Jedro

Delo v gozdu ne predstavlja nevarni dejavnosti, zaradi katere bi delodajalec objektivno odškodninsko odgovarjal delavcu, ki je zbolel za boreliozo (lymska bolezen) zaradi ugriza klopa.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni, tako da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka Gozdno gospodarstvo K. je dolžna plačati tožniku M. F. znesek 5,650.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila in razliko v plači v znesku: - 1.925,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.9.1991 dalje do plačila, - 1.658,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.10.1991 dalje do plačila, - 2.649,46 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.11.1991 dalje do plačila, - 2.899,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.12.1991 dalje do plačila, - 1.618,39 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.01.1991 dalje do plačila, - 1.363,59 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.02.1992 dalje do plačila, - 4.833,64 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.03.1992 dalje do plačila, - 13.444,89 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.05.1992 dalje do plačila, - 21.153,68 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.06.1992 dalje do plačila, - 10.768,85 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.07.1992 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila." z a v r n e .

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 5,650.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila in razliko v plači za čas od avgusta 1991 do junija 1992 po posameznih zneskih, razvidnih iz izreka sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek tožnika je zavrnilo kot neutemeljen ter toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 278.402,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila in stroške sodnih taks v znesku 17.138,00 SIT. S sklepom pa je ustavilo postopek v zvezi z zahtevkom tožnika za izplačilo mesečne rente.

Zoper tisti del sodbe, s katerim je toženemu zahtevku tožnika ugodeno, se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi tako, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni in tožbeni zahtevek tožnika zavrne kot neutemeljen, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka meni, da je sodba, s katero je sodišče priznalo tožniku odškodnino za poklicno bolezen in izgubo na plači, ker se je okužil z bakterijo borelije, nepravilna. Za škodo, ki jo delavec pretrpi zaradi bolezni, podjetje odgovarja po objektivnem načelu, če je vzročna zveza med boleznijo in delom, ki ga je delavec opravljal. Tožnik je dipl. ing. gozdarstva, ki je v zvezi z delom hodil v gozd, vendar ni hodil v gozd samo zaradi dela pri toženi stranki, ampak je bil v kritičnem obdobju tudi zapriseženi sodni cenilec gozdarske stroke in strasten fotograf gozdov, tako da je izven delovnega časa veliko časa prebil na površinah, kjer se je mogoče okužiti s klopom.

Pogoj za odškodninsko odgovornost toženca je, da mora škoda nastati pri delu oz. v zvezi z delom, verjetnost pa ni dovolj, da se nekomu naloži tako velika moralna in materialna odgovornost. Toženec tudi meni, da do škode ni prišlo v okoliščinah povečane nevarnosti, temveč je šlo lahko le za posledico višje sile, na katero toženec ne more z ničemer vplivati. Gozda na splošno ni mogoče opredeliti za nevarno stvar. Podjetju, ki izkorišča gozdove ni mogoče naložiti, da odgovarja za škode v zvezi z uporabo gozda objektivno. Prav tako ni mogoče dela, ki ga opravljajo inženirji gozdarstva označiti kot dela s povečano nevarnostjo. Ker tožena stranka z ničemer ne more izvesti potrebnih varnostnih ukrepov za varstvo delavcev pred škodljivim delovanjem klopov oz. njihovimi piki, tudi zaradi tega ne more biti odgovorna za škodo, do katere pride v zvezi s tem. Glede sklicevanja sodišča, da je bil tožnik v invalidskem postopku spoznan za invalida I. stopnje zaradi poklicne bolezni, pa tožena stranka meni, da pojem nesreče pri delu v smislu zdravstvenega oz. invalidskega zavarovanja ne pomeni avtomatično tudi odškodninsko odgovornost tožene stranke, pri tem pa tudi še vedno vztraja. Navedena bolezen sicer ne spada med poklicne bolezni, ker ni v seznamu poklicnih bolezni.

