Jedro

Zahtevek, ki ga prizadeti lastnik na podlagi drugega odstavka 64. člena ZSpo vloži pri lokalni skupnosti, ima naravo procesne predpostavke. Povedano drugače: če zahtevek ni bil dan v roku, prizadeti lastnik lastninske pravice ne more uveljavljati (to nenazadnje pove že ZSpo v četrtem odstavku 64. člena). Prizadeti lastnik, ki je tak zahtevek vložil, ima na voljo civilnopravno varstvo, lokalna skupnost (konkretno tožeča stranka) pa ni tista, ki bi o tem zahtevku odločala ali morala odločiti. Nedvomno lahko prizadeti lastnik svojo pravico uveljavlja s tožbo, po prepričanju pritožbenega sodišča pa tudi z ugovorom, s katerim se upre tožbi lokalne skupnosti, da je zemljiškoknjižno stanje, ki toženo stranko izkazuje kot lastnico, nepravilno.

Za stališče, da bi tožena stranka, ki je že vknjižena kot lastnica, morala vložiti lastninsko tožbo, ni najti prav nobenega razloga. Tega ne zahteva niti ZSpo niti noben drug zakon, postavlja pa se tudi vprašanje, s kakšno tožbo bi lahko nekdo, ki je kot lastnik že vknjižen v zemljiško knjigo, sploh uspel in še pred tem izkazal pravni interes za nekaj, kar (že) ima. Da v takem primeru kot zadostno obrambno sredstvo zadošča ugovor, izhaja tudi že iz sodne prakse.

Izrek

I. Pritožbam se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je zatrjevala, da se je prva toženka(1) materialnopravno nepravilno olastninila po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL), saj je sama v skladu z Zakonom o športu (ZSpo) izdala Sklep o določitvi objektov občinskega pomena v Občini (v nadaljevanju: Sklep), zato je lastninsko pravico po samem zakonu (ZSpo) pridobila ona. Ker je prva toženka s pogodbo, ki vključuje zemljiškoknjižno dovolilo, nepravilno pridobljeno lastninsko pravico na spornih nepremičninah prenesla na drugo toženko, tožeča stranka zahteva ugotovitev ničnosti te pogodbe, izbris obeh materialnopravno zmotnih vpisov v zemljiško knjigo in izročitev nepremičnin v posest. 2. Sodišče prve stopnje je delno sledilo tožeči stranki in ugodilo njenemu zahtevku za ugotovitev ničnosti pravnega posla o prenosu lastninske pravice na spornih nepremičninah med prvo in drugo toženko ter posledično zahtevkoma za izbris obeh vpisov lastninske pravice v zemljiško knjigo (naprej na drugo, nato na prvo toženko), tako da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje. Ugotovilo je, da je imela v času privatizacije na spornih nepremičninah prva toženka pravico uporabe, zato je sporne nepremičnine lastninila po določbah ZLDNL, kar ni prav, ker je ZSpo lex specialis. Ker tožeča stranka ni odločila o zahtevku prve in toženke po drugem odstavku 64. člena ZSpo, je ona postala lastnica teh nepremičnin po samem zakonu. Ugotovilo je še, da druga toženka ni dokazala, da bi pridobila pravico uporabe, sicer pa je pogodba o brezplačnem prenosu te pravice nična. Dodalo je še, da je bila tožena stranka v slabi veri, zato nepremičnin tudi ni mogla priposestvovati.

3. Ugodilni del sodbe pravočasno izpodbijata prva in druga toženka, vsaka s svojo pritožbo.

4. Prva toženka kot bistveno navaja, da iz besedila 64. člena ZSpo izhaja, da vložen zahtevek po drugem odstavku zadrži pridobitev lastninske pravice lokalne skupnosti. Tako prva kot druga toženka sta pravočasno priglasili zahtevka, zato tožeča stranka ni mogla postati lastnica, odločitev sodišča prve stopnje pa je preuranjena. Izpodbija tudi ugotovitev sodišča, da ni bila v dobri veri ob sklepanju sporne pogodbe, ker je vedela za Sklep. Zanj sta z drugo toženko res vedeli, a sta ga tolmačili drugače, kar pa ne zadošča, da bi bila dobra vera izpodbita. Nato ponovi navedbe, ki jih je podala že v postopku pred sodiščem prve stopnje in s katerimi dokazuje, da ni bila v slabi veri. Dodaja, da je zemljišča odkupila in predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega dela sodbe.

