Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da na dan podaje odpovedi še nista minila dva meseca po 1. oziroma 3. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR-1, ker je tožnik delodajalcu očital, da naj bi se kršitve začele v marcu 2013. Iz tega razloga je presodilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in da je iz tega razloga neutemeljen tudi tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine in odškodnine za čas odpovednega roka. Takšen zaključek sodišča prve stopnje je zmoten. Tožena stranka namreč v odgovoru na tožbo ni oporekala trditvam tožnika o razlogih za izredno odpoved (neredno izplačevanje dohodkov, premalo izplačana plača, nezagotavljanje dela), niti ni uveljavljala nezakonitosti izredne odpovedi. Zato tožnik ni imel razloga za dodatna pojasnila v zvezi s podano odpovedjo. Sodišče prve stopnje pri presoji obstoja utemeljenosti odpovednih razlogov, zlasti razloga po 3. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR-1, ni upoštevalo niti tožnikove izpovedi niti predloženih listin. Tožnik je na zaslišanju izpovedal, da mu toženec zadnje tri mesece ni izplačeval plač, iz listin, ki jih je tožnik predložil sodišču skupaj s tožbo, pa izhaja, da so bile plače od januarja 2013 izplačane z zamudo oziroma v prenizkih zneskih. Morebitnih nejasnosti v zvezi z obstojem navedenega odpovednega razloga pa sodišče prve stopnje tudi ni razčistilo na naroku za glavno obravnavo. Upoštevalo je le del teksta pisnega opozorila, iz katerega je zmotno sklepalo, da tožnik tožencu očita neizplačevanje plače v pogodbenem oziroma zakonskem roku le za čas od meseca marca 2013 dalje, ne pa za obdobje pred tem mesecem, čeprav se je tožnik splošno skliceval na razloga iz 1. in 3. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR-1 in na to, da je neizplačevanje plač (v zakonskem roku) vidno iz (toženčevih) nakazil plače na tožnikov osebni račun. Zato je sprejeta odločitev, da zatrjevana odpovedna razloga nista podana, vsaj preuranjena, kar velja zlasti za razlog po 3. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR-1. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku ter: - naložilo toženi stranki, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust v znesku 261,22 EUR bruto, odvesti davek, tožniku pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2013 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo (I. točka izreka); - zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati in plačati odpravnino v znesku 4.791,36 EUR bruto, odškodnino za izgubljeni zaslužek v času odpovednega roka v znesku 1.597,12 EUR bruto, nadomestilo za neizrabljeni dopust v znesku 684,52 EUR bruto ter zakonske zamudne obresti v znesku 596,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 9. 2013 do izplačila (II. točka izreka); - odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka v znesku 27,59 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del navedene sodbe vlaga pritožbo tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev II. in III. točke (glede zavrnitve zahteve za povračilo višjih stroškov) izreka sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je tožnik v tožbi in pripravljalni vlogi navajal, da je bil pri toženi stranki zaposlen več kot 12 let, ter da je toženi stranki podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov po 1. in 3. alineji 111. člena ZDR-1, ker mu tožena stranka ni zagotavljala dela in ker mu je izplačevala manjše plače kot bi morala, oziroma jih je izplačevala z zamudo. Tožnik je v tožbi trdil, da mu je delodajalec plačeval nižje plače oziroma da je plače izplačeval z zamudo več kot dva meseca. Tožnik je skladno z zakonom podal toženi stranki dne 22. 4. 2013 opomin, dne 30. 4. 2013 pa izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in na ta dan mu je tudi prenehalo delovno razmerje. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo vse zahtevke prerekala in navajala, da zaradi slabih poslovnih rezultatov in gospodarskih razmer ni bila sposobna plačati regresa nikomur od zaposlenih, odpravnine pa ni plačala zato, ker se naj bi tožnik z direktorjem dogovoril, da se bo odpravnina poračunala z urami na čakanju. Tudi odškodnina naj tožniku ne bi pripadala zaradi dogovora z direktorjem tožene stranke. Navedla je, da je bil dne 30. 3. 2013 tožnik poslan na čakanje zaradi pomanjkanja dela ter da mu nadomestila za neizrabljen letni dopust ni plačala zato, ker je tožnik 15. 9. 2013 že sklenil novo delovno razmerje pri drugem delodajalcu, in je pri njem verjetno izrabil preostali dopust. Prvostopenjsko sodišče je po mnenju tožene stranke nepopolno oziroma zmotno ugotovilo dejansko stanje, storilo bistveni kršitvi določb ZPP po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, poleg tega pa je napačno uporabilo določbe 111. člena ZDR-1. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prišlo do stališča, da je tožnik podal opomin toženi stranki, še preden sta pretekla dva meseca, kot to predpisujeta 1. in 3. alineja prvega odstavka 111. člena ZDR-1. Iz tega razloga naj bi bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika nezakonita, kot takšna pa ne more predstavljati temelja za presojo glede ostalih denarnih tožbenih zahtevkov (za plačilo odškodnine, odpravnine, ter nadomestila za letni dopust), zato je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo.