Sodišče pri oceni posledic tudi ni ločilo posledic, ki so tožniku nastale zaradi borelije in posledic, ki so nastale oz. še nastajajo zaradi tumorjev in z njimi povezanimi operacijami. Izvedenec in tudi sodišče v obrazložitvi navajata, da tožnikovo zdravljenje še ni končano in zato še ne morejo biti znane vse posledice, zaradi česar je po mnenju tožene stranke sodišče preuranjeno odločalo o tožbenem zahtevku. Tožena stranka meni, da ni podlage za plačilo škode za čas od avgusta do junija 1992, zaradi manjše plače na drugem delu in da tega dela sodbe tudi ni mogoče preizkusiti. V kolikor je odgovornost tožene stranke sploh podana, je sodišče priznalo tožniku previsoko odškodnino za nastale fizične bolečine, strah in zmanjšanje življenjske aktivnosti.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in ugotovilo, da sodišče prve stopnje v postopku ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP, da je popolno ugotovilo dejansko stanje, na ugotovljeno dejansko stanje pa ni pravilno uporabilo materialnega prava.

Tožena stranka utemeljeno opozarja na določbe 73. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja v (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90), ki v 1. odst. določa, da mora delavcu, ki utrpi škodo pri delu ali v zvezi z delom, organizacija oz. delodajalec povrniti škodo po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. Splošna načela odškodninske odgovornosti določa Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 2/89). Tako je delodajalec odgovoren delavcu za škodo le v primeru, če so izpolnjeni vsi pogoji in sicer, da škoda nastane pri delu ali v zvezi z delom, da gre za nedopustno škodo, da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in škodljivim dogodkom in da obstaja odgovornost povzročitelja škode. Ti pogoji morajo biti podani kumulativno, saj če manjka kateri od njih odškodninske odgovornosti ni. V konkretnem primeru pa ni izkazana niti vzročna zveza, to pa v konkretnem primeru pomeni, da je klop okužen z leimsko boreliozo pičil tožnika pri opravljanju dela pri toženi stranki. Dokazno breme za to je na strani tožnika, ki tega v postopku ni uspel dokazati. Pritožbeno sodišče se tudi ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožniku nastala škoda pri opravljanju dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico (2. odst. 154. člena ZOR). Kot pravilno opozarja pritožba, gozda na splošno ni mogoče šteti kot stvari s povečano nevarnostjo, ker so v njem tudi okuženi klopi z leimsko boreliozo. Glede na dosedanja znanstvena dognanja tudi še ni možna učinkovita zaščita proti ugizom klopov okuženih z leimsko boreliozo, kot je to že možno s cepljenji pri klopih, ki so okuženi z meningitisom. Tako toženi stranki ni mogoče pripisati objektivne odgovornosti, prav tako pa tudi ne krivdne odgovornosti za tožniku nastalo škodo. V konkretnem primeru bi toženi stranki lahko pripisali krivdno odgovornost le v primeru, če bi ji bilo znano, da so na njenem območju okuženi klopi z leimsko boreliozo in da bi bil znan način, kako preprečiti okužbe s to boleznijo. Kako preprečiti okužbo s to boleznijo pa ni znano niti sedaj, ko je preteklo od ugriza okuženega klopa že več kot 10 let. Tako toženi stranki ni mogoče naložiti nobene odgovornosti za nastalo škodo tožniku.

Dejstvo, da je bil tožnik v invalidskem postopku spoznan za invalida I. stopnje zaradi poklicne bolezni, pa kot pravilno uveljavlja pritožba, ne more vplivati na odškodninsko odgovornost tožene stranke. Dejansko gre za dva povsem samostojna postopka, ki nista v ničemer odvisna drug od drugega in priznanje invalidnosti delavca zaradi poklicne bolezni ali nesreče pri delu ne pomeni avtomatično odškodninske odgovornosti delodajalca. Za odškodninsko odgovornost delodajalca morajo biti namreč izpolnjeni vsi elementi zanjo.

Ker torej niso podani vsi zahtevani pogoji, saj ni podana ne krivdna ne objektivna odgovornost in tudi ni izkazana vzročna zveza, tožena stranka tožniku ni odgovorna za nastalo škodo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zahtevek tožnika zavrnilo kot neutemeljen, za kar je imelo pravno podlago v določbi 4. tč. 373. člena ZPP.

Določbe ZTPDR, ZOR in ZPP pritožbeno sodišče uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).