5. Druga toženka v svoji pritožbi kot bistveno navaja, da je pravna naslednica podjetja, ki je s prvo toženko in s pravnim prednikom tožeče stranke 22. 9. 1986 sklenila tripartitno pogodbo, s katero je sporna zemljišča odkupila po tržnih cenah. Iz tega dogovora je jasno razviden namen, da se prenese pravica uporabe s prve na drugo toženko, zato je bila tudi sklenjena pogodba o prenosu te pravice. Do vpisa v zemljiško knjigo ni prišlo, ker med strankama ni bilo sporno, kdo je imetnik, druga toženka pa je vse nepremičnine tudi ves čas posedovala. Sicer pa se je, poudarja, pravica uporabe lahko prenašala ne glede na vpis v zemljiško knjigo. Graja zaključke sodišča prve stopnje, da je bil prenos brezplačen, saj je druga toženka financirala nakup zemljišč in plačala tudi vse stroške. Dejansko je vse nepremičnine kupila in tudi plačala kupnino, zato je bil prenos odplačen, s pogodbo pa so bila le realizirana razmerja, dogovorjena s prejšnjimi pogodbami. Uveljavlja bistveno kršitev postopka, ker se sodišče ni opredelilo do njenih navedb niti ni izvedlo dokazov v predlagani smeri. V drugem delu pritožbe graja materialnopravno stališče prvostopenjskega sodišča v zvezi s 64. členom ZSpo. Nepremičnine v času, ko se je uveljavil ZSpo, niso bile v upravljanju prve, temveč druge toženke, ki ni društvo, zato eden od pogojev sploh ni izpolnjen. V 3. poglavju pritožbe ponavlja svoje navedbe, da je nepremičnine v last pridobila na podlagi Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP), ter dodaja, da na nepremičninah v času uveljavitve ZLNDL društvo ni imelo pravice uporabe, zato zanje ZSpo sploh ne velja in je prva toženka postala lastnica na podlagi določb ZLNDL. Sklepno graja ugotovitve sodišča prve stopnje o dobrovernosti tožene stranke. Vloženi zahtevek je ne more ovreči, saj je šlo zgolj za izpolnjevanje procesne predpostavke, ki ga tožeča stranka ni nikoli zavrnila. V zvezi s priposestovanjem dodaja, da je 10-letno obdobje poteklo, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, ob dobrovernosti tožene stranke pa so tako izpolnjeni vsi pogoji. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega dela sodbe.

6. Tožeča stranka na vročeni pritožbi prve in druge toženke ni odgovorila.

7. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za izročitev nepremičnin v posest, ker, pravi, lastninska pravica ni edini temelj za posest, zato do njene odločitve o zahtevkih prve in druge toženke ostane upravljanje po Sklepu nespremenjeno.

8. Zavrnilni del sodbe pravočasno izpodbija tožeča stranka, ki kot bistveno navaja, da je vložen zahtevek tožene stranke zgolj procesna predpostavka, ne omogoča pa nadaljnje posesti ne-lastniku. Vsekakor to ne more predstavljati temelja za ohranitev obstoječega stanja posesti, še dodaja in poudarja, da ne prva ne druga toženka nista vložili tožbe na ugotovitev lastninske pravice pred pristojnim sodiščem. Predlaga ustrezno spremembo, podredno razveljavitev zavrnilnega dela sodbe.

9. Prva toženka na vročeno pritožbo tožeče stranke ni odgovorila, druga toženka pa je vložila pravočasen odgovor na pritožbo. V njem prereka navedbe tožeče stranke in predlaga zavrnitev pritožbe.

