Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSM Sodba II Kp 16079/2015

ECLI:SI:VSMB:2022:II.KP.16079.2015 Kazenski oddelek

sprememba sodbe na drugi stopnji oprostilna kazenska sodba kaznivo dejanje ogrožanja varnosti pri delu kaznivo dejanje povzročitve smrti iz malomarnosti odgovornost pravne osebe za kaznivo dejanje opis kaznivega dejanja konkretizacija zakonskih znakov nepravilna ugotovitev dejanskega stanja vzročna zveza varstvo pri delu krivda nedokazanost malomarnost blanketna norma
Višje sodišče v Mariboru
18. januar 2022
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Za presojo izpolnjenosti krivdne odgovornosti obdolženega A. A. v primeru opustitvenega kaznivega dejanja, ne zadošča le ugotovitev, da ni ravnal skladno s predpisi in varnostnimi ukrepi, ki so navedeni v izreku napadene sodbe, temveč je treba ob tem odgovoriti tudi na vprašanje ali je to posledico mogoče objektivno pripisati obdolženemu A. A., torej ali je podana dejanska vzročna zveza med njegovim ravnanjem in nastalo posledico ter ali je ta zveza v pravnem in vrednostnem smislu bistvena.

Izrek

I. 1. Pritožbama zagovornikov obdolženih A. A. in K.K. d.d. se ugodi in sodba sodišča prve stopnje pod točkama I.1.a in II njenega izreka spremeni, tako, da se: Obdolžena A. A. (osebni podatki kot v prvostopni sodbi) in pravna oseba K.K. d.d. (podatki v prvostopni sodbi), se po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku o p r o s t i t a o b t o ž b e , da sta: A. A. kot oseba, odgovorna za varnost in zdravje pri delu, iz malomarnosti ni ravnal po predpisih o varnostnih ukrepih ter tako povzročil nevarnost za življenje ljudi, njegovo ravnanje pa je imelo za posledico smrt ene osebe, s tem, da, in sicer a. A. A., kot direktor družbe K.K. d.d., v času od dne 1. 9. 2012 do dne 4. 6. 2013, v nasprotju z določilom prvega odstavka 5. člena Zakona o varstvu in zdravju pri delu (v nadaljevanju ZVZD-1, Ur. l. RS št. 43/11) iz malomarnosti ni izvajal predpisanih ukrepov, potrebnih za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev v delovnem procesu, natančneje s tem, da skladno z določilom 6.3.1. točke poglavja C Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (v nadaljevanju Uredba, Ur. l. RS št. 83/05) ni poskrbel, da bi bila delovna mesta pomožni komunalni delavec pri košnji trave na zunanjih površinah vodohramov, s katerih obstajajo možnosti padcev v globino, zavarovana proti padcu v globino z ustreznimi kolektivnimi ukrepi, kot je postavitev varovalne ograje ali z drugimi ukrepi, ki bodo varovali kosce trave pred padcem v globino, kot je privezovanje; poleg tega pa tudi v nasprotju z določili: - drugega odstavka 7. člena ZVZD-1, ni z ustrezno organizacijo nadzora poskrbel, da bi bile pri odrejanju delovnih nalog, delavcu E. E. upoštevane njegove telesne zmožnosti skladno z Zdravniškim spričevalom Zdravstvenega doma, z dne 20. 2. 2013, iz katerega je izhajalo, da ni zmožen za delo v prometnem okolju, na višini in nad globino, kar bi storil z zagotovitvijo nadzora nad tem, ali so njegovi podrejeni delavci upoštevali omejitve iz navedenega spričevala; - internega akta Postopki varstva in zdravja pri delu - organigram odgovornosti, ni poskrbel, da bi se organiziral ustrezni strokovni nadzor po zakonodaji, v smislu določbe 7. točke 3. člena ZVZD-1, z namenom, da se zagotovi varnost in zdravje delavcev pri delu tako, da bi bili tudi pri košnji z nezavarovane višine delavci varovani z vso predpisano osebno varovalno opremo, tudi čelado, kot je bilo določeno z internimi Splošnimi navodili za varno delo na višini - Revizija Izjave o varnosti z oceno tveganja - delna, št. IOV6-424DF/01, september 2011; - 1. alinee prvega odstavka 17. člena ZVZD-1 ni z ustrezno organiziranostjo poskrbel, da bi pri navedeni družbi bila izvedena pisna ocenjena tveganja, kateremu so bili komunalni delavci III in IV izpostavljeni pri delu urejanja okolja na nezavarovani višini na zunanjih površinah vodohramov, in sicer po postopku, ki obsega zlasti identifikacijo oz. odkrivanje tveganja pri delu na višini - možnosti padca v globino pri vzdrževalnih delih na zunanji površini vodohramov, oceno sprejemljivosti tveganja in odločitev o uvedbi ukrepov za zmanjšanje nesprejemljivega tveganja; - 1. alinee drugega odstavka 17. člena ZVZD-1 ni, z ustrezno organiziranostjo, zagotovil poprave oziroma dopolnitve obstoječe ocene tveganja, kljub temu, da družba v obstoječi oceni tveganja ni imela navedenega tveganja dela na višini za delovno mesto komunalni delavec III ali VI; - petega odstavka 37. člena ZVZD-1 ni poskrbel, da bi bilo delovno okolje pri košnji trave na vodohramu opremljeno z znaki za obvestila o nevarnosti ter pisnimi navodili za varno delo tako, da bi izdelavo navodil, zahteval od pristojnega delavca, določenega z internim aktom - Navodilom neposrednim vodjem za usposabljanje in nadziranje dela delavcev, pri čemer je z navedenimi opustitvami svojih dolžnih ravnanj, pri delovnem procesu košnje trave na nezavarovani višini, na zunanji površini vodohrama P., iz malomarnosti, povzročil nevarnost za življenje komunalnih delavcev pri vzdrževalnih delih, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje ogrožanje varnosti pri delu po drugem, tretjem in petem odstavku 201. člena Kazenskega zakonika, Obdolžena pravna oseba K.K. d.d., katere odgovorna oseba je direktor A. A., ki je kot zastopnico družbe v tem kazenskem postopku v skladu z 32. čl. ZOPOKD določila F. F., za kaznivo dejanje v točki I. izreka, v delu, ki se očita A. A. in ki je bilo storjeno iz malomarnosti, in sicer na podlagi 7. točke 25. člena, v zvezi s 4. točko 4. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD), saj je bilo kaznivo dejanje storjeno iz malomarnosti zaradi opustitve dolžnega nadzorstva vodstvene osebe nad zakonitostjo ravnanja podrejenih delavcev s tem, da gre za opustitev nadzorstva direktorja družbe A. A. nad zakonitostjo izvajanja dela, oziroma del pooblaščenega strokovnega delavca za varstvo pri delu, na podlagi veljavnih predpisov, B. B., v zvezi z zagotavljanjem varstva in zdravja pri delu delavcev pri košnji trave na vodohramih, kjer le-ti delajo tudi na višini, ki bi moral kot odgovorna oseba za varnost in zdravje delavcev, ob nastopu dela direktorja organizirati in opraviti (preko zunanjega strokovnjaka za varstvo in zdravje pri delu) nadzorstvo nad tem, ali so v družbi na vseh delovnih mestih ugotovljena tveganja za zdravje in življenje delavcev pri opravljanju del, in ali so ta tveganja ustrezno zmanjšana, oziroma odpravljena, torej tudi za delo košnje trave na vodohramih, vključno z vodohramom P., saj v tem primeru do prej navedene delovne nezgode, na prej opisan način, ne bi prišlo, ker bi bili lahko pred kritičnim dnem podvzeti vsi potrebni ukrepi iz varstva pri delu, torej tudi pri košnji trave na višini - ob škarpah vodohramov, s čimer naj bi obdolžena pravna oseba K.K. d.d., bila odgovorna za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti pri delu po drugem, tretjem in petem odstavku 201. člena Kazenskega zakonika, v zvezi s 4. točko 4. člena ter 7. točko 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD).

