Jedro

Določilo 26. člena ZBP (sedaj 41. člena ZVP), ki je v razmerju do določb ZOR, ki urejajo kupoprodajna razmerja, specialne narave, sankcionira le tiste dogovore o nesočasni izpolnitvi kupoprodajnih pogodb, pri katerih podjetje prodajo blaga pogojuje z vnaprejšnjim plačilom dela ali celotne kupnine, kupec pa nima drugačnega nakupa (na primer s plačilom ob prevzemu blaga).

Izrek

Reviziji se ugodi ter se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi: "Pritožbi toženke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožnikov zahtevek, da mu mora toženka plačati obresti od glavnice 7,609.490,00 SIT od 18.12.1993 do 3.11.1994, zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki na prvi in drugi stopnji sojenja nastale pravdne stroške v znesku 238.710,00 SIT v 15 dneh."

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tudi po dopolnjenem postopku ugodilo tožnikovemu zahtevku, da mu mora toženka plačati obresti od glavnice 7,609.490,00 SIT za čas od 18.12.1993 do 3.11.1994 v višini, v kakršni jih priznavajo banke v kraju izpolnitve za vezane vloge na 3 mesece. Sodišče druge stopnje pa je toženkino pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

V reviziji zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženka uveljavljala zmotno uporabo materialnega prava in sicer kršitev določb 26. člena Zakona o blagovnem prometu in temeljnih načel ZOR ter predlagala, da naj se izpodbijana sodba razveljavi ali spremeni. V reviziji poudarja, da enkratni popust v višini 25% ne more pomeniti obliko prikritega načina pogojevanja kupnine. Sodišče je prezrlo vsebino pogodbe in posebno 2. člena, iz katerega izhaja, da sta bila pogodbenika v enakopravnem položaju in da je imel kupec možnost izbire načinov plačila kupnine. Iz tretjega odstavka 2. člena pogodbe izhaja, da je kupec lahko izbiral tudi drugo možnost, to je plačilo kupnine pozneje, s čimer pa je izgubil pravico do popusta in garancijo fiksne cene. V času sklenitve sporne pogodbe je dajala večji popust, ker je bila ponudba prodaje stanovanj zaradi uveljavitve Stanovanjskega zakona velika in so cene tudi padle.

Kolikor tožnik v danem primeru ne bi plačal kupnine takoj, pogodba zaradi tega ne bi bila razdrta, ampak bi moral pozneje plačati normalno kupnino. Meni, da je odločilno, da je lahko kupec v konkretnem primeru sklenil prodajno pogodbo za isto stanovanje tudi tako, da ne bi plačal kupnine vnaprej.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožniku, ki nanjo ni odgovoril (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe je revizijsko sodišče moralo uporabiti na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 26/99).

Revizija je utemeljena.

Po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj sta pravdni stranki 15.12.1993 sklenili kupoprodajno pogodbo za nakup določenega stanovanja. Po določilu 2. člena pogodbe je znašala prodajna cena za kupljeno stanovanje z upoštevanjem 25% popusta 7,609.409,00 SIT. S plačilom do 17.12.1993 si je kupec zagotovil navedeno ceno. Kolikor kupec do navedenega datuma ne bi plačal celotne kupnine, bi moral plačati kupnino brez popusta, kupnina pa bi se do izročitve stanovanja povečevala skladno z mesečnim dvigom cen. Tožnik je kupnino plačal do 17.12.1993, stanovanje pa mu je bilo izročeno 3.11.1994. Na podlagi takih ugotovitev sta sodišči nižjih stopenj ocenili, da zaradi bistvene razlike v ceni stanovanja, plačanega do dogovorjenega datuma (17.12.1993) oziroma pozneje, kupec ni imel izbire med enakovrednima možnostima. S tem ko je toženka ponudila tako visok popust ob takojšnjem plačilu kupnine, je na prikrit način pogojevala sklenitev prodajne pogodbe z vnaprejšnjim plačilom. Tako ponašanje prodajalca pa je po njunih zaključkih sankcioniral 26. člen Zakona o blagovnem prometu, ki je priznaval kupcu pravico do obresti od vnaprej plačane kupnine do dneva izročitve kupljene stvari. Taka določba pa da je tudi v skladu s temeljnimi načeli obligacijskega prava, predvsem 12. člena ZOR. Zato sta ugodili tožnikovemu zahtevku in toženki naložili, da mu mora plačati obresti v višini, kakršne priznavajo banke v kraju izpolnitve za vezane vloge nad 3 mesece od kupnine 7,609.490,00 SIT za čas od 18.12.1993 do 3.11.1994. V reviziji je sporno, ali je odločitev sodišč nižjih stopenj materialnopravno pravilna. Ta odločitev temelji na 26. členu Zakona o blagovnem prometu (Ur. list SRS, št. 21/77 in 29/86, naprej ZBP, ki je v spornem času veljal na podlagi 31. člena Zakona o trgovini - Ur. list RS, št. 18/93, to določilo pa je v bistvenem povzeto sedaj v 41. členu Zakona o varstvu potrošnikov - Ur. list RS, št. 20/98). Po navedenem določilu je prodajalec, ki kupcu izrecno ali molče postavi kot pogoj za prodajo blaga, da mu vnaprej plača določen del kupnine, dolžan ob dobavi blaga pri končnem obračunu priznati oziroma obračunati od plačanega zneska najmanj take obresti, kot jih dajejo banke varčevalcem za hranilne vloge na vpogled. Po razlagi sodišč v številnih sporih, ki so se pretežno nanašali na predplačila za avtomobile, je bil namen navedene norme v tem, da ekonomsko zavaruje šibkejšega kupca pred prodajalcem, tako da kupec ne bi z neprostovoljnim vnaprejšnjim plačilom brezplačno kreditiral kupca. Prodajalec je moral tako po tej razlagi postaviti kupcu kot pogoj za prodajo blaga vnaprejšnje plačilo kupnine. O takem pogojevanju prodaje oziroma nakupa je po navedenem stališču možno govoriti predvsem, kadar kupec poleg nakupa za vnaprejšnje plačilo kupnine ni imel druge možnosti nakupa to je izbire (na primer, nakup blaga za plačilo ob njegovem prevzemu).

