Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Glede na obseg pritožbenega izpodbijanja je postala zavrnitev zneska 100.000 SIT kot dela zahtevane odškodnine za strah pravnomočna že na prvi stopnji. Z revizijo ni mogoče izpodbijati (pritožbeno neizpodbijanega dela) prvostopenjske sodbe.

Izrek

Revizija proti odločitvi o zavrnitvi 417,29 EUR (prej 100.000 SIT - del odškodnine za strah) se zavrže, v ostalem delu pa zavrne.

Obrazložitev

Tožnica se je 25.1.2001 poškodovala v prometni nesreči, ko jo je na prehodu za pešce zadel toženkin zavarovanec. Za štiri oblike nepremoženjske škode je zahtevala 8.600.000 SIT odškodnine in po upoštevanju plačanih 2.150.000 SIT uveljavljala plačilo še 6.450.000 SIT odškodnine. Sodišče prve stopnje je odškodnino odmerilo na 3.300.000 SIT (sedaj 13.770,65 eurov), od tega zneska odštelo valorizirano delno plačilo 2.900.387,20 SIT in razliko 389.612,80 SIT (sedaj 1.625,83 eurov) z zamudnimi obrestmi naložilo v plačilo toženki. Delno je ugodilo tudi tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo in za plačilo zamudnih obresti od plačanega zneska odškodnine, presežni tožbeni zahtevek zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je odločalo o pritožbah obeh pravnih strank in obema delno ugodilo. Potrdilo je sicer odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo na 3.300.000 SIT, pritrdilo pa je tožnici, da je valorizacija delnega plačila manjša, in sicer le 2.384.533,20 SIT. Zato je prvostopenjsko sodbo delno spremenilo tako, da mora toženka plačati tožnici razliko 963.275,80 SIT (sedaj 4.019,68 eurov). Toženkini pritožbi pa je delno ugodilo tako, da je v skladu z načelnim pravnim mnenjem iz junija 2002 določilo začetek teka zamudnih obresti šele od 1.1.2002 in ne od 24.9.2001. V ostalem je obe pritožbi zavrnilo in v še izpodbijanih delih potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo sodb obeh sodišč, da se ji prisodi še 4.555.916,50 SIT (sedaj 19.011,50 eurov) odškodnine s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Pri obsežnem opisu posameznih oblik nepremoženjske škode poudarja nekatere dejanske okoliščine, svojo starost v času škodnega dogodka in z njo povezano trajanje bodoče škode, zatrjuje sodno prakso o priznavanju odškodnine za 1 % zmanjšanja življenjskih aktivnosti med 170.000 SIT do 200.000 SIT, omenja potrebo po popolni gibljivosti ramena pri delu s strojem v službi, zaradi česar mora vlagati več naporov, ter ocenjuje, da sta sodišči bagatelizirali skaženost v zvezi s postoperativno brazgotino na ramenu. Pri vseh oblikah nepremoženjske škode sta po mnenju revizije sodišči dali premalo teže ugotovljenim dejstvom in tudi nista upoštevali, da toženka doslej še ni plačala revizijsko sporne odškodnine.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je glede zneska 417,29 eurov (prej 100.000 SIT) nedovoljena, v ostalem delu pa je neutemeljena.

O nedovoljenem delu revizije Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi, izdani na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Z njo zato ni mogoče izpodbijati prvostopenjske sodbe. Slednjo lahko stranki (v celoti ali delno tako, da opredelita obseg izpodbijanja) izpodbijata s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom. Kadar gre za delno izpodbijanje prvostopenjske sodbe, postane neizpodbijani del s potekom pritožbenega roka pravnomočen in vanj pritožbeno sodišče z drugostopenjsko odločbo ne more posegati.

V obravnavani zadevi je tožnica za strah zahtevala 600.000 SIT odškodnine, sodišče prve stopnje pa je odškodnino odmerilo na 250.000 SIT in presežni tožbeni zahtevek (iz tega naslova za 350.000 SIT) zavrnilo. Tožnica je v pritožbi navedla, da zahteva odmero odškodnine za strah v znesku 500.000 SIT, kar pomeni, da je zavrnitev 100.000 SIT postala pravnomočna že s potekom pritožbenega roka. Pritožbeno sodišče je v razlogih svoje sodbe v prvem odstavku na tretji strani povzelo, da tožnica v pritožbi zahteva za strah le 500.000 SIT. Drugostopenjske sodbe o pravnomočnem delu prvostopenjske sodbe za 100.000 SIT za strah torej sploh ni, v neobstoječem delu pa je ni mogoče izpodbijati. Zato tožnica v tem delu izpodbija prvostopenjsko sodbo, to pa je sodba, ki je z revizijo tudi ni mogoče izpodbijati (drugi odstavek 374. člena ZPP). Zato je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP ta del revizije zavrglo.