10. Pritožbe so utemeljene.

11. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu v delu, da druga toženka lastninske pravice na spornih nepremičninah ni mogla pridobiti na podlagi ZLPP. Sodna praksa v zvezi je jasna in enotna: 4. člen ZLPP ni omogočal dejanskega lastninjenja, temveč je to omogočal šele ZLNDL(2). To pa je tudi edino materialnopravno stališče v izpodbijani sodbi, ki je v celoti pravilno. Preostala so bodisi zgrešena že v samem izhodišču bodisi nepravilno interpretirana kot posledica nepravilnega razumevanja trditev pravdnih strank in/ali pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja, kot bo podrobno razvidno iz nadaljevanja te obrazložitve.

12. Uvodoma je treba poudariti, da dejstvo, da je bilo za del nepremičnin, ki tvorijo t. i. Š., že pravnomočno razsojeno, da so last tožeče stranke, na obravnavano zadevo prav v ničemer ne vpliva. Med enim in drugim sklopom nepremičnin namreč obstaja bistvena razlikovalna okoliščina v dejanski trditveni podlagi(3), in sicer, da je za tu obravnavane nepremičnine prišlo ne le do olastninjenja prve toženke, temveč da je bila lastninska pravica prenesena na drugo toženko, ki je danes zemljiškoknjižna lastnica, oziroma je bila z njene strani celo neposredno pridobljena. Ne gre torej le za spor o pravilni uporabi materialnega prava pri lastninjenju športnih objektov in kateri od možnih potencialnih lastnikov po ZSpo je tisti, ki je/mora postati lastnik, temveč je sporno razmerje večplastno, saj druga toženka trdi, da je zemljiškoknjižno stanje, ki izkazuje njeno lastništvo, pravilno, ker ima za to zakonsko oziroma pogodbeno podlago.

13. Na tem mestu se mora pritožbeno sodišče najprej opredeliti do pravne narave zahtevka iz drugega odstavka 64. člena ZSpo in ureditve lastninjena po ZSpo nasploh.

14. ZSpo v prvem odstavku 64. člena določa, da športni objekti, ki so družbena lastnina ali last razvojnih skladov in v upravljanju društev, ki so na dan uveljavitve tega zakona opravljala dejavnost v športu, postanejo društvena lastnina, razen objektov, ki jih pristojni organ lokalne skupnosti najkasneje v enem letu po uveljavitvi tega zakona določi za športne objekte občinskega pomena (prvi odstavek 64. člen). Objekti, ki so v skladu s prejšnjim odstavkom določeni kot objekti občinskega pomena, v skladu z drugim odstavkom 64. člena ZSpo postanejo lastnina lokalnih skupnosti, društvo, druga pravna ali fizična oseba pa lahko uveljavlja lastninsko pravico na objektu, ki je opredeljen kot objekt občinskega pomena, če svoj zahtevek priglasi pristojnemu organu lokalne skupnosti v roku, določenem v prejšnjem odstavku, oziroma najkasneje v šestih mesecih potem, ko pristojni organ lokalne skupnosti opredeli objekte občinskega pomena. Tisti športni objekti, ki jih pristojni organ lokalne skupnosti ne določi za objekte občinskega pomena, postanejo lastnina društev (tretji odstavek 64. člena ZSpo), če pa jih določi in se oseba iz drugega odstavka pravici do lastnine odreče oziroma ne priglasi svojega zahtevka v roku iz tega odstavka, postane športni objekt lastnina lokalne skupnosti.

15. Iz povzete zakonske ureditve jasno izhaja, da je zakonodajalec kot primarnega nosilca lastninske pravice postavil društva: vsi športni objekti postanejo njihova last, razen če jih občina določi kot objekte občinskega pomena, pa še tu lahko društvo/ fizična/pravna oseba (v nadaljevanju: prizadeti lastnik(4)) uveljavlja svojo lastninsko pravico. V prvem primeru (torej pri športnih objektih, ki niso razglašeni za objekte občinskega pomena) je lastninjene na športno društvo neposredno, v drugem pa zaporedno – najprej na lokalno skupnost, nato na prizadetega lastnika(5). Iz jezikovne in logične razlage 64. člena ZSpo izhaja, da objekt, ki je razglašen za objekt lokalnega pomena, res postane last lokalne skupnosti (šele), če se prizadeti lastnik /1/ lastninski pravici odreče, /2/ svojega zahtevka ne priglasi v roku iz drugega odstavka in /3/ po priglasitvi tega zahtevka ne izkaže svoje lastninske pravice na tem objektu.

