Jedro

Obresti za plačan carinski dolg se po 2. odstavku 158. člena CZ plačajo le, če je do zahtevka za povračilo plačane carine prišlo zaradi velike malomarnosti carinskega organa. Ugotovitev, da je do zahtevka za povračilo plačane carine prišlo zaradi velike malomarnosti carinskega organa, je del dejanskega stanja, ki se ugotavlja v posebnem postopku.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 760,00 SIT v roku 15 dni od vročitve sodbe.

Obrazložitev

: Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Carinskega urada A., št. ... z dne 30. 7. 2001, s katero je prvostopni organ zavrnil vračilo zamudnih obresti v znesku 6.462.781,13 SIT ter zamudnih obresti od navedenega zneska za čas od 19. 4. 2000 do dneva izplačila, ki je bil izplačan po meritornih odločbah, kot so naštete v izreku prvostopne odločbe. Po podatkih iz spisa je razvidno, da je Carinarnica A. najprej z meritornimi odločbami z dne 8., 9. in 10. 4. 1998 zavezala carinskega dolžnika družbo B.B.B. d.o.o. k plačilu carinskega dolga, ki so bile po pritožbi s strani Carinske uprave RS z odločbo št. ... z dne 28. 3. 2000 odpravljene in zadeva vrnjena prvostopnemu organu v ponoven postopek ter je navedena družba vložila zahtevek za povračilo plačanih dajatev in prosila, da se skupni znesek dajatev povrne prejemniku blaga družbi A.A.A. d.o.o., ki je dejansko plačal carinski dolg, ki mu je 14. 4. 2004 bil tudi nakazan znesek plačanega carinskega dolga v višini 11.264.478,00 SIT. Dne 27. 6. 2001 je tožnik z vlogo, ki jo je imenoval zahtevek za pospešitev izdaje odločbe po uradni dolžnosti zaradi vračila zamudnih obresti, ki jo je organ prve stopnje štel kot zahtevek za vračilo obresti za plačan carinski dolg, zahtevek zavrnil. Tožena stranka sledi navedbam prvostopnega organa (254. člen ZUP) in kot pravno podlago za odločanje navaja 158. člen Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 do 40/99, dalje CZ), ki se nanjo sklicuje tudi pravilno prvostopni organ. Po 2. odstavku navedenega člena se plačan carinski dolg v skladu s predpisom povrne do tistega zneska, za katerega se dokaže, da v času plačila ni bil zakonsko dolgovan ali je bil naknadno obračunan v nasprotju s 154. členom tega zakona. Obresti za plačan carinski dolg se plača le, če je do zahtevka za povračilo plačane carine prišlo zaradi velike malomarnosti carinskega organa. V nadaljevanju se sklicuje na določbo 670. člena Uredbe za izvajanje carinskega zakona (Uradni list RS, št. 46/99, dalje UICZ), po kateri carinski organ ob odločanju o zahtevku za povračilo plačanih uvoznih dajatev preveri tudi, ali je bilo treba v skladu z 2. odstavkom 158. člena CZ obračunati obresti. V zadevi je nesporno, da je pritožbeni organ meritorne odločbe o naknadnem obračunu carinskega dolga odpravil ter tožniku na zahtevo deklaranta družbe B.B.B. d.o.o. vrnil znesek plačanega carinskega dolga brez obresti. Tožena stranka pojasnjuje, da je prvostopni organ glede 2. odstavka 158. člena CZ, ki je pravna podlaga za odločanje o zamudnih obrestih, pravilno ugotovil, da do zahtevka za povračilo carine ni prišlo zaradi velike malomarnosti carinskega organa. Gre za dejansko vprašanje, ki ga je po mnenju tožene stranke prvostopni organ pravilno ugotovil in podal ustrezno obrazložitev, saj tudi po mnenju tožene stranke gre v zadevnem primeru za običajen postopek carinskega organa v primeru, ko carinski zavezanec k carinski deklaraciji ni predložil verodostojnih listin, saj je, kot je to razvidno iz meritornih odločb, ki so odpravljene, kot tudi iz meritorne odločbe z dne 26. 1. 2001, ob carinjenju predložil prirejene fakture, zaradi česar je carinski organ obnovil postopek obračuna carinskega dolga ter določil pravilne zneske carinskega dolga. Meritorne odločbe so bile pozneje odpravljene, vendar po mnenju tožene stranke kljub temu ne gre za veliko malomarnost carinskega organa, temveč lahko govorimo kvečjemu o malomarnosti stranke postopka, to je deklaranta družbe B.B.B. d.o.o., ki je po podatkih carinskega organa priložil prirejen račun, zaradi česar je tudi prišlo do obnove postopka in naknadnega obračuna. V nadaljevanju tožena stranka pojasni, da je ne glede na postopkovne pomanjkljivosti, ki jih je ugotovil pritožbeni organ in zaradi katerih je odpravil prvostopenjske odločbe, nesporno, da je organ prve stopnje imel podlago za uvedbo postopka naknadnega obračuna carinskega dolga in izdajo meritornih odločb. Ob tem še dodaja, da je dne 26. 1. 2001 ponovno odločil o sami zadevi in carinskega zavezanca (deklaranta družbo B.B.B. d.o.o.) ponovno zavezal k plačilu carinskih dajatev, po tem ko so bile odpravljene procesne pomanjkljivosti in pomanjkljivosti glede ugotovljenega dejanskega stanja v skladu z navodili pritožbenega organa. Po mnenju tožene stranke je v tem postopku nesporno ugotovljeno, da prvostopna odločba z dne 27. 11. 1998 ni bila izdana zaradi velike malomarnosti carinskega organa, kar je po njenem mnenju odločilen pogoj za povračilo obresti in zavrača ugovore pritožbe, da je s tem, da so bile kršene določbe ZUP, zaradi katerih je bila prvostopna odločba odpravljena, podana velika malomarnost carinskega organa in dodaja, da eventualno škodo tožnik lahko uveljavlja pri tistemu, ki mu je s svojim ravnanjem povzročil izdajo odločb o naknadnem obračunu dolga in je to stvar njunih medsebojnih razmerij.

Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu iz razloga napačne uporabe materialnega prava, kršitve pravil postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršenja predpisov, zaradi katerih je izpodbijani akt ničen. Utemeljuje predlog za glavno obravnavo s pravico do argumentiranja odločbe in se sklicuje na 22. in 25. člen Ustave RS. Navaja argumente o uporabi 95. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 s spremembami, dalje ZDavP), po katerem davčni organ po uradni dolžnosti vrne preveč plačani davek, če znesek presega 1.000,00 SIT ter davčnemu zavezancu pripadajo obresti od neupravičeno odmerjenega ali preveč odmerjenega davka (4. odstavek navedenega člena). Navaja, da pravne podlage po 2. odstavku 158. člena CZ, ko tožena stranka navaja, da carinski organ ni ravnal malomarno, ni mogoče preizkusiti, saj niso ugotovljena merila za pojem velike malomarnosti carinskega organa ter da bi tožena stranka morala ugotoviti, ali je državni organ lahko krivdno odgovoren in kdo naj in v kakšnem postopku ugotavlja to odgovornost, ter ali je carinski organ pravno, poslovno in deliktno sposoben, kot tudi ime in priimek uslužbenca, ki je ravnal v imenu carinskega organa. Po mnenju tožnika je tožena stranka odločala samovoljno in arbitrarno in je s tem tožniku onemogočeno učinkovito pravno sredstvo. Sklicuje se na Uredbo Sveta EGS (št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992) o Carinskem zakoniku Skupnosti, ki ne pozna pravila, da bi carinski organ moral sam sebe kaznovati oz. ugotavljati lastno krivdo in ki v 241. členu določa, da organi ne plačujejo nobenih obresti v primeru, če povrnejo zneske uvoznih ali izvoznih dajatev in morebiti pri plačilu teh dajatev pobrane kreditne ali zamudne obresti, ter da je obresti treba plačati, če se odločba, s katero se ugodi zahtevku za povračilo, ne izvrši v roku 3 mesecev po njenem sprejetju in če to predvidevajo nacionalne določbe. V pritožbenem postopku se pojavljata dva organa in sicer Ministrstvo za finance in carinski organ, ki je v sestavi prvega in se tožniku zastavlja vprašanje, ali je prvi že ugotovil malomarnost slednjega. Ker tožena stranka ni odgovorila na zastavljeno vprašanje, je kršila določbo 22. in 25. člena Ustave RS. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek.

V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka navedbe tožnika in v celoti vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je prijavilo udeležbo v tem postopku z dopisom št. ... z dne 8. 12. 2004, svojo udeležbo na naroku pa opravičilo.

Na naroku tožnik navaja kot v tožbi ter poudari, da izraz velika malomarnost v našem pravu ni poznan, niti ga ne pozna Evropski carinski kodeks ter naproša sodišče, da pojasni, katera so merila za njeno ugotavljanje in zavzame stališče, kako se le ugotavlja pri carinskem organu. Toženi stranki očita kršitev 22. in 14. člena URS zaradi privilegiranega položaja carinskega organa in neobrazložitve odločbe, saj ne ponuja dokazov, katera oseba naj bi bila oz. naj ne bi bila malomarna.