O neutemeljenem delu revizije Revizijsko sodišče in stranke so v revizijski fazi postopka vezani na tisto dejansko podlago prvostopenjske sodbe, ki je prestala tudi pritožbeni preizkus (tretji odstavek 370. člena ZPP). Iz ugotovitev obeh sodišč izhaja, da je v času škodnega dogodka 36 let stara tožnica, ki je po poklicu konfekcionarka in dela za strojem, zaradi zadetja z avtomobilom dobila pretres možganov, raztrganino na glavi, zlom kljunastega nastavka desne ključnice in izpah stika med ključnico in lopatico. Podroben opis vseh oblik nepremoženjske škode je razviden iz razlogov prvostopenjske sodbe. Revizijsko sodišče ga zato le na kratko povzema. Sodišči sta ugotovili, da je bila tožnica zaradi poškodbe rame dvakrat operirana, da je bila skupno v bolnici enajst dni, hodila je na rentgenske preglede, na fizioterapijo, prejemala zdravila itd. Bolniški stalež je bil zaključen po štirih mesecih. Poleg navedenih nevšečnosti je prestajala in bo prestajala telesne bolečine v intenzivnosti in trajanju, kot so razvidni iz razlogov prvostopenjske sodbe. Za to obliko škode je zahtevala 2.500.000 SIT odškodnine, obe sodišči pa sta odmerili odškodnino v znesku 900.000 SIT.

Tožnica je primarni strah prestajala do pregleda v bolnici, sekundarni strah srednje intenzivnosti slab mesec, lažji pa še tri mesece. Od zahtevanih 600.000 SIT sta ji sodišči odmerili za to obliko škode 250.000 SIT odškodnine.

Posledica poškodbe rame in operacij je omejena gibljivost desne rame, saj tožnica roke ne more aktivno dvigniti nad 120°, je pa desničarka. Ovirana je pri delu v gospodinjstvu, doma in v službi ter pri izrabi prostega časa oziroma pri delu na vrtu. Za to obliko nepremoženjske škode je zahtevala 5.000.000 SIT odškodnine, sodišči pa sta odškodnino odmerili na 2.000.000 SIT.

Od zahtevanih 500.000 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti sta sodišči tožnici odmerili odškodnino v znesku 150.000 SIT, ker ji je ostala postoperativna brazgotina na desni rami, ki je dolga 10 cm, široka do 2 cm in se nahaja na nivoju kože, barvno pa se le malo razlikuje od kože. Zakonska podlaga za odločitev o tem odškodninskem sporu je v 200. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika), ki določa kriterije za odmero pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Po njih je treba škodo konkretizirati in individualizirati, torej ugotoviti objektiven obseg škode pri konkretnem oškodovancu in upoštevati tudi njegove posebne okoliščine, na drugi strani pa širše okvire, ki se odražajo ob primerjanju posameznih škod in zanje prisojenih odškodnin. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta obe sodišči navedene kriterije pravilno upoštevali. Tudi samo je opravilo primerjavo s prisojo odškodnin v zadevah, ki so podobne tožničini. Pri tem je uporabilo v sodni praksi uveljavljeno merilo za primerjavo povprečno plačo v času izdaje prvostopenjske sodbe in ugotovilo, da je bila tožnici odmerjena odškodnina v višini skoraj 21 povprečnih plač. Taka odmera je primerno uvrščena v okvir odmere odškodnin v podobnih zadevah. Zato je zmotno revizijsko stališče o premajhnem upoštevanju vseh ugotovljenih okoliščin.

Na posamezne revizijske poudarke revizijsko sodišče še odgovarja, da je zmotno revizijsko stališče o pomenu ocene zmanjšanja življenjske aktivnosti in tarifiranju višine odškodnine po odstotkih. Taka ocena je lahko le pomožna informacija sodišču, ki pa upošteva predvsem konkretno ugotovljene okoliščine pri posameznem oškodovancu. Tako sta sodišči ravnali tudi v tej zadevi. Res je eden od dveh izvedencev podal oceno o 30 % zmanjšanju življenjske aktivnosti, na kar se revizija sklicuje, vendar pri tem niti ne omeni ocene drugega izvedenca na podlagi ugotovitev ob poznejšem pregledu tožnice o 10 % zmanjšanju življenjskih aktivnosti. Kot je bilo že omenjeno, pa take ocene niso odločilne informacije. Obe sodišči sta poudarili tožničino starost v času škodnega dogodka v povezavi z bodočimi telesnimi in duševnimi bolečinami, sodišče prve stopnje je povzelo tudi tožničino izpoved z opisom njenega dela za strojem in težavah pri tem ter še poudarilo, da je tožnica desničarka. Ni mogoče pritrditi reviziji o bagatelizaciji tožničine skaženosti. Opis dolžine in širine postoperativne brazgotine na ramenu ter njene barve utemeljuje opredelitev, da gre za blago skaženost. Razlogi o možnosti zakritja brazgotine z obleko ne pomenijo bagateliziranja škode, razkritje med poletnim kopanjem, ki ga poudarja revizija, pa je primerno upoštevano. Kam revizija meri s poudarjanjem, da toženka ni plačala revizijsko spornega zneska odškodnine, ni povsem jasno. Med pravdo je plačala nesporni pretežni del odškodnine, na podlagi pravnomočne drugostopenjske sodbe mora plačati še manjšo razliko, jasno pa je, da revizijsko še spornega zneska ni plačala.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče ta del revizije na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo in s tem tudi priglašene revizijske stroške.