16. Tožeča stranka prvi toženki očita, da se je v nasprotju s 64. členom ZSpo olastninila neposredno, namesto zaporedno, nakar je svojo lastninsko pravico prenesla še na drugo toženko. To drži, a tožeča stranka ob tem pozablja, da se toženki lastninski pravici nista odrekli niti ne gre za situacijo, ko zahtevka iz drugega odstavka 64. člena ZSpo ne bi priglasili. Nasprotno, obe sta zatrdili, da sta pri tožeči stranki vložili vsaka svoj zahtevek po drugem odstavku 64. člena ZSpo, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje in kar med pravdnima strankama sploh ni bilo sporno. Zaključek, ali je bila prva faza lastninjenja po ZSpo „preskočena“ v nasprotju z namenom tega zakona in je vpis v zemljiško knjigo materialnopravno res nepravilen, je torej odvisen od vprašanja, ali je/sta toženka/i izkazala/i, da ima/ta na teh športnih objektih lastninsko pravico.

17. V sodni praksi se je izoblikovalo enotno stališče, da ima zahtevek, ki ga prizadeti lastnik na podlagi drugega odstavka 64. člena ZSpo vloži pri lokalni skupnosti, naravo procesne predpostavke(6). Povedano drugače: če zahtevek ni bil dan v roku, prizadeti lastnik lastninske pravice ne more uveljavljati (to nenazadnje pove že ZSpo v četrtem odstavku 64. člena). Prizadeti lastnik, ki je tak zahtevek vložil, ima na voljo civilnopravno varstvo, lokalna skupnost (konkretno tožeča stranka) pa ni tista, ki bi o tem zahtevku odločala ali morala odločiti. Nedvomno lahko prizadeti lastnik svojo pravico uveljavlja s tožbo, po prepričanju pritožbenega sodišča pa tudi z ugovorom, s katerim se upre tožbi lokalne skupnosti, da je zemljiškoknjižno stanje, ki toženo stranko izkazuje kot lastnico, nepravilno. Za stališče, da bi tožena stranka, ki je že vknjižena kot lastnica, morala vložiti lastninsko tožbo(7), ni najti prav nobenega razloga(8). Tega ne zahteva niti ZSpo niti noben drug zakon, postavlja pa se tudi vprašanje, s kakšno tožbo bi lahko nekdo, ki je kot lastnik že vknjižen v zemljiško knjigo, sploh uspel in še pred tem izkazal pravni interes za nekaj, kar (že) ima. Da v takem primeru kot zadostno obrambno sredstvo zadošča ugovor, izhaja tudi že iz sodne prakse(9).

18. Tožena stranka je kot temelj za pridobitev svoje lastninske pravice navedla tako pravnoposlovno (tripartitna pogodba med pravdnima strankama, ki sta ji sledili sporazum o združevanju dela in sredstev ter pogodba o prenosu pravice uporabe med prvo in drugo toženko in nato še tu sporna pogodba o uskladitvi lastništva na nepremičninah) kot originarno podlago (priposestvovanje).

19. Sodišče prve stopnje je zaključek, da druga toženka lastninske pravice ni pridobila na podlagi pravnega posla, napravilo povsem mimo trditvene podlage tožene stranke, ne da bi se pri tem opredelilo do njenih navedb in v zvezi z njimi predlaganih dokazov (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

20. Že res, da pravica uporabe na drugo toženko ni bila nikdar vknjižena ter da je bila ob uveljavitvi ZSpo kot njena imetnica vknjižena prva toženka, toda ta pravica za razliko od stvarnih pravic na nepremičninah, ki jih poznamo danes (SPZ), ni nastala (šele) z vpisom v zemljiško knjigo. Zemljiškoknjižni vpis je bil zgolj deklaratorne narave(10). Dejstvo, kdo je bil v trenutku lastninjenja vknjižen kot imetnik pravice uporabe, je torej pravno povsem neodločilno. Ob tem je tožena stranka že od vsega začetka trdila, da sta prva in druga toženka celo sklenili pogodbo o njenem prenosu s prve na drugo toženko, ki pa je zaradi spremembe zakonodaje v tistem trenutku nista uspeli zemljiškoknjižno izvesti, kar pa na njun uspeh v tem postopku iz navedenih razlogov niti ne more vplivati. Važno je le, ali sta pravico uporabe veljavno prenesli.