Tožena stranka meni, da je sodišče s takšno svojo odločitvijo pogrešilo. Delavec lahko delodajalca opozarja na svoje pravice kadarkoli, če so le te kršene. Opomini delavca ne morejo biti niti prezgodnji niti prepozni, kar pa ne velja tudi za podajanje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je zahtevke tožnika zavrnilo, ker do 25. 4. 2013, ko se je iztekel paricijski rok, še nista minila dva meseca od trenutka, ko delodajalec ni več zagotavljal tožniku dela, oziroma ni bil izpolnjen pogoj dveh mesecev, kolikor mora trajati neizplačevanje plač. S tem pa je sodišče pogrešilo, vsaj kar se tiče pogoja po 3. alineji 111. člena ZDR-1. Iz listin, ki so bile priložene kot dokaz že doslej, je razvidno, da je bila plača za januar 2013 izplačana do zneska 1.852,50 EUR dne 25. 2. 2013, zneska 2 x po 100,00 EUR sta bila plačana dne 10. 4. 2013, znesek 200,00 EUR pa dne 26. 4. 2013. Iz navedenega izhaja, da je tožena stranka z zneskom 400,00 EUR krepko zamujala oziroma je zamujeno plačo izplačala šele po preteku več kot dveh mesecev zamude, kar pomeni, da je bil podan pogoj po 3. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1. Znesek 400,00 EUR, s katerim je tožena stranka zamujala, za tožnika ni majhen in nepomemben znesek in je to prepozno plačilo vsekakor šteti za „bistveno zmanjšano plačo“, kot je to zapisano v 3. alineji citiranega člena. Da je tožena stranka zamujala s poplačilom januarske plače, je tožnik že izkazal s predložitvijo Tabele izplačil iz leta 2013, vendar pa zaradi lažje preglednosti se tudi k tej pritožbi prilaga pregled prometa pri A., iz katerega so razvidna tudi izplačila v mesecu aprilu 2013. Prvostopenjsko sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje oziroma ga je ugotovilo pomanjkljivo tudi iz razloga, ker tožena stranka v svojem odgovoru na tožbo sploh ni zanikala, da je prejemke tožniku izplačevala z zamudo in v nižjih zneskih, kot bi morala. Zamude pri plačilih in neizplačila je toženka opravičevala s slabim finančnim položajem in se sklicevala na dogovore s tožnikom, ki pa jih sploh ni bilo. Sodišče je pogrešilo, ko je ugotovilo, da ni bilo zamude dveh mesecev, ko pa niti tožena stranka takšne zamude ni zanikala. V kolikor bi se toženka sklicevala na prekratko zamudo, bi tožnik z bančnimi pregledi prometa gotovo izkazal, da so zamude bile, in da so trajale več kot dva meseca. V tem primeru bi tožnik tudi sodišču še posebej tolmačil listino Tabela izplačila v letu 2013 in bi ga opozoril, da je tožena stranka opravila dve plačili po 100,00 EUR in eno plačilo za 200,00 EUR v aprilu 2013 (10. 4., 12. 4. in 26. 4.) in to več kot po dveh mesecih od dne 18. 2. 2013, ko bi morala biti izplačana januarska plača. Dejansko stanje je bilo nepopolno ugotovljeno tudi zaradi pasivnosti tožene stranke, ki izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi sploh ni ugovarjala, kar pomeni, da se je strinjala z navedbami tožnika, da podaja izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitve 3. alineje 111. člena ZDR-1, ker mu delodajalec vsaj dva meseca ni izplačeval plače, oziroma mu je izplačeval bistveno zmanjšano plačo. Prvostopenjsko sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje in zaradi tega napačno uporabilo materialno pravo, o odločilnih dejstvih pa je podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. Sodišče je napačno interpretiralo Tabelo izplačil za leto 2013 oziroma te listine sploh ni vzelo v obzir.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe (to je zavrnilni del sodbe) v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

5. Ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba izrecno uveljavlja, saj izpodbijana sodba vsebuje razloge o dejstvih, ki jih je sodišče prve stopnje štelo za odločilna, ki med seboj niso v nasprotju, tako da je sodbo mogoče preizkusiti. Prav tako ni podana absolutna bistvena kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba le pavšalno uveljavlja v prvi vrsti zato, ker se ne strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje, kar pomeni, da v okviru te kršitve uveljavlja preostala dva pritožbena razloga. Sodišče prve stopnje je zaradi deloma zmotne pravne presoje nepopolno ugotovilo dejansko stanje in iz tega razloga vsaj preuranjeno zavrnilo tožbeni zahtevek.

6. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi izhaja, da se je tožnik v opominu ter v izredni odpovedi, ki jo je dne 30. 4. 2013 podal delodajalcu, skliceval na odpovedne razloge po 1. in 3. alinei prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 – ZDR-1), ki določata, da delavec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če mu delodajalec več kot dva meseca ni zagotavljal dela in mu tudi ni izplačal zakonsko določenega nadomestila plače (1. alinea) oziroma če mu delodajalec vsaj dva meseca ni izplačeval plače oziroma mu je izplačeval bistveno zmanjšano plačo (3. alinea istega člena ZDR-1). V opominu se je tožnik skliceval na to, da mu od marca 2013 dalje toženec ni izplačeval plače v pogodbenem in zakonskem roku, oziroma da je od marca 2013 na čakanju, ker mu delodajalec ne zagotavlja dela.

7. Sodišče prve stopnje je, upoštevajoč predvsem vsebino opomina pred izredno odpovedjo, ugotovilo, da na dan podaje odpovedi še nista minila dva meseca po 1. oziroma 3. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR-1, ker je tožnik delodajalcu očital, da naj bi se kršitve začele v marcu 2013. Iz tega razloga je presodilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in da je iz tega razloga neutemeljen tudi tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine in odškodnine za čas odpovednega roka.

8. Pritožba utemeljeno opozarja, da tožena stranka v odgovoru na tožbo (niti kasneje, saj se naroka za glavno obravnavo ni udeležila) sploh ni oporekala trditvam tožnika o razlogih za izredno odpoved (neredno izplačevanje dohodkov, premalo izplačana plača, nezagotavljanje dela), niti ni uveljavljala nezakonitosti izredne odpovedi. Zato tožnik ni imel razloga za dodatna pojasnila v zvezi s podano odpovedjo. Sodišče prve stopnje pri presoji obstoja utemeljenosti odpovednih razlogov, zlasti razloga po 3. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR-1, ni upoštevalo niti tožnikove izpovedi niti predloženih listin. Tožnik je na zaslišanju izpovedal, da mu toženec zadnje tri mesece ni izplačeval plač, iz listin, ki jih je tožnik predložil sodišču skupaj s tožbo, pa izhaja, da so bile plače od januarja 2013 izplačane z zamudo oziroma v prenizkih zneskih. Morebitnih nejasnosti v zvezi z obstojem navedenega odpovednega razloga pa sodišče prve stopnje tudi ni razčistilo na naroku za glavno obravnavo. Upoštevalo je le del teksta pisnega opozorila (A 2), iz katerega je zmotno sklepalo, da tožnik tožencu očita neizplačevanje plače v pogodbenem oziroma zakonskem roku le za čas od meseca marca 2013 dalje, ne pa za obdobje pred tem mesecem, čeprav se je tožnik splošno skliceval na razloga iz 1. in 3. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR-1 in na to, da je neizplačevanje plač (v zakonskem roku) vidno iz (toženčevih) nakazil plače na tožnikov osebni račun. Zato je sprejeta odločitev, da zatrjevana odpovedna razloga nista podana, vsaj preuranjena, kar velja zlasti za razlog po 3. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR-1. Razlog po 1. alinei istega člena ZDR-1 sicer tudi po oceni pritožbenega sodišča na dan podaje odpovedi (30. 4. 2013) ni izkazan, kar pa ni bistveno, saj za zakonitost izredne odpovedi, ki jo poda delavec, zadostuje, da je dokazan en odpovedni razlog iz 111. člena ZDR-1. 9. Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi podani, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V ponovnem sojenju je potrebno dopolniti dokazni postopek in razčistiti, ali je v obravnavanem primeru podan utemeljen odpovedni razlog po 3. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR-1 in nato ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo 3. odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.