Jedro

Na podlagi AO plus zavarovanja, ki je prostovoljno zavarovanje, dobi zavarovanec zavarovalnino (v višini odškodnine za takšno škodo po OZ), če je za prometno nesrečo kriv sam. Če je v nesreči podana sokrivda, poškodovani voznik dobi odškodnino od sokrivega voznika (oziroma od njegove odgovornostne zavarovalnice) v odstotku njegove krivde. Za tisti odstotek škode, za katerega odgovarja sam, lahko terja zavarovalnino iz zavarovanja AO plus.

Pri prostovoljnem zavarovanju se zavarovalna vsota, za katero je zavarovanje dogovorjeno, valorizira le, če je tako dogovorjeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 9.918,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.10.2004 dalje do plačila. Kar je zahtevala tožeča stranka več – 8.764,63 EUR, je zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 2.298,03 EUR pravdnih stroškov.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožila tožena stranka. Pritožuje se v delu prisojene utemeljenosti tožbenega zahtevka po temelju. Navaja, da je že v odgovoru na tožbo zatrjevala, da tožnik ni polno odgovoren za škodni dogodek, pač pa je soodgovoren v višini 30%, zato mu je v tej višini zahtevek tudi priznala. Odgovornost do 70% pa nosi nasprotni udeleženec v nesreči V. K.. Na osnovi 2. ostavka 3. člena pogojev zavarovalnica ne povrne škode, če je zanjo odgovorna druga oseba, ki je nedvomno plačilno zmožna ali je za takšno škodo zavarovana. Ne drži, da tega tožena stranka v teku postopka ni zatrjevala. V pripravljalni vlogi z dne 17.2.2007 je tožena stranka navajala, da je tožnik uveljavljal odškodnino pri zavarovalnici nasprotnega udeleženca A.. Tožnik že v sami tožbi pravi, da uveljavlja odškodnino, ker je odgovoren za nastalo prometno nezgodo. Pritožnica meni, da je podala vsa potrebna zatrjevanja in dokazila, da tožnik iz zavarovanja voznika ni upravičen do odškodnine zaradi plačilne nezmožnosti nasprotnega udeleženca ali neobstoja zavarovanja njegovega vozila v delu, v katerem je le-ta odgovorna za obravnavano prometno nezgodo. Nadalje sodišču očita, da ni upoštevalo valorizacije že plačanega zneska odškodnine tožniku. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in zahtevek tožnika zavrne, podrejeno pa vrne prvemu sodišču v novo odločanje vse s stroškovno posledico.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Zavrača pritožbene navedbe tožene stranke. Opozarja na sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr.štev. P 256/2003-III z dne 12.3.2007, kjer je bila ugotovljena izključna odgovornost tožnika v tej pravdni zadevi in predlaga zavrnitev pritožbe in povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Med strankama ni sporno, da je bilo vozilo, ki ga je upravljal tožnik, v lasti M. V., ki je s toženo stranko poleg obveznega zavarovanja sklenila tudi tako imenovano zavarovanje AO plus, ki je prostovoljno zavarovanje. Na podlagi takega zavarovanja dobi zavarovanec zavarovalnino (v višini odškodnine za takšno škodo po OZ), če je za prometno nesrečo kriv sam. Če je v nesreči podana sokrivda, poškodovani voznik dobi odškodnino od sokrivega voznika (oziroma od njegove odgovornostne zavarovalnice) v odstotku njegove krivde. Za tisti odstotek škode za katerega odgovarja sam lahko terja zavarovalnino iz zavarovanja AO plus. Tožnik je vseskozi trdil, da je v celoti odgovoren za nezgodo in ne, tako kot trdi tožena stranka, le v višini 30%. Tožnik se pri tem sklicuje tudi na izvedensko mnenje v zadevi P 256/2003-III Okrožnega sodišča v Ljubljani in na zaključke v tej sodbi, da je za nezgodo odgovoren tukaj tožnik T. J. in da k nezgodi ni prispeval soudeleženec v nezgodi, V. K.. Po povedanem pritožbeno sodišče sprejema ugotovitve in odločitev prvega sodišča, da je tožnik v celoti odgovoren za nastalo nezgodo (ob slabem deževnem vremenu je vozil po mokrem in spolzkem cestišču, nato pa pri 75 km/h kar je 25 km/h preko dovoljene hitrosti prehiteval v križišču in se nato zaletel v vozilo K. na nasprotnem voznem pasu) in da zato lahko uveljavlja odškodnino iz naslova AO plus zavarovanja. Tožnik je v tej pravdi zahteval odškodnino po polici AO plus zavarovanje štev. 1826422, kar je navedel že v tožbi. Pritožbi pa tudi ni slediti v delu, ko pravi, da se je tožena stranka že tekom postopka sklicevala na določilu 2. odstavka 3. člena pogojev – da zavarovanje na podlagi AO plus zavarovanja ne povrne škode, če je za škodo odgovorna druga oseba, ki je nedvomno plačilno zmožna ali je za takšno škodo zavarovana. Iz navedb v pripravljalni vlogi z dne 27.2.2007 to ne izhaja. Tožena stranka je vseskozi zatrjevala le to, da tožnik ni polno odgovoren za škodni dogodek, pač pa je soodgovoren v višini 30%. V tej višini mu je zahtevek priznalo in odškodnino izplačalo. Šele v pritožbi se tožena stranka sklicuje na to, da tožnik ni zatrjeval plačilne nesposobnosti nasprotnega udeleženca. Glede na ugotovitev, da je za nezgodo v celoti odgovoren tožnik, pa to nima vpliva na izid pravde.

Pritožbi pa tudi ni mogoče slediti v delu kjer pravi, da sodišče ni valoriziralo že plačanega zneska odškodnine tožniku. Že prvo sodišče je povedalo, zakaj zneska ni valoriziralo, dodati je le to, kot povedano že zgoraj, da je AO plus zavarovanje prostovoljno zavarovanje. V tem primeru pa se zavarovalna vsota za katero je zavarovanje dogovorjeno valorizira le, če je tako dogovorjeno. Iz zavarovalne police tak dogovor ne izhaja, tožena stranka pa česa takega v postopku tudi ni zatrjevala.

Po povedanem se pokaže pritožba tožeče stranke kot neutemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Ker je tožena stranka propadla s pritožbo mora sama nositi tudi pritožbene stroške. Tožeča stranka pa sama nosi stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni v ničemer pripomogel k rešitvi pritožbene zadeve (155. čl. ZPP).