2. Po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca A. A. in pravne osebe K.K. d.d. ter potrebni izdatki in nagrada njunih zagovornikov, proračun.

3. Po tretjem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku se oškodovanca G. G. s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

II.

1. Pritožbe zagovornikov obdolženih C. C., D. D. in višje državne tožilke se zavrnejo kot neutemeljene in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje pod točkami I.2., 2.a in 2.b in IV. njenega izreka.

2. Obdolžena C. C. in D. D. sta na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku dolžna plačati stroške pritožbenega postopka, in sicer vsak 380,00 EUR odmerjene sodne takse.

3. Po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku glede obdolženega B. B., obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, proračun. Oškodovanca G. G. pa se po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. pod točko I.1. izreka sodbe spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanje varnosti pri delu po drugem, tretjem in petem odstavku 201. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), obdolženega C. C. pod točko I.2.a. storitve kaznivega dejanja povzročitve smrti iz malomarnosti po 118. členu KZ-1 in obdolženega D. D. pod točko I.2.b. storitve kaznivega dejanja povzročitve smrti iz malomarnosti iz člena 118 KZ-1 ter vsem na podlagi prvega in drugega odstavka 57. člena v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 58. člena KZ-1 izreklo pogojne obsodbe, s katerimi je obdolženemu A. A. določilo kazen eno leto in pet mesecev zapora, obdolženima C. C. in D. D. določilo vsakemu eno leto zapora ter hkrati odločilo, da te kazni ne bodo izrečene, če obdolženci v preizkusni dobi dveh let ne bodo storili novega kaznivega dejanja. Po členu 95/I Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče obdolžencu A. A. naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 92. člena ZKP v višini 1.000,00 EUR ter sodno takso v višini 168,00 EUR ter mu na podlagi 8. točke 92. člena ZKP naložilo plačilo sorazmernega dela stroškov oškodovanca G. G., ki jih bo odmerilo s posebnim sklepom, obdolženi pa jih mora poravnati v roku 15 dni od prejema plačilnega naloga. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je sodišče obdolžena C. C. in D. D. oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, na podlagi 8. točke 92. člena ZKP pa jima naložilo plačilo sorazmernega dela stroškov oškodovanca G. G., ki jih bo odmerilo s posebnim sklepom, obdolženca pa jih morata poravnati v roku 15 dni od prejema plačilnega naloga. Pod točko II. izreka napadene sodbe je sodišče obdolženo pravno osebo K. K. d.d. spoznalo za odgovorno za kaznivo dejanje po drugem, tretjem in petem odstavku 201. člena KZ-1 v zvezi s 4. točko 4. člena in na podlagi 7. točke 25. člena ZOPOKD ter ji po prvem odstavku in drugem odstavku 17. člena ZOPOKD izreklo pogojno obsodbo, s katero ji je določilo kazen 65.000,00 EUR, s preizkusno dobo petih let. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je sodišče prve stopnje odločilo, da mora obdolžena pravna oseba povrniti stroške kazenskega postopka v višini 4.044,99 EUR, ter plačati sodno takso v višini 480,00 EUR. Na podlagi 8. točke 92. člena ZKP mora pravna oseba plačati sorazmerni del stroškov oškodovanca G. G., ki jih bo odmerilo s posebnim sklepom, pravna oseba pa jih mora poravnati v roku 15 dni od prejema plačilnega naloga.

2. Zoper takšno sodbo so se pritožili: - zagovornik obdolženega A. A. iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču predlaga, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma napadeno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjeni senat; - zagovornik obdolženega C. C. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma napadeno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje pred drugim senatom; - zagovornik obdolženega D. D. iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga izrek oprostilne sodbe oziroma razveljavitev prvostopne sodbe in ponovno sojenje; - zagovornik obdolžene pravne osebe K. K. d.d. zaradi vseh pritožbenih razlogov, s predlogom pritožbenemu sodišču, da družbi izreče oprostilno sodbo oziroma napadeno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred spremenjen senat; in

- višja državna tožilka zoper oprostilni del sodbe zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred popolnoma spremenjen senat. 3. Glede na zahteve zagovornikov obdolženih je pritožbeno sodišče pritožbeno sejo opravilo v skladu s členom 378/IV ZKP, na katero so pristopili vsi obveščeni, razen obdolženega C. C., za katerega je bilo obvestilo izkazano.

4. Pregled zadeve pred pritožbenim sodiščem je pokazal naslednje: K pritožbama zagovornikov obdolženega A. A. in odgovorne pravne osebe K. K. d.d. 5. Zagovornik obdolženega A. A. v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP, ko sodišču prve stopnje očita, da napadena sodba nima razlogov o subjektivnem znaku obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Uveljavljana kršitev po oceni pritožbenega sodišča ni podana, saj je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi ugotovljeno krivdno obliko, in sicer nezavestno malomarnost, po oceni pritožbenega sodišča v točki 61 napadene sodbe ustrezno obrazložilo. Je pa iz nadaljnje obrazložitve pritožbe, da je obdolženi A. A. v času nezgode izpolnjeval svoje obveznosti in ravnal tako, kot mu je velevalo dolžnostno ravnanje, zaradi česar o obstoju njegove krivde ni mogoče govoriti in bi tako bil obdolženi le zaradi svojega naziva oziroma pozicije znotraj sistema spoznan za krivega na temelju objektivne odgovornosti, razbrati, da v bistvu pritožnik ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede ugotovljene krivde obdolženca, s čimer pa graja dejansko stanje.

