Jedro

Vprašanje stvarne legitimacije je materialnopravno vprašanje in zato pravnomočnost med pravdo izdanega procesnega sklepa o nadaljevanju postopka ni ovira za presojo tega vprašanja oziroma ugovora (pod predpostavko izpolnjenih procesnopravno predvidenih pogojev za upoštevnost zatrjevanih dejstev glede na stadij postopka) vse do zaključka glavne obravnave na prvi stopnji in tudi še v postopku s pravnimi sredstvi zoper prvostopenjsko odločitev o glavni stvari.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

S sodbo sodišča prve stopnje so bile prve tri tožene stranke obsojene na nerazdelno plačilo odškodnine in rente tožniku (oboje za premoženjsko škodo tožnika) v zneskih s pripadki, kot je navedeno v izreku prvostopenjske sodbe, medtem ko je presežni zahtevek tožnika zoper prve tri tožnice in v celoti zahtevek četrtega toženca sodišče prve stopnje zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tako tožnikovo pritožbo kot tudi pritožbe vseh prvih treh toženih strank in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je druga tožena stranka vložila revizijo. Izpodbija jo v obsodilnem delu glede njej solidarno naložene plačilne obveznosti iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije se omejuje izključno na zanikanje svoje pasivne legitimacije v tej pravdi in terja preizkus razlogov o tem vprašanju še na revizijski stopnji, čemur sledi dobeseden prepis njene pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje. Predlaga razveljavitev pravnomočne sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve „v ponovno sojenje“.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo) vročena tožeči (in ostalim) stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Po ugotovitvah v pravnomočni sodbi sta prva in druge tožena stranka pravni naslednici ene prvotno prve tožene stranke, ki je spričo statusnih sprememb med pravdo prenehala obstajati. Zato je bil 24.8.2000 izdan sklep sodišča o nadaljevanju postopka zoper njuni pravni naslednici – sedanji prvi in drugi toženi stranki, ki je postal tudi že pravnomočen po tem, ko je bil obema izkazano vročen in ko se nobena od njiju na ta sklep ni pritožila. Druga tožena stranka sklepu sodišča z dne 24.8.2000 sicer (tudi še v reviziji) odreka pravnomočnost z iz pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo prepisanimi navedbami, da tega sklepa ni prejela, da mu ni mogla ugovarjati in da ji je z opustitvijo vročitve sklepa bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem; vendar ji je razloge v prid neutemeljenosti teh njenih očitkov nanizalo že sodišče druge stopnje v zadnjem odstavku na 3. strani in prvem odstavku na 4. strani svoje sodbe, ki jih druga tožena stranka v obrazložitvi revizije ne problematizira (oziroma se z njimi kakorkoli sploh ukvarja). Zato že v pritožbi zatrjevanega očitka bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki mu je sodišče druge stopnje izčrpno obrazloženo in formalnopravno pravilno odreklo utemeljenost, ni mogoče uspešno uveljavljati kot upoštevnega revizijskega razloga zgolj s ponovitvijo iz pritožbe prepisanih navedb.

Pravnomočna odločitev je v revizijsko izpodbijanem delu tudi materialnopravno pravilna. Ni sicer mogoče pritrditi ponudenim razlogom zanjo v delu, da „ima pravnomočna odločitev o nadaljevanju pravdnega postopka tudi proti prvemu in drugemu tožencu za posledico, da so njune pritožbene trditve, da nista pravna naslednika prvotnega prvega toženca, neupoštevne“ (glej prvi odstavek na 4. strani odločbe sodišča druge stopnje). Vprašanje stvarne legitimacije je namreč materialnopravno vprašanje in zato pravnomočnost med pravdo izdanega procesnega sklepa o nadaljevanju postopka ni ovira za presojo tega vprašanja oziroma ugovora (pod predpostavko izpolnjenih procesnopravno predvidenih pogojev za upoštevnost zatrjevanih dejstev glede na stadij postopka) vse do zaključka glavne obravnave na prvi stopnji in tudi še v postopku s pravnimi sredstvi zoper prvostopenjsko odločitev o glavni stvari. Vendar je pomembno, da je sodišče prve stopnje obrazložilo stališče o pasivni legitimaciji druge tožene stranke sklicujoč se na v sklepu z dne 24.8.2000 ugotovljena dejstva, pravno relevantna z vidika uporabe pravil o statusnih spremembah in pravnem nasledstvu gospodarskih družb, ki so spričo obstoječih evidenc v specifičnih razmerah tedanje ravni pravne urejenosti na območju sedeža druge (in tudi prve) tožene stranke bila sodišču sploh dostopna in mogla biti znana. Ugotovitvam v sklepu z dne 24.8.2000 druga tožena stranka vse do zaključka postopka na prvi stopnji ni odrekala pravilnosti in popolnosti; to je storila šele v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, vendar je sodišče druge stopnje pritožbeno ponudene trditve in dokaze druge tožene stranke o vprašanju njene pasivne legitimacije ocenilo (tudi) kot nedopustne pritožbene novote v pomenu določbe 337. člena ZPP. To pomeni, da druge tožena stranka z dobesednim prepisom revizijskih navedb iz njene pritožbe, ki so bile s procesnega vidika neizpodbijano obravnavane že v postopku na drugi stopnji, ne preseže ravni izpodbijanja v pravnomočno končanem postopku ugotovljenega dejanskega stanja. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa revizije kot izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Ker se po obrazloženem izkaže, da razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija in ki sploh spadajo med zakonsko predvidene revizijske razloge (prvi odstavek 370. člena ZPP), niso podani – vključno s tudi po uradni dolžnosti upoštevnim revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava – je bilo treba revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.