Jedro

Domneva o obstoju subjektivnega elementa izpodbijanja iz 125/4 člena ZPPSL je izpodbojna.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločanje o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je pravno dejanje tožnika - sklenitev pogodbe o odstopu terjatve dne 11.5.1993, s katero je tožnik prenesel na toženca svojo terjatev proti družbi I. d.o.o., L., v višini tolarske protivrednosti 88.548,00 DEM, brez pravnega učinka proti stečajni masi, in toženi stranki naložilo, da mora plačati tožeči stranki 6.334.976,00 SIT z zamudnimi obrestmi.

Pritožbo tožene stranke proti sodbi sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožena stranka z revizijo. V njej uveljavlja revizijska razloga absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je utemeljena.

Poplačilo upnikove terjatve z odstopom terjatve, ki jo ima dolžnik proti tretji osebi - upniku, je lahko neobičajen način izpolnitve iz prve točke 4. odstavka 125. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. list RS štev. 67/93 in 39/97; v nadaljevanju: ZPPSL), ni pa to nujno. Kadar takšen način izpolnitve lahko opredelimo kot neobičajen, to je, kadar ni bil dogovorjen že ob nastanku obveznosti ampak pozneje, ima to za posledico obstoj domneve iz 4. odstavka 125. člena ZPPSL. Vendar ta domneva ni neizpodbojna, kot to pravno zmotno meni pritožbeno sodišče. Njen obstoj samo olajšuje tožeči stranki dokazovanje vseh elementov dejanskega stanu izpodbijanja. Če ni nobene od situacij iz 4. odstavka 125. člena ZPPSL, mora namreč tožnik dokazovati tudi obstoj subjektivnega elementa dejanskega stanu izpodbijanja (1. odstavek 125. člena ZPPSL). Če pa je obstoj katere od omenjenih situacij ugotovljen pa je toženec tisti, ki mora dokazati, da ni vedel niti moral vedeti za dolžnikovo slabo ekonomsko-finančno stanje, če želi v sporu uspeti.

Zaradi zgoraj omenjene zmotne uporabe materialnega prava pritožbeno sodišče ni obravnavalo tistega dela pritožbe, ki se nanaša na obstoj subjektivnega elementa izpodbijanja. Pomanjkanje razlogov v omenjeni smeri zato ni bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ampak nepopolna ugotovitev dejanskega stanja kot posledica zmotne uporabe materialnega prava. Zato je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrnilo omenjenemu sodišču v novo sojenje (2. odstavek 395. člena ZPP).

V okviru novega sojenja bo treba preizkusiti utemeljenost pritožbenih navedb, nanašajočih se na (ne)ugotovitev obstoja subjektivnega elementa dejanskega stanja izpodbijanja. Pri tem ne bo mogoče prezreti, da je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da dolžnikovo ekonomsko-finančno stanje v času sklenitve pogodbe o odstopu terjatve ni bilo slabo. Upnik, ki mu je bila terjatev poravnana na način, ki ni običajen, lahko namreč dokazuje neobstoj subjektivnega elementa izpodbijanja ne samo z dokazovanjem, da ni vedel niti moral vedeti za slabo ekonomsko-finančno stanje dolžnika, ampak tudi z dokazovanjem, da dolžnikovo ekonomsko-finančno stanje v času izvršitve izpodbijanega pravnega dejanja sploh ni bilo slabo. Če je namreč to res, ni mogoče glede upnika domnevati, da je vedel oziroma moral vedeti nekaj, česar ni bilo. Ni pa mogoče sprejeti stališča tožene stranke, da obstoji slabo ekonomsko-finančno stanje samo pri dolžnikovi prezadolženosti, ne pa tudi pri njegovi plačilni nesposobnosti.

Sklep o stroških revizijskega postopka temelji na 3. odstavku 166. člena ZPP.