6. Enako kršitev iz člena 371/I-11 ZKP uveljavlja zagovornik obdolženega A. A., ko v napadeni sodbi pogreša razloge o krivdi obdolženega v razmerju do hujše posledice, in sicer smrti oškodovanca. Vendar zagovornik ne more biti uspešen, saj je sodišče prve stopnje tudi glede te okoliščine v napadeni sodbi navedlo, da je med protipravnim ravnanjem obdolženega in nastalo posledico podana vzročna zveza. Gre sicer za skopo obrazložitev, vendar je trditev pritožbe, da napadena sodba o tem razlogov nima, neutemeljena. Uspešna pa tudi ne more biti pritožba, ko ne soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da so vsi dejavniki enakovredno prispevali k nastanku delovne nezgode in trdi, da so ti razlogi protispisni in v nasprotju z izvedenimi dokazi. S takšno oceno zagovornika pritožbeno sodišče ne soglaša, saj iz obrazložitve pritožbe v nadaljevanju izhaja, da v bistvu pritožnik ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede objektivnih znakov obdolžencu očitanega kaznivega dejanja in ne gre za protispisnost, ampak gre za grajo dejanskega stanja, ki ga skuša pritožba z lastno oceno izvedenih dokazov omajati. Zato se v pritožbi uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP pokaže kot neutemeljena.

7. Opis slehernega kaznivega dejanja v sodbi (1. točka prvega odstavka 359. člena ZKP) in obtožnici (2. točka prvega odstavka 269. člena ZKP) mora vsebovati zakonske znake očitanega kaznivega dejanja, ter druge okoliščine, ki so potrebne, da se kaznivo dejanje kar najbolj natančno označi. Pomembno je, da opis obsega vse prvine posameznega kaznivega dejanja, v katerega sodijo odločilna dejstva, ki izražajo zakonske znake kaznivega dejanja. Sodna praksa je enotna v tem, da morajo biti v opisu dejanja, ki izhaja iz izreka napadene sodbe, zakonski znaki oziroma pravni pojmi, s katerimi so v kazenskem zakonu opisana posamezna kazniva dejanja, praviloma konkretizirani z dejstvi in okoliščinami, če je to seveda mogoče in smiselno. Sodišče pa od primera do primera presoja, ali je opis kaznivega dejanja, ki pomeni okvir za ugotavljanje dejanskega stanja, kot ga zatrjuje obtožni akt, konkretiziran do te mere, da omogoča pravno vrednotenje oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja in hkrati s tem uresničevanje obdolženčeve pravice do obrambe. Pritožbeno sodišče pa je pri opisih kaznivih dejanj, ki se očitajo obdolženemu A. A. in obdolženi K. K. d.d. ugotovilo, da ti kaznivi dejanji vsebujeta vse zahtevane zakonite znake, to so tiste, ki so navedeni in izhajajo iz izreka napadene sodbe. Tem po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče pripisati pomanjkljivosti, sploh pa ne takšne, ki bi pomenile, da manjka kateri od znakov kaznivega dejanja. Je pa očitno, da obe pritožbi v bistvu podajata lastno oceno izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, kar pa predstavlja grajo dejanskega stanja.

8. Zato ne more uspešen zagovornik, ki v pritožbi trdi, da obdolžencu očitano kaznivo dejanje nima vseh njegovih zakonitih znakov, saj ga lahko stori le odgovorna oseba za področje varstva pri delu, kar pa obdolženi ni bil. Z navedenim sicer zagovornik meri na kršitev kazenskega zakona iz člena 372/1 ZKP, vendar je iz njegove pritožbe razbrati, da ne soglaša z razlogi napadene sodbe, iz katerih izhaja, da je bil obdolženi A. A. odgovoren za varnost in zdravje ljudi pri delu, s čimer pa v bistvu graja dejansko stanje obravnavane zadeve. Takšna kršitev pa ni mogoča. Kršitev kazenskega zakona namreč vselej predpostavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, le kazenski zakonik ni uporabilo ali pa ga je uporabilo napačno. Sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima kaznivo dejanje, ki se očita obdolžencu in izhaja iz izreka napadene sodbe pod točko I.1., vse njegove zakonite znake, in sicer status obdolženca v času storitve kaznivega dejanja, kakor tudi kršitve, ki naj bi jih storil in so podrobneje opisane v alinejah, te pa so imele za posledico, da je pri delovnem procesu košnje trave na nezavarovani višini, na zunanji površini vodohrama P., iz malomarnosti povzročil nevarnost za življenje komunalnih delavcev pri vzdrževalnih delih. Obtožbeni očitek, na katerega posebej opozarja pritožnik, ko navaja, da obdolženi A. A. ni bil oseba odgovorna za varnost in zdravje pri delu, ne predstavlja pomanjkanja znakov očitanega kaznivega dejanja, ampak gre za dejansko presojo, kar bi lahko predstavljalo očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

9. Zagovornik obdolžene odgovorne pravne osebe K. K. d.d. uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP, vendar je pritožba v tem delu nejasna. Zagovornik najprej trdi, da gre za kršitev kazenskega zakona glede vprašanja zakonitosti ravnanja podrejenih delavcev in odgovornosti pravne osebe, ki je zgolj akcesorne narave, in da v opisu K. K. d.d. očitanega kaznivega dejanja manjka konkretizacija znakov kaznivega dejanja, ker ni opisana nezakonitost ravnanja podrejenega delavca, in sicer B. B., o čemer napadena sodba tudi nima razlogov. Z navedenim zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP in kršitev kazenskega zakona iz člena 372/1 ZKP, saj je sicer sodišče prve stopnje obdolženega B. B. oprostilo obtožbe, po oceni pritožbenega sodišča pa tudi ni dokazov, da je kaznivo dejanje storil obdolženi A. A. 10. Sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima opis dejanja, ki se očita obdolženi K. K. d.d., vse njegove zakonite znake, zadostno pa je opisano tudi nezakonito ravnanje obdolženega B. B., kot to izhaja iz izreka napadene sodbe. Ostale pritožbene navedbe glede krivde obdolžene K. K. d.d. in obdolženega A. A., pa ne predstavljajo niti bistvene kršitve določb kazenskega postopka niti kršitve kazenskega zakona, ampak gredo v smeri zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj ima napadena sodba razloge tako o objektivnem kot subjektivnem znaku obdolžencema očitanih kaznivih dejanj, kot to izhaja iz njene obrazložitve. Stvar dejanske presoje pa je, ali so ti zaključki sodišča prve stopnje pravilni ali zmotni, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