21. Pravilno je sicer materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, da je bila pogodba o brezplačnem prenosu pravice uporabe nična (6. člena Zakona o prometu z nepremičninami)(11), vendar je njegov zaključek, da je bila tudi konkretna pogodba med prvo in drugo toženko (priloga B 17) brezplačna, najmanj preuranjen.

22. Sodišče prve stopnje je povsem zanemarilo trditve tožene stranke, da ni šlo za samostojen pravni posel, temveč da je šlo za enega v nizu pravnih poslov: najprej sta pravdni stranki (na strani tožeče in druge toženke takrat njena pravna prednika) sklenili tripartitno pogodbo, nato sta prva in druga toženka sklenili samoupravni Sporazum o združevanju dela in sredstev za izgradnjo športnega parka I. (v nadaljevanju: Sporazum, priloga B 16), šele kot posledica zavez iz teh pogodb pa je bila sklenjena pogodba o prenosu pravice uporabe zemljišča (priloga B 17), pri čemer se ta že v uvodu sklicuje na predhodni Sporazum (priloga B 16). Tožena stranka je vseskozi trdila, da gre za enoten in odplačen pravni posel (ki mu je kasneje sledila še ta, v tem postopku z zahtevkom na ugotovitev ničnosti izpodbijana pogodba o uskladitvi lastništva(12) (priloga A 16)). Sodišče prve stopnje se do teh njenih navedb ni opredelilo, niti ni izvedlo dokazov, ki jih je tožena stranka v podkrepitev svojih trditev predlagala. Že to je razlog za razveljavitev izpodbijane sodbe v ugodilnem delu in vrnitev zadeve v tem obsegu v novo sojenje pred sodišče prve stopnje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

23. Poleg tega sodišče prve stopnje (zaradi nepravilne uporabe materialnega prava) ni razdelalo in posledično ni izčrpalo vseh pravnih podlag, ki jih je kot možnosti za pridobitev lastninske pravice navedla tožena stranka.

24. Prvič: če je bila pravica uporabe namreč prenesena odplačno, kot tožena stranka trdi, potem pogodba o njenem prenosu ni bila nična, kar pomeni (ker pravica ni bila knjižna), da je bila v trenutku uveljavitve ZSpo in izdaji Sklepa druga toženka njena imetnica. Ker druga toženka ni društvo, bi bila ob dejstvu, da je druga toženka po lastnih trditvah (ki jih tožeča stranka konkretizirano ni prerekala), vseskozi (tj. najmanj od sklenitve Sporazuma) posedovala in upravljala sporne nepremičnine, izključena uporaba prvega odstavka 64. člena in nasploh ZSpo, in bi do lastninjenja v korist druge toženke lahko prišlo po splošnih določbah ZLNDL(13).

25. Drugič: če bi sodišče prve stopnje (po predhodno izvedenem dokaznem postopku, ki ga ni izvedlo, pa bi ga moralo(14)) ugotovilo, da je bila pogodba o prenosu lastninske pravice brezplačna(15), kot trdi tožeča stranka, bi to pomenilo ničnost pogodbe o njenem prenosu, vendar ne gre spregledati, da je druga toženka trdila tudi, da je kupila tako zemljišča kot prispevala ves denar za izgradnjo in vzdrževanje športnih objektov (list. št. 21) ter je ravno na tej osnovi na podlagi drugega odstavka 64. člena kot „druga pravna oseba“ uveljavljala lastninsko pravico(16). Če je bil lastnik pred uveljavitvijo ZSpo nekdo drug, do olastninjena ni moglo priti(17).

26. In tretjič: v primeru, da bi se sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da je bila formalni nosilec pravic in obveznosti prva toženka (imetnica pravice uporabe, gradbeno dovoljenje, lokacijsko dovoljenje …), zato druga toženka ni mogla postati lastnica, ali ni potem (ob dejstvu plačila kupnine tožeči stranki) lastninske pravice morda pridobila ona(18) in ji je to podeljevalo razpolagalno sposobnost za posel, katerega ničnost sedaj s tožbo zahteva tožeča stranka.

