep pritožbenega sodišča temelji na prvem in četrtem odstavku 392. člena ZKP.

-------------------------------

Enako VSM sklep III Kp 28048/2019 z dne 5. 11. 2019.