11. Oba pritožnika uveljavljata tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tako zagovornik obdolženega A. A. navaja, da obdolženi ni odgovoren za varnost in zdravje pri delu, da obdolžencu krivda ni dokazana, saj je bilo delo s področja varnosti in zdravja pri delu zaupano zunanjemu strokovnjaku, obdolženi ni bil seznanjen z zdravstvenim stanjem oškodovanca, so pa o tem bili ustrezno seznanjeni oškodovančevi nadrejeni, ki so mu kritičnega dne tudi odredili košnjo trave, na terenu, s katerim obdolženi sploh ni bil seznanjen. Meni, da ni podana vzročna zveza med obdolženčevim ravnanjem in nastalo posledico. Zagovornik obdolžene K. K. d.d. uveljavlja v bistvu enako kot zagovornik obdolženega A. A., pri čemer navaja, da je od delodajalca nemogoče pričakovati, da bi nadziral vsa delovna mesta v družbi, ampak da delodajalec preko svojih služb omogoči uresničevanje nalog in dolžnosti, ki so predpisane oziroma izhajajo iz opisa del in nalog. Meni namreč, da obdolženi K. K. d.d. krivda ni dokazana, niti nezavestna malomarnost ne in da ne obstaja vzročna zveza med domnevno opustitvijo, ki se očita obdolženemu direktorju in obdolženi K. K. d.d., ter nastalo posledico.

12. Pritožbeno sodišče soglaša z navedbami pritožnikov, da obdolženemu A. A. in obdolženi K. K. d.d. ni mogoče očitati subjektivnega znaka očitanih jima kaznivih dejanj iz naslednjih razlogov:

13. Sicer je izveden dokazni postopek potrdil, da je oškodovanec kritičnega dne kosil na vodohramu, s katerega je padel in se poškodoval ter utrpel take telesne poškodbe, za posledicami katerih je umrl. Pritožbeno sodišče pa pritrjuje pritožbenim pomislekom obeh zagovornikov, ki menita, da izvedeni dokazni postopek ni potrdil, da sta za nastalo posledico odgovorni obdolženi in posledično temu tudi obdolžena K. K. d.d., saj meni, da glede obdolženega A. A. in nastalo posledico ni nobene vzročne zveze tako ravnanja kot opustitve. Družba K. K. d.d. je v kritičnem času imela zaposleno osebo pristojno za področje varstva in zdravja pri delu, in sicer je sodelovala z zunanjima družbama L. L. in M. M., ki sta skrbeli za pripravo izjave o varnosti z oceno tveganja ter ostalih podlag za varno opravljanje dela, družba pa je še pred prihodom obdolženega A. A. imela izdelano oceno tveganja za vsa delovna mesta, saj so delavci, ki izvajajo določena dela, tisti, ki na tem delovnem mestu poznajo nevarnosti in bi morali na njih opozarjati. Izveden dokazni postopek je potrdil, da obdolženi A. A. ni bil seznanjen z zdravniškim spričevalom in omejitvami oškodovanca E. E., pa tudi ni bil seznanjen o tem, da je potrebna drugačna varna ureditev pri košnji trave na vodohramih, pa tudi s strani zunanjih sodelavcev (v času nesreče L. L.) ni bila zaznana nevarnost košnje trave, zato ocena tveganja na kritičnem mestu ni bila izdelana, kar sta ugotovila izvedenca H. H. in I. I., ko sta pojasnila, da delo na vodohramih pri obdolženi pravni osebi ni bilo opisano kot delo na višini. Tako je po oceni pritožbenega sodišča obdolženi A. A. zadostil zahtevam ZVZD-1, s tem ko je pritegnil zunanjega izvajalca na področje varstva in zdravja pri delu in tako, da je družba delovala skladno s priporočili in navodili strokovnjakov, kar utemeljeno navaja tudi zagovornik v pritožbi. Torej če zunanji sodelavci zadolženi za varnost in zdravje pri delu, niso zaznali nevarnosti, se postavlja vprašanje kako bi to nevarnost lahko preprečil obdolženi A. A., kot direktor družbe, ki na nevarnost košnje ob vodohramih sploh ni bil opozorjen. Zato ni relevantno ali je v kritičnem času obstajala ustrezna izjava o varnosti z oceno tveganja za konkretno delo košnje trave na vodohramu, tako iz vidika odgovornosti obdolženega, saj ni imel ne dolžnosti ne sposobnosti zaznati nevarnosti pri opravljanju konkretne delovne naloge. Zmotni pa so zaključki sodišča prve stopnje, ko obdolženemu A. A. očita, da zunanjemu izvajalcu M. M. ni posredoval podatkov o zaznanih tveganjih pri košnji ter mu v posledici tega pripisuje krivdo za nastalo nezgodo, saj obdolženi o košnji trave na vodohramih ni bil seznanjen oziroma o tem ni imel nobenega zavedanja, tudi zato obdolžencu ni mogoče pripisati nobene oblike krivde, kar smiselno navaja tudi zagovornik. Prav tako so zmotne navedbe sodišča prve stopnje o pomanjkanju organiziranosti nadzora za uporabo osebne varovalne opreme in v zvezi s tem krivde obdolženega A. A., saj kot povedano slednji sploh ni bil seznanjen z delom košnje trave na vodohramu, zato tudi ne more biti govora o njegovem zavedanju glede varovalne opreme. Zato ima pritožba zagovornika prav, ko sodišču prve stopnje očita, da je upoštevalo očitke, ki niso vezani na obstoj primarnega očitka, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da v tem primeru ne gre za kršitev pravice do obrambe, kot to trdi zagovornik, ampak gre glede ugotovljene kazenske odgovornosti obdolženca za zmotno ugotovljeno dejansko stanje, s čimer soglaša tudi pritožbeno sodišče. Prezreti namreč ni, da izveden dokazni postopek ni potrdil, da bi obdolženi zunanje strokovnjake za varnost pri delu kakorkoli omejeval ali jim odrekal dostop do podatkov oziroma do lokacij, na katerih se dela opravljajo, na kar posebej opozarja zagovornik in kar je med drugim pritožbeno sodišče pripeljalo do izreka oprostilne sodbe. Izveden dokazni postopek je namreč pokazal, da je organizacija družbe K. K. d.d. bila ustrezna tako glede informacij pri razporejanju delavcev na terenu, kot tudi samim nadzorom, ki je bil ustrezno razporejen med vodjo delavcev (nadzira delavce) in vodjo enote (nadzira vodje delavcev), na kar pravilno opozarja zagovornik v pritožbi. Sicer pa sodišče prve stopnje v razlogih napadene sodbe zapiše, da so oškodovančevi nadrejeni vedeli za možnost padca v globino na vodohramu in za oškodovančeve zdravstvene omejitve, s česar jasno izhaja, da med temi nadrejenimi ni obdolženega A. A., saj ta s stanjem košnje na vodohramih ni bil niti seznanjen, pri čemer ni prezreti tudi navedb izvedenca H. H., da obdolženi kot direktor družbe zaradi narave svojega dela ni bil seznanjen z nevarnostmi, katerim so delavci izpostavljeni na terenu, zato o tej nevarnosti niti ni mogel seznaniti M. M., kot to pravilno navaja pritožba. Glede na navedeno obdolžencu za nastanek delovne nesreče ni mogoče pripisati nobeno obliko krivde, niti nezavestne, niti zavestne malomarnosti. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritrdilo pritožbi zagovornika, da subjektivni element obdolžencu ni dokazan.