27. Sklepno pritožbeno sodišče ne more pritrditi niti razlogom sodišča prve stopnje v delu, ko je presojalo, ali so izpolnjeni pogoji za priposestvovanje lastninske pravice s strani druge toženke (43. člen SPZ). Da ima ta sporne nepremičnine že vrsto let v neposredni posesti, niti ni sporno.

28. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je priposestvovanje lahko začelo teči šele od uveljavitve ZLNDL (25. 7. 1997), ko se je ukinila družbena lastnina, pred tem pa priposestvovanje na družbeni lastnini v skladu z določbo 29. člena ZTLR ni bilo mogoče. Povedano sicer drži, a v konkretnem primeru ne popolnoma. Podlaga za olastninjenje namreč ni, kot že pojasnjeno, ZLNDL, temveč ZSpo, torej je rok za začetek teka priposestvovalne dobe lahko pričel teči najprej z dnem njegove uveljavitve (4. 4. 1998). Ker je pogoj za olastninjenje športnih objektov lokalnega pomena po 64. členu ZSpo(19) izdaja sklepa s strani lokalne skupnosti, s katerim se ti objekti razglasijo kot taki, po prepričanju pritožbenega sodišča rok ni mogel začeti teči prej, dokler Sklep za konkretne nepremičnine ni bil izdan.

29. Tožeča stranka sama trdi, da je lastninsko pravico pridobila naslednji dan po objavi Sklepa v Uradnem listu, tj. 3. 4. 1999. Druga toženka te trditve sprejema in trdi, da je do 3. 4. 2009, ko je iztekel 10-letni rok, dobroverno uživala posest. Do dne, ko je bila vložena predmetna tožba, je torej 10-letna doba nedvomno potekla, kar pomeni, da je odločitev o priposestvovanju odvisna zgolj še od (ne)obstoja dobre vere druge toženke.

30. Stališče sodišča prve stopnje, da je druga toženka že s tem, ker je tožeča stranka izdala in objavila Sklep, postala slaboverna, je materialnopravno vprašljivo, saj 64. člen ZSpo omogoča različne vrste lastninjenja (neposredno in zaporedno) in je (do)končna lastninska pravica lokalne skupnosti lahko rezultat raznolikih dejanskih možnosti, kot je bilo predstavljeno v 15. točki te obrazložitve. Neprepričljivo je stališče, da zakonsko skladno ravnanje ene (izdaja Sklepa) in druge (priglasitev zahtevka) v tem primeru samo po sebi izpodbije zakonsko domnevo o dobrovernosti priposestvovalca. Drugih razlogov, ki bi utemeljevalo slabovernost druge toženke, sodišče prve stopnje zaradi nepravilno uporabljenega prava zaenkrat ni ponudilo, čeprav jih tožeča stranka zatrjevala. Iz tega razloga je razveljavitev izpodbijane sodbe utemeljena tudi po 355. členu ZPP.

31. V zvezi s ugotavljanjem pogojev za priposestvovanje pritožbeno sodišče pripominja, da mora tožeča stranka izpodbiti slabo vero druge toženke (ki je domnevni priposestvovalec(20)), in to pred 3. 4. 2009 (ravnanja po tem datumu nimajo nobenega vpliva). Če tega ne bo uspela, pomeni, da je tega dne iztekla 10-letna priposestvovalna doba in je druga toženka tega dne originarno pridobila lastninsko pravico.

32. Napotki za delo sodišča prve stopnje ob novem sojenju so razvidni iz gornje obrazložitve, in sicer bo moralo sodišče prve stopnje izčrpati vso trditveno podlago, ki se nanaša na pridobitev lastninske pravice s strani tožene stranke, izvesti pravno odločilne dokaze v zvezi s temi trditvami in pretresti vse zatrjevane pravne podlage za pridobitev lastninske pravice. Šele če bo prvostopenjsko sodišče po vseh zatrjevanih podlagah prišlo do zaključka, da tožena stranka lastninske pravice na spornih nepremičninah(21) ni pridobila, bo lahko ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke glede izbrisnih tožb in ničnosti pogodbe.