Tožena stranka navaja kot v odločbi, glede očitka neobrazložitve pa se sklicuje na 254. člen ZUP. Navaja, da z odpravo prvostopnih odločb postopek še ni bil zaključen in zato posledice odprave še niso nastale, tako tudi ni podana velika malomarnost carinskega organa.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali je tožena stranka potem, ko je povrnila plačani carinski dolg na podlagi zahtevka za povračilo preveč plačane carine, carinskemu dolžniku dolžna plačati tudi obresti. V zadevi ni sporno, da je bila plačana carina povrnjena na pravni podlagi 2. odstavka 158. člena CZ, po katerem se plačan carinski dolg, v skladu s predpisom Vlade, povrne do tistega zneska, za katerega se dokaže, da v času plačila ni bil zakonsko dolgovan ali je bil naknadno obračunan v nasprotju s 154. členom CZ. Predmet tega spora pa so obresti, ki jih je tožnik posebej zahteval potem, ko je dobil vrnjeno plačilo carinskega dolga. Obresti za plačan carinski dolg se po 2. odstavku 158. člena CZ plačajo le, če je do zahtevka za povračilo plačane carine prišlo zaradi velike malomarnosti carinskega organa. Glede na navedeno to pomeni, da je plačilo obresti predpisano le v primeru, če je bil tudi zahtevek za povračilo plačane carine vložen zaradi velike malomarnosti carinskega organa, kar je povzročilo obračun carinskega dolga, ki ni bil zakonsko dolgovan oziroma je kot pogoj za plačilo obresti po 2. odstavku 158. člena CZ treba tudi zahtevek za povračilo plačane carine vložiti zaradi velike malomarnosti carinskega organa. Ker gre za izjemo od splošnega načela, po katerem se plačan carinski dolg povrne le do zneska, za katerega se dokaže, da ni bil zakonsko dolgovan, je treba določbo glede obresti po mnenju sodišča razlagati restriktivno, kar pomeni, da se o obrestih lahko odloča le v primeru, če je do zahtevka za povračilo plačane carine prišlo zaradi velike malomarnosti carinskega organa in ne v vsakem primeru. V tem okviru je treba tudi razumeti določbo 670. člena UICZ, ki se nanaša na uporabo 158. člena CZ, po kateri carinski organ ob odločanju o zahtevku za povračilo uvoznih dajatev preveri tudi, ali je treba v skladu z 2. odstavkom 158. člena CZ obračunati obresti in ki v nadaljevanju predpisuje način njihovega obračuna. To pa pomeni, da je pogoj za odločanje o obrestih zaradi preveč plačanega carinskega dolga ugotovitev, da je do zahtevka za povračilo plačane carine prišlo zaradi velike malomarnosti carinskega organa, kar pa je del dejanskega stanja, ki se ugotavlja v posebnem postopku. Le v tem primeru bi tožniku lahko šle tudi obresti za plačan carinski dolg, do te situacije pa v konkretnem primeru ni prišlo. Iz upravnih spisov je razvidno, da je carinski dolžnik vložil zahtevek za povračilo plačane carine iz razloga, ker so bile odločbe odpravljene v postopku rednega pravnega sredstva. Zahtevek za plačilo obresti je vložil potem, ko je dobil po odpravljenih odločbah carinski dolg povrnjen. Predpostavka za odločanje o obrestih potemtakem ni podana. Zadeve so bile vrnjene prvostopnemu organu v ponoven postopek, zato posledice odprave še niso nastale. Odprava odločb v pritožbenem postopku sicer tudi po mnenju sodišča ne izkazuje, da je šlo v ravnanju carinskega organa za veliko malomarnost, pa tudi sicer ni razvidno, da bi carinski dolžnik to zatrjeval, ko je vložil zahtevek za povračilo plačane carine. Zato v primeru, kot je obravnavani, prvostopni organ tega tudi ni dolžan preverjati in sodišče vse očitke v to smer zavrača kot brezpredmetne.

Sklicevanje tožnika na Carinski zakonik Skupnosti v obravnavanem primeru ne vpliva na drugačno odločitev, saj za obdobje pred 1. 5. 2004, kot je obravnavani, še ni veljal Zakon o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti (Uradni list RS, št. 25/04, dalje ZICPES) in Carinski zakonik Skupnosti, zato se kot materialni predpis pravilno uporablja CZ/95 s spremembami, pa tudi po 105. členu ZICPES se upravni postopki, ki so bili začeti pred 1. majem 2004 dokončajo po predpisih, ki so veljali pred tem datumom, razen če je z aktom o pristopu drugače določeno. Akt o pogojih pristopa Republike Slovenije (Ur. l. L 236, 23. 9. 2003, stran 33 in naprej) pa nima drugačnih določb glede teh postopkov.

Sodišče zavrača zatrjevanje tožnika, da 2. odstavek 158. člena CZ ne izključuje uporabe 3. in 4. odstavka 95. člena ZDavP. Po mnenju sodišča v obravnavanem primeru subsidiarna uporaba določb ZDavP glede vračila davka in zamudnih obresti ne pride v poštev, saj je CZ kot lex specialis v 158. členu vprašanje povračila preveč plačane carine oz. carinskega dolga drugače uredil. Na podlagi navedenega je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, tožba pa neutemeljena, sodišče pa tudi ni našlo zatrjevanih ničnostnih razlogov in očitanih kršitev ustavnih pravic, zato je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS,št. 50/97 do 45/06 - odl. US, dalje ZUS).

Tožena stranka s tožbo ni uspela, zato je po določbi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/04, dalje ZPP-UPB2), ki se po odločbi Ustavnega sodišča RS, št. U-I-68/04-14 z dne 6. 4. 2006, v zvezi s 16. členom ZUS uporabljajo tudi v postopkih presoje zakonitosti izpodbijanega akta, dolžna nasprotni stranki povrniti priglašene stroške postopka v višini 760,00 SIT iz naslova prevoza za prihod na glavno obravnavo dne 27. 11. 2006.