Gornje določilo, ki je namenjeno varstvu potrošnikov, je specialno v razmerju do (pretežno dispozitivnih) določb Zakona o obligacijskih razmerjih, ki se nanašajo na kupoprodajna razmerja (členi 467, 475, 516 in dr.). Po teh določbah sta prodajalec in kupec praviloma dolžna izpolniti svoje pogodbene obveznosti sočasno, kolikor ni kaj drugega dogovorjeno ali v navadi (in kar uzakonja ZOR že v splošnem delu - 122. členu). Te določbe ZOR pridejo tako v poštev samo, kolikor iz poslovne podlage pogodbenega razmerja ne izhaja kaj drugega.

Pogodbenika se tako lahko prosto, avtonomno dogovorita o času izpolnitve medsebojnih obveznosti, ki je lahko za oba različen. Tak dogovor je torej praviloma dopusten in veljaven. Kadar pa se je dogovor nanašal na področje blagovnega prometa (po besedilu sedaj veljavnega Zakona o varstvu potrošnikov na trženje blaga in storitev) je zakonodajalec posegel vanj zaradi varstva potrošnikov tako, da je s 26. členom ZBP zavezal prodajalca k plačilu obresti, če so bile izpolnjene predpostavke navedene norme.

Revizijsko sodišče ocenjuje, da ugotovljeno dejansko stanje ni utemeljevalo ugoditve zahtevku na podlagi 26. člena ZBP. Sodišči nižjih stopenj sta na podlagi med pravdnima strankama sklenjene kupne pogodbe ugotovili, da je toženka nudila dva načina prodaje oziroma nakupa in sicer nakup stanovanja za 25% znižano kupnino (z garantirano ceno) ob vnaprejšnjem plačilu ali pa nakup s plačilom kupnine ob prevzemu stanovanja za kupnino brez popusta ob možnosti njenega zvišanja zaradi porasta cen do plačila oziroma izročitve stanovanja. Zadnje omenjeni način prodaje je tak, kot ga določa 475. člen ZOR, ki uzakonja načelo sočasne izpolnitve. Čim pa je imel kupec ob možnosti nakupa za vnaprejšnje plačilo kupnine tudi tako možnost nakupa, kot ga določa ZOR t.j. plačilo ob prevzemu blaga, ne gre za vsiljevanje prodajnih pogojev oziroma pogojevanje prodaje proti vnaprejšnjemu plačilu kupnine v smislu 26. člena ZBP. Za pogojevanje prodaje v spornem smislu tudi ne gre, kadar je nakup za vnaprejšnje plačilo kupnine po oceni kupca zanj ugodnejši, vabljivejši kot pa po pogojih sočasne izpolnitve, saj tako stanje že po naravi stvari izključuje neprostovoljnost (avtonomijo stranke oziroma kupca).

Določilo 26. člena ZBP je specialne narave, ki sankcionira le dogovore o nesočasni izpolnitvi kupoprodajnih pogodb, pri katerih podjetje pogojuje prodajo blaga kupcu kot potrošniku z vnaprejšnjim plačilom dela ali celotne kupnine, kupec pa ni imel možnosti drugačnega nakupa (na primer s plačilom ob prevzetju blaga).

Ker je v tem primeru imel tožnik kot kupec ob dogovorjenem načinu nakupa stanovanja proti vnaprejšnjemu plačilu kupnine tudi možnost nakupa s plačilom kupnine ob prevzemu stanovanja, po presoji revizijskega sodišča tožnikov tožbeni zahtevek nima opore v 26. členu ZBP v zvezi z 31. členom Zakona o trgovini. To pomeni, da sta sodišči nižjih stopenj materialnopravno zmotno odločili. Revizijsko sodišče je v skladu z obrazloženim na podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je po ugoditvi pritožbi toženke v celoti zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek.

Ker je toženka uspela v sporu, ji mora tožnik povrniti stroške postopka prve in druge stopnje, ki odmerjeni po odvetniški in taksni tarifi znašajo skupaj 238.710,00 SIT (in sicer v postopku na prvi stopnji skupaj 650 točk, za vsako od dveh pritožb po 500 točk, skupaj 1650 točk x 87,40 SIT, taksa za odgovor na tožbo 10.500,00 SIT, za vsako od obeh pritožb po 42.000,00 SIT ali skupaj za sodno takso 94.500,00 SIT, stroški postopka pa skupaj 238.710,00 SIT).

Revizijskih stroškov pa toženka ni zaznamovala. Odločba o stroških temelji na prvem odstavku 166. in 54. člena ZPP.