14. Glede na navedeno je zato pritrditi tudi pritožbi zagovornika K. K. d.d., ki navaja, da obdolženemu A. A. ni mogoče očitati ničesar v subjektivnem smislu, niti malomarnega odnosa. Za presojo izpolnjenosti krivdne odgovornosti obdolženega A. A. v primeru opustitvenega kaznivega dejanja, ne zadošča le ugotovitev, da ni ravnal skladno s predpisi in varnostnimi ukrepi, ki so navedeni v izreku napadene sodbe, temveč je treba ob tem odgovoriti tudi na vprašanje ali je to posledico mogoče objektivno pripisati obdolženemu A. A., torej ali je podana dejanska vzročna zveza med njegovim ravnanjem in nastalo posledico ter ali je ta zveza v pravnem in vrednostnem smislu bistvena. Pritožbeno sodišče pritrjuje zagovorniku, ki prej navedeno izpostavlja v pritožbi, saj zaključuje, da obdolženemu A. A. subjektivni element očitanega kaznivega dejanja ni dokazan, zato ne more biti govora o nobeni obliki krivde, kazensko pravo pa objektivne odgovornosti ne sankcionira.

15. Glede na navedeno pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo zagovornika, da obdolžencu ni mogoče očitati nobene subjektivne odgovornosti niti v zvezi z očitkom, da ni poskrbel, da bi bile postavljene varnostne ograje in da bi delavci imeli varovalno opremo, še posebej pa mu ni mogoče naprtiti nobene krivde glede zdravniškega spričevala oškodovanca, saj z njim ni bil seznanjen. Ker je pritožbeno sodišče pritožbi zagovornika obdolženega A. A. in obdolžene K. K. d.d. ugodilo, je tako obdolženega A. A., posledično pa tudi obdolženo pravno osebo K. K. d.d. zaradi pomanjkanja dokazov oprostilo obtožbe.

16. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev iz člena 383/I ZKP, je o pritožbah zagovornikov obdolženega A. A. in obdolžene pravne osebe K. P. d.d. odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

17. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP je pritožbeno sodišče oškodovanca G. G. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pot pravde.

18. Stroški tega dela kazenskega postopka pa po prvem odstavku 96. člena ZKP, in sicer potrebni izdatki obdolženca A. A. in pravne osebe K. P. d.d. ter potrebni izdatki in nagrada njunih zagovornikov, bremenijo proračun.

K pritožbama zagovornikov obdolženih C. C. in D. D. 19. Zagovornik obdolženega C. C. uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP, ko navaja, da so razlogi v napadeni sodbi sami s seboj v nasprotju in v nasprotju tudi z izvedenimi dokazi, in sicer glede odločilnih dejstev. V nadaljevanju pritožbe pa takšnih svojih trditev ne obrazloži, ampak trdi, da obdolžencu očitano kaznivo dejanje ni dokazano, prav tako pa mu ni dokazana krivda in da je oškodovanec sam prispeval k nastanku nezgode, ker ni upošteval navodil, padel pa je na mestu, ki je bilo ustrezno zaščiteno, zato odgovornosti za nastalo nezgodo ni mogoče pripisati obdolženemu C. C. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s takšnimi pritožbenimi navedbami zagovornik v bistvu graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje in ne v pritožbi uveljavljano kršitev iz člena 371/I-11 ZKP. Te kršitve pa tudi ni ugotovilo pritožbeno sodišče. 20. Zagovornik se tudi sklicuje na pomanjkljivosti zapisa v uvodu napadene sodbe, kjer pogreša imena in priimke sodelujočih porotnikov, in sicer članov senata, kakor tudi napačnemu zapisu, da je na glavni obravnavi bila prisotna odvetnica J. J., ne pa pritožnik kot odvetnik oziroma zagovornik obdolženega C. C. Sicer pritožbeno sodišče soglaša z navedenim, vendar ugotavlja, da sta sicer v obravnavani zadevi poleg predsednice senata, kot člana senata sodelovala sodnika porotnika N. N. in O. O., tudi kot glasovalca pri izreku sodbe, kot to izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 31. 5. 2021. Očitno je navedena pomanjkljivost zgolj pisna napaka, ki jo lahko sodišče prve stopnje po prejemu te sodbe odpravi s popravnim sklepom (člen 365/I ZKP). Napačna navedba zagovornice pri zapisu navzočih na glavni obravnavi, pa nima takšne teže, kot ji pripisuje pritožba, saj je jasno, da je na glavni obravnavi bil prisoten zagovornik obdolženega C. C., odvetnik P. P., tako da nobena od pomanjkljivost ni vplivala na pravilnost in zakonitost napadene sodbe, kar ne trdi niti pritožnik.