33. Razveljavitev zavrnilnega dela izpodbijane sodbe je posredno povezano z razveljavitvijo sodbe v preostalem, ugodilnem delu. Sodišče prve stopnje ima prav, da lastninska pravica ni edini temelj, ki omogoča posest, zato tudi če bi tožeča stranka s preostalimi deli zahtevka uspela, ni nujno, da bi uspela v tem delu. Toda sodišče prve stopnje je napravilo (le) dejanski zaključek, da je druga toženka dokazala, da ima pravico do posesti, dokler tožeča stranka ne odloči o njenem lastninskem zahtevku. To stališče pa je, kot je bilo obrazloženo zgoraj, materialnopravno zmotno. Tožeča stranka v pritožbi pravilno opozarja, da odločanje o tem zahtevku ni njena pristojnost. Ker preostalih trditev druge toženke o pravici do posesti sodišče prve stopnje ni izčrpalo, je zaradi zmotne uporabe materialnega prava tudi v tem delu nepopolno ugotovilo dejansko stanje, kar je terjalo razveljavitev (355. člen ZPP).

34. Odločitev o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Pritožbeno sodišče bo z izrazom „tožena stranka“ označevalo obe stranki na pasivni strani, razen kadar bo izrecno poudarilo, da gre za prvo ali drugo toženko.

Op. št. (2): Tako izrecno Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbah II Ips 559/2005 z dne 6. 12. 2007 in II Ips 855/2008 z dne 9. 6. 2011. Op. št. (3): Glede trditev prve toženke v tem in onem postopku glej tudi vsebino 9. opombe te obrazložitve.

Op. št. (4): Ta izraz je uporabilo Ustavno sodišče v odločbi U-I-210/98 z dne 28. 2. 2002, povzelo pa ga je Vrhovno sodišče v svoji odločbi II Ips 71/2013 z dne 17. 4. 2014. Op. št. (5): Odločba Ustavnega sodišča U-I-210/98 z dne 28. 2. 2002. Op. št. (6): Glej npr. odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 279/2011 z dne 18. 12. 2014 in II Ips 254/2013 z dne 2. 4. 2015. Op. št. (7): To smiselno izhaja iz razlogov sodišča prve stopnje (sredina prvega odstavka (16. točke obrazložitve) na 11. strani). Tako stališče zmotno zastopa tudi tožeča stranka v pritožbenem postopku.

Op. št. (8): Čeprav gre pri ugotavljanju skupnega premoženja zakoncev in deležev na njem za povsem drugačno materialnopravno problematiko, je procesna dilema – ali mora toženi zakonec, ki je do celote vknjižen kot lastnik premoženja, ki naj bi bilo po tožbenih trditvah skupno, za uveljavljanje deleža, ki je višji od 50 %, vložiti nasprotno tožbo ali zadošča ugovor – v bistvenem podobna, Vrhovno sodišče pa je v zadevi II Ips 261/2014 z dne 19. 3. 2015 zavzelo stališče, da zadošča ugovor.

Op. št. (9): Ravno v odločbi, s katero je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na prvem delu nepremičnin, ki sodijo v taisti športni park, je Vrhovno sodišče zapisalo, da sta nižji sodišči ravnali pravilno, ko sta ob zahtevku tožeče stranke presojali, ali je tožena morda pridobila lastninsko pravico (9. točka), vendar tožena ni postavila pravočasnih relevantnih trditev o tem, zato njen ugovor ne more biti utemeljen (10. točka). Odločba VS RS II Ips 279/2011 z dne 18. 12. 2014. Op. št. (10): O tem je v sodni praksi zavzeto enotno stališče. Primerjaj npr. sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 4337/2008 z dne 4. 3. 2009, sodbo istega sodišča II Cp 2708/2012 z dne 3. 4. 2013, sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 634/2007z dne 1. 7. 2010 in druge.

Op. št. (11): O tem se je že izrekla tudi sodna praksa. Glej sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 85/2014 z dne 4. 9. 2014. Op. št. (12): Tožena stranka je v svojih navedbah tudi pojasnila, zakaj sta morali prva in druga toženka to pogodbo skleniti, in sicer med drugim zaradi številnih sprememb v parcelnih številkah. Tožeča stranka je ves čas postopka oporeka, da ne gre za iste parcele, po izčrpni predstavitvi spremembe parcelnih številk po parcelaciji v prvi pripravljalni vlogi druge toženke z dne 22. 9. 2014 (list. št. 79 – 82) pa temu ni več nasprotovala. Da gre ves čas za isti sklop parcel, je v 7. točki svoje obrazložitve ugotovilo tudi sodišče prve stopnje in to za nobeno od pritožnic ni sporno.

Op. št. (13): Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sodbi II Ips 71/2013 z dne 17. 4. 2014 zavzelo jasno stališče, v katerih primerih je možno olastniniti športne objekte po ZLNDL. V 12. točki te odločbe je:„Do lastninjenja po 64. členu ZSpo pa ne bi prišlo samo v primeru, če bi bili športni objekti skupaj z zemljiščem že pred lastninjenjem v lasti društva in če bi prizadeto društvo po določitvi športnega objekta kot objekta občinskega pomena to pravočasno uveljavljalo pri pristojnem organu (drugi odstavek 64. člena ZSpo).“ Glej tudi odločbo Ustavnega sodišča U-I-210/98 z dne 28. 2. 2002. Op. št. (14): Sodišče prve stopnje mora tu pretresti cel sklop pogodb, ki predstavljajo enoten pravni posel in ugotoviti, ali je šlo za odplačen ali brezplačen pravni posel. Op. št. (15): Sodišče prve stopnje bo moralo ustrezno napolniti pravni standard „brezplačna“ oziroma „neodplačna“ pogodba glede na dejanske pravice in obveznosti pogodbenih strank.

Op. št. (16): O pridobitvi lastninske pravice glej tudi Zakon o svobodni menjavi dela na področju telesne kulture (Uradni list SRS, št. 35/1979, 42/1989, Uradni list RS – stari 8/1991, Uradni list RS, št. 56/1994, - ZBloP, 22/1998-ZSpo).

Op. št. (17): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 71/2013 z dne z dne 17. 4. 2014 in odločbo Ustavnega sodišča U-I-210/98 z dne 28. 2. 2002. Op. št. (18): Glej tudi v času sklepanja pravnega posla veljavno zakonodajo, zlasti Zakon o društvih, Uradni list SRS, št. 37/1974, Uradni list SFRJ, št. 83/1989, Uradni list SRS, št. 83/1989, 5/1990, Uradni list RS – stari, št. 8/1990 – ZSDS, 10/1991, Uradni list RS/I, št. 17/1991 – ZUDE, Uradni list RS, št. 19/1993, 66/1993, 29/1995 – ZPDF, 60/1995 – Zdru.

Op. št. (19): Primerjaj stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki ga je izrazilo v 14. točki svoje sodbe II Ips 71/2013 z dne z dne 17. 4. 2014. Op. št. (20): Do 15. 6. 2009 je bila na spornih nepremičninah vknjižena družbena lastnina s pravico uporabe prve toženke, tožeča stranka kljub izdaji Sklepa za vpis svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo ni poskrbela, čeprav je tožena stranka priglasila zahtevek za uveljavljanje lastninske pravice po drugem odstavku 64. člena ZSpo že 16. 7. 1999 (prilogi B 2 in B 3) oziroma 17. 9. 1999 (priloga B 7).

Op. št. (21): Športni objekt v smislu 64. člena ZSpo po načelu superficies solo cedit zajema tudi nepremičnine, na katerih so športni objekti. Tako Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi II Ips 75/2010 z dne 5. 7. 2012. Enako stališče je zavzeto tudi v odločbi II Ips 279/2011 z dne 18. 12. 2014. Smiselno enako stališče je bilo zavzeto tudi v sodbi II Ips 336/2013 z dne 3. 9. 2015, ki se sicer nanaša na lastninjenje objektov zavodov, zgrajenih s samoprispevkom. V tem smislu objekt, ki je predmet lastninjenja, zajema tudi nepremičnino, na kateri je zgrajen ta objekt.