21. Zagovornik nadalje uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona iz člena 372 ZKP, ker so podane okoliščine, ki izključujejo krivdo ali kaznivo dejanje, ker pri obdolžencu ni podana nobena oblika krivde, za kar je sodišče prve stopnje glede tega tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Iz takšnih pritožbenih navedb izhaja, da zagovornik v okviru kršitve kazenskega zakona graja dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje glede krivde obdolženca, saj je ugotavljanje krivde stvar dejanske presoje, zato ne gre za kršitev kazenskega zakona, na katero sicer pritožnik meri iz člena 372/1 ZKP, saj v pritožbi te kršitve ne konkretizira tako, da bi navedel katero kršitev iz člena 372 ZKP uveljavlja. Pritožbeno sodišče pa navaja, da uveljavljanje kršitve kazenskega zakona kot posledico zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ni mogoča. Kršitev kazenskega zakona namreč predpostavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, le kazenski zakon ni uporabilo ali pa ga je uporabilo napačno.

22. Zagovornik obdolženega D. D. uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP, ko navaja, da so razlogi napadene sodbe o odločilnih dejstvih nejasni in v precejšnji meri v nasprotju s samim seboj in izvedenimi dokazi, v napadeni sodbi pa tudi ni dokazno ocenilo izpovedb prič in drugih dokazov, ki jih je v pritožbi izpostavilo tožilstvo. Takšne navedbe pritožbe so povsem nejasne, saj niso konkretizirane do te mere, da bi jih lahko pritožbeno sodišče preizkusilo. Pritožba namreč ne konkretizira izpovedbe katerih prič in drugih izvedenih dokazov sodišče prve stopnje ni ocenilo. Sklicevanje na tožilsko pritožbo je nezadostno, sicer pa sodišče prve stopnje ni vezano na tožilsko pritožbo, kot to zmotno meni zagovornik, prav tako pa lahko tekom postopka samo odloča katere dokaze bo izvedlo in katere ne. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da ima napadena sodba v obravnavanem delu ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ponovni postopek pa je tudi potekal v skladu z navodili iz razveljavitvenega sklepa. Zato so vsi pomisleki zagovornika v tej smeri neutemeljeni in se v pritožbi uveljavljana kršitev iz člena 371/I-11 ZKP pokaže kot neutemeljena.

23. Zagovornik obdolženega D. D. uveljavlja tudi pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona iz člena 372/2 ZKP, ker so podane okoliščine, ki izključujejo krivdo in ker niti zavestna malomarnost niti nobena oblika krivde ni podana. Zagovornik si napačno razlaga določbe člena 372/2 ZKP, kot to izhaja iz obrazložitve pritožbe, saj zatrjevanje, da obdolženemu krivda ni dokazana, ne predstavlja v pritožbi uveljavljane kršitve, ampak grajo dejanskega stanja, saj je ugotavljanje krivde stvar dejanske presoje. Zato na tak način uveljavljana kršitev kazenskega zakona ni mogoča. Kršitev kazenskega zakona namreč predpostavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, le kazenski zakon je uporabilo napačno ali pa ga sploh ni uporabilo.

24. Iz obrazložitve pritožb zagovornikov pa izhaja, da z nadaljnjimi navedbami uveljavljata pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar ne moreta biti uspešna. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje glede obdolženih C. C. in D. D. dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovora obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa sprejelo pravilne dejanske in pravne zaključke. Takšno svojo odločitev pa je v napadeni sodbi tudi tehtno in prepričljivo obrazložilo. Zato se pritožbeno sodišče sklicuje na razloge napadene sodbe ter le še v zvezi s pritožbenimi navedbami zagovornikov dodaja:

25. Bistvo pritožbe zagovornika C. C. je v trditvi, da obdolžencu ni dokazana krivda, saj oškodovanca ni napotil na delo na vodohram in da bi moral oškodovanec sam upoštevati predpisane varnostne ukrepe ter da je do nesreče prišlo zaradi zdrsa in da ni šlo za delo na višini, pri čemer se sklicuje na ugotovitve izvedenca H. H. in strokovnjaka R. R. ter da se je na vodohramu nahajala ograja iz ligustra, ki je imela funkcijo varnostne ograje. Zagovornik obdolženega D. D. prav tako navaja, da obdolžencu ni dokazana krivda, saj delo na vodohramu ni bilo opredeljeno kot delo na višini, vodohram je bil varovan z ligustrom, obdolženi pa je oškodovanca tudi seznanil z njegovimi zdravstvenimi omejitvami, obdolženi pa tudi ni bil seznanjen z navodili za varno delo na višini, prav tako pa meni, da ni vzročne zveze med nastalo nezgodo in očitano opustitvijo obdolženca.

26. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Pritožbeno sodišče namreč soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, ki pravilno ugotavlja, da je obdolženi C. C. v kritičnem času opravljal dela in naloge vodje področja storitev in dejavnosti gradenj pri K. K. d.d., obdolženi D. D. pa je bil delovodja pri navedeni družbi, oba obdolženca pa sta bila neposredno nadrejena oškodovanemu E. E., kot je to potrdil izveden dokazni postopek in listine, iz katerih izhajajo dela in naloge obdolženih. Oba obdolžena sta bila namreč seznanjena z omejitvami delovnih nalog za delavca - oškodovanca E. E., in sicer, da ni zmožen za delo v prometnem okolju, na višini in nad globino, kot to izhaja iz zdravniškega spričevala Zdravstvenega doma za oškodovanca E. E., z dne 20. 2. 2013, ki ga je izdala zdravnica medicine dela dr. S. S., ki je zaradi poslabšanega vida oškodovanca zapisala, da zanj veljajo omejitve pri delu na višini. Na takšno zdravstveno stanje oškodovanca sta bila oba obdolženca posebej opozorjena dne 25. 2. 2013 in 17. 5. 2013 v elektronskih sporočilih, ki jima jih je posredoval strokovni delavec za varstvo in zdravje pri delu, pa je obdolženi D. D. oškodovancu odredil delo na vodohramu, obdolženi C. C. pa ni poskrbel za to, da oškodovanec na delo, ki ni bilo ustrezno njegovi zdravstveni zmožnosti, tja ne bi bil napoten. Brez vsakega dvoma je bilo tekom postopka tudi ugotovljeno, da je bil oškodovanec kritičnega dne napoten na košnjo vodohrama, poslan na delo na višini, kar izhaja iz ugotovitev izvedenca Š. Š., s čemer so soglašali tudi izvedenci s področja varstva pri delu. Okoliščina, da delo na vodohramu v internih aktih ni bilo navedeno oziroma opredeljeno kot delo na višini, pa ni bistvena, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ki je v tem delu sledilo ugotovitvam izvedenca H. H. Zato so vse pritožbene navedbe zagovornikov v tej smeri neutemeljene, še posebej, ko skušajo prepričati, da je do nezgode prišlo zaradi nepravilne košnje trave. Iz zapisnika o opravljenem ogledu kraja in ob upoštevanju izpovedb priče T. T. je razbrati, da ob padcu oškodovanca ni bil prisoten nihče in zato ni moč natančno ugotoviti, zakaj je prišlo do zdrsa, pri čemer pa je sodišče prve stopnje sledilo ugotovitvam vseh treh izvedencev, da je do zdrsa prišlo zaradi dela na višini, ki ni bila ustrezno zavarovana. Ugibanja pritožnikov kje je oškodovanec kosil in ali bi prišlo do nezgode tudi v primeru, če bi bila postavljena ograja, so irelevantne, saj je izvedeni dokazni postopek pokazal, da je oškodovanec kosil na nezavarovani višini in tudi ni imel ustrezne varovalne opreme, in sicer čelade, ki bi lahko omilila zadobljene poškodbe, zato tudi okoliščina, da je oškodovancu na vodohramu v bistvu zdrsnilo zaradi mokre trave, ne izključuje krivde obdolženih za očitano kaznivo dejanje. Zato so tudi vsi pomisleki zagovornikov v tej smeri neutemeljeni, še posebej, ko skušata prepričati, da sta obdolžena storila vse in delovala v skladu s svojimi delovnimi nalogami in dolžnostmi. Oba obdolženca sta bila namreč seznanjena, kot že navedeno, da ima oškodovanec omejitve za delo na višini, pa v tej smeri nista ustrezno ukrepala tako, da je obdolženi C. C. kot področni vodja kršil svoje obveznosti in dolžnostna ravnanja, ki so mu bila odrejena z organigramom odgovornosti, saj kljub temu, da je bil dolžan narediti vse potrebno, da bi se oškodovanemu zagotovilo delo, ki je bilo skladno z njegovimi omejitvami, za to ni poskrbel, saj je bil oškodovanec napoten na delo, ki ni ustrezalo njegovim omejitvam, s čimer je opustil predpisano skrbnost, kot to pravilno ugotavlja in obrazlaga sodišče prve stopnje. S temi razlogi pa soglaša tudi pritožbeno sodišče in se v izogib ponavljanju nanje v preostalem sklicuje. Že iz same napotitve oškodovanca na delo na vodohram izhaja, da gre za delo na višini, kar predstavlja vodohram. Zato okoliščina, da sicer območje okoli vodohrama predstavlja 70 % ravnih površin, nima takšne teže kot ji pripisuje pritožba, kot tudi ne dejstvo, da je skupaj z oškodovancem na košnjo vodohrama bil napoten tudi delavec T. T., ki ni imel nobenih omejitev, saj naloga slednjega ni bila organizacija dela košnje trave, ampak je v obravnavanem primeru glede na zdravstveno stanje oškodovanca, bila ta dolžnost na strani obeh obdolžencev. Navedena pa za to nista naredila ničesar, saj okoliščina, da sta oškodovanca opozorila kako naj dela in je slednji samo zamahnil z roko, ne izključuje njune odgovornosti za nastalo nezgodo. Oba obdolženca sta očitno računala na to, da do nezgode ne bo prišlo. Postopanje oškodovanca, ki je kljub omejitvam kosil na vodohramu in v posledici česar pritožbi trdita, da je do nezgode prišlo zaradi nepazljivega ravnanja oškodovanca. Navedeno pa ne more razbremeniti odgovornosti obeh obdolžencev, ki sta oškodovancu bila nadrejena in bi morala storiti vse, da oškodovanec na kritično mesto ne bi bil poslan na delo, kar pa nista storila, s čimer sta izpolnila vse znake očitanega jima kaznivega dejanja, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, ki pravilno ugotavlja tudi krivdo obeh obdolžencev, kar vse v napadeni sodbi tudi ustrezno in tehtno obrazlaga, na te razloge pa se v izogib ponavljanju sklicuje tudi pritožbeno sodišče. Pritožbeno sodišče pa tudi ni spregledalo navedb izvedenca Š. Š., ki je ugotovil, da oškodovanec na mestu, kjer je prišlo do nezgode, sploh ne bi smel delati in ugotovitev izvedenca H. H., ki je opozoril na obveznosti delodajalca in izhajajo iz Zakona o varnosti in zdravju pri delu, po katerem je delovni proces potrebno nadzirati, takšnega nadzora pa oškodovanec med samo košnjo ni imel. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da obdolženi C. C. ni poskrbel, da oškodovanec ne bi bil napoten glede na njegovo zdravstveno stanje, na košnjo trave na vodohram, pa tudi ni izvršil nobene nadzorne funkcije, do podrejenega vodje, kar je bila sicer njegova dolžnost. V kolikor bi nadzor bil opravljen, bi bila zagotovljena tudi uporaba predpisane varnostne opreme, predvsem pa bi bilo opravljeno varovanje oškodovanca pred padcem v globino, kot že navedeno. Kljub navedenemu in prejetemu zdravniškemu spričevalu za oškodovanca E. E., je obdolženi D. D. odredil delo košnje trave na nezavarovani višini vodohrama, pa tudi ni zahteval, niti zagotovil nošnjo zaščitne opreme, in sicer čelade, ki je predpisana v Reviziji iz leta 2011, v poglavju Osnovna navodila za varno delo na višini, v poglavju Čelade. Prav na podlagi navedenega sodišče prve stopnje pri obdolženemu D. D. pravilno ugotavlja njegovo malomarno ravnanje, ko zaključuje, da se je obdolženi glede na svoje delovne izkušnje in strokovno usposobljenost zavedal, da delo v opisanih okoliščinah lahko privede do poškodbe oziroma smrti oškodovanca, pa je lahkomiselno mislil, da posledica ne bo nastala, pri čemer ni spregledati, da je obdolženi s strani strokovnega delavca za varstvo pri delu bil posebej obveščen, da oškodovanec ni psihofizično zmožen opravljati naloženega mu dela. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje glede na izveden dokazni postopek oba obdolženca utemeljeno spoznalo za kriva očitanega jima kaznivega dejanja, kar je v napadeni sodbi tudi ustrezno obrazložilo. Pritožbi, ki se z razlogi napadene sodbe ne strinjata in podajata lastno oceno izvedenih dokazov in skušata prepričati, da je oškodovanec sam prispeval k nastali nezgodi, saj je bil opozorjen, da na vodohramu ne sme kositi, ne moreta biti uspešni, navedeno pa pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje o krivdnem ravnanju obdolžencev.

27. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbi niti v preostalem ne navajata nič takšnega, kar bi lahko omajalo prvostopno obsodilno sodbo v tem delu, je pritožbeno sodišče o pritožbah zagovornikov odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe pod točko II.

28. Glede na navedeno, in ker pritožbeno sodišče ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti (člen 383/I ZKP), je pritožbi zagovornikov obdolžencev zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (točka II izreka).

29. Obdolžena C. C. in D. D. sta na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP dolžna plačati stroške pritožbenega postopka, in sicer vsak 380,00 EUR odmerjene sodne takse.

K pritožbi višje državne tožilke, ki se nanaša na oprostilni del sodbe za obdolženega B. B. 30. Pritožnica uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP, ko sodišču prve stopnje očita, da so razlogi oprostilne sodbe sami s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je namreč obdolženega B. B. oprostilo obtožbe, zato ker je ugotovilo, da dejanje, kot je opisano v izreku napadene sodbe, ni kaznivo dejanje in ga je oprostilo po 1. točki 358. člena ZKP, v obrazložitvi napadene sodbe pa se je sodišče spustilo tudi v oceno izvedenih dokazov, iz česar izhaja, da je obdolženca oprostilo tudi po 3. točki 358. člena ZKP. Zaradi navedenega pritožnica meni, da je izrek napadene sodbe v nasprotju z njenimi razlogi, zaradi česar je podana uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka. Uveljavljana kršitev po oceni pritožbenega sodišča ni podana, saj iz izreka napadene sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje obdolženca oprostilo obtožbe po 1. točki 358. člena ZKP, kar je v napadeni sodbi tudi obrazložilo. Res je sicer, da je ocenjevalo tudi izvedene dokaze, vendar zaradi tega ni zagrešilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka, saj so ti razlogi sodišča prve stopnje v napadeni sodbi odveč in je zatrjevano nasprotje med izrekom in razlogi napadene sodbe le navidezno. Pri tem pa ni prezreti, da je sodišče prve stopnje pri sprejemu svoje odločitve presojalo tudi ali niso podani morda znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja, ter očitno v ta namen opravilo dokazno oceno izvedenih dokazov, po kateri je ugotovilo, da obdolženemu B. B. ni mogoče očitati katerega drugega kaznivega dejanja. Zato je lahko tudi iz tega vidika sprejeti razloge napadene sodbe v tej smeri, saj tudi v razlogih napadene sodbe sodišče prve stopnje jasno zapiše, da je obdolženca oprostilo obtožbe skladno s 1. točko 358. člena ZKP, kar je skladno z izrekom sodbe. Zato ne gre za nasprotje, kot to sicer zmotno skuša prepričati pritožba in zato v pritožbi uveljavljana kršitev iz člena 371/I-11 ZKP ni podana.

31. Prav tako pa ne more biti uspešna pritožba, ko navaja, da ima obdolžencu očitano kaznivo dejanje vse njegove zakonite znake iz člena 118 KZ-1. Pritožbeno sodišče navaja, da je opis kaznivega dejanja, ki se očita obdolženemu B. B., premalo konkretiziran, ko se obdolženemu očita, da kot odgovorna oseba za zdravje pri delu iz malomarnosti ni ravnal po predpisih in ravnal v nasprotju z določilom prvega odstavka 5. člena v zvezi s členom 28 ZVZD-1. Sodišče prve stopnje namreč pravilno ugotavlja, da je očitek v zvezi s kršitvijo 28. člena ZVZD-1 premalo konkretiziran, saj ni določno navedeno katera kršitev se obdolžencu očita, ker v opisu dejanja ni navedena blanketna norma. V opisu dejanja je namreč izostala navedba tehničnega predpisa (domnevno) Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih, na katero se sicer vsebinsko sklicuje tožilstvo, kar pa je premalo. Gre za pomanjkljivo in nekonkretizirano navedbo predpisa v zvezi s podanim očitkom obdolžencu, kar dela izrek napadene sodbe v tem delu nerazumljiv, s tem pa tudi opis kaznivega dejanja. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je obdolžencu očitano kaznivo dejanje po citiranem zakonskem določilu tipična blanketna kazenskopravna norma. Ker opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ne vsebuje navedbe in konkretizacije zakonskega znaka, določenega v dopolnilni normi, na katero se blanketna dispozicija sklicuje, kar pa opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ne vsebuje. Zato sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da blanketna kazenskopravna norma in dopolnilna norma tvorita isto pravno celoto, ki jo sodišče uporabi glede na ugotovljeno dejansko stanje, opis pa mora vsebovati vsa odločilna dejstva, ki kaznivo dejanje konkretizirajo. Prav navedeno pa je v opisu kaznivega dejanja izostalo, tega pa sodišče prve stopnje ne more nadomestiti v obrazložitvi. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje obdolženega B. B. po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, saj je pravilno zaključilo, da opis ne zadosti opisu očitanega kaznivega dejanja po drugem v zvezi s tretjim in petim odstavkom 201. člena KZ-1. 32. Tožilska pritožba, ki se s takšno odločitvijo sodišča prve stopnje ne strinja in trdi, da ima obdolžencu očitano kaznivo dejanje vse njegove zakonite znake in da je sodišče prve stopnje z izrekom oprostilne sodbe kršilo kazenski zakon iz člena 372/1 ZKP, vendar ne more biti uspešna. Pritožbeno sodišče namreč soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je obdolženca oprostilo obtožbe, kar je obrazložilo že pod točko 25 te sodbe. Sicer pritožnica soglaša s sodiščem prve stopnje v delu, ko to ugotavlja, da gre pri obravnavanem kaznivem dejanju za tipično blanketno kazenskopravno normo, ki jo mora vsebovati tudi opis kaznivega dejanja, vendar trdi, da opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja vsebuje dopolnilno normo, vendar se pritožbeno sodišče glede na zgoraj navedeno s takšno trditvijo pritožbe ne more strinjati, saj obrazložitev obtožnega akta, na katerega se sklicuje pritožba, ne more nadomestiti pomanjkljivosti izreka sodbe. Zato se v pritožbi uveljavljana kršitev kazenskega zakona iz člena 372/1 ZKP pokaže kot neutemeljena.

33. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev, je o pritožbi tožilke odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe pod točko II.

34. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu člena 96/I ZKP in je posledica oprostilne sodbe, po členu 105/II ZKP pa se oškodovanca G. G. s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia