Jedro

Ker je Zakon o prometu eksplozivnih snovi (Uradni list SFRJ, št. 30/85) v 4. členu med drugim določal, da se smejo s prometom eksplozivnih snovi "ukvarjati organizacije združenega dela, ki dobijo za to dovoljenje pristojnega organa" in ki na podlagi vpisa v sodni register opravljajo promet eksplozivnih snovi, če ni s tem zakonom določeno drugače, je jasno, da posameznikom promet z eksplozivnimi snovmi po tem zakonu ni bil dovoljen.

Iz vsebine vložene zahteve je očitno, da se obsojenec ne strinja z izrečeno kazensko sankcijo. S tem uveljavlja razlog iz 4. točke 370. člena ZKP, ki je zgolj pritožbeni razlog, z zahtevo za varstvo zakonitosti pa odmere kazni ni mogoče izpodbijati.

Izrek

Zahteva obsojenega D.T. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenca se oprosti plačila povprečnine kot stroška postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Krškem je spoznalo D.T. (obsojenca) za krivega storitve kaznivih dejanj nedovoljenega prometa z orožjem in razstrelilnimi snovmi po 2. in 1. odstavku 310. člena KZ (točka 1) ter neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ (točka 2). Za dejanje pod točko 1 mu je določilo kazen tri leta in šest mesecev zapora, za dejanja pod točko 2 eno leto in šest mesecev zapora, nato pa mu je po pravilih za odmero kazni za dejanja v steku izreklo enotno kazen štiri leta in sedem mesecev zapora, poleg tega pa tudi stransko kazen izgon tujca iz ozemlja Republike Slovenije za čas petih let. Obsojencu je naložilo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka, od tega povprečnino 100.000,00 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika zoper navedeno sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopenjsko sodbo, obsojencu pa naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka, to je povprečnino 100.000,00 SIT.

Obsojeni D.T. je dne 20.3.2002 zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti "iz razloga kršitve Kazenskega zakona po 1. točki 420. člena ZKP ter zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP po 2. točki 1. odstavka 420. člena ter iz razlogov 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP". Vrhovnemu sodišču je predlagal, "da se napadena sodba spremeni ter vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, podrejeno pa, da se upošteva 41. in 42. člen KZ ter izreče nova enotna kazen".

Vrhovni državni tožilec B.Š. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP) vrhovnemu sodišču predlagal, da zahtevo zavrne kot neutemeljeno. Ocenjuje, da ni nasprotja glede tega, kateri zakon prepoveduje promet z razstrelivi, saj se sodba glede vojaškega razstreliva ni oprla na Zakon o orožju temveč na Zakon o prometu razstrelilnih snovi. Če je sodišči obe dejanji, tako glede orožja kot razstrelilnih snovi, opredelilo kot eno kaznivo dejanje, je bilo to v korist obsojencu. Vložnik zahteve pravno opredelitev kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili utemeljuje z zmotno ugotovljenim dejanskim stanjem, ne pa s kršitvijo materialnega zakona. Ne drži tudi, da bi bil izrek sodbe v tem delu nerazumljiv. S pojmom "prevažanje" je zajeto tudi "prenašanje".

Ocenjuje, da ima sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve trdi, da se izpodbijana pravnomočna sodba (stran 5) glede kaznivega dejanja nedovoljenega prometa z orožjem in razstrelilnimi snovmi po 2. in 1. odstavku 310. člena KZ (točka 1) sklicuje na napačen predpis; po njegovem mnenju promet z eksplozivnimi snovmi naj ne bi bil omejen oziroma prepovedan z Zakonom o prometu z eksplozivnimi snovmi, temveč z "drugimi zakoni", ki pa jih vložnik zahteve ne konkretizira.

Pravnomočna sodba ugotavlja, da je obsojenec storil kaznivo dejanje po 2. v zvezi s 1. odstavkom 310. člena KZ, s tem, da je protipravno vnesel v državo veliko količino strelnega orožja, streliva in razstrelivnih snovi, od slednjih 838,8 g visoko brizantnega vojaškega razstreliva PETN, čeprav posameznikom po 4. členom Zakona o prometu eksplozivnih snovi promet s takimi snovmi ni dovoljen. Takšna ugotovitev izpodbijane sodbe je točna. Zakon o prometu eksplozivnih snovi (Uradni list SFRJ, št. 30/85), ki se je v času storitve kaznivega dejanja še vedno uporabljal na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1-6/91-I z dne 25.6.1991), v 4. členu med drugim določa, da se smejo s prometom eksplozivnih snovi "ukvarjati organizacije združenega dela, ki dobijo za to dovoljenje pristojnega organa" in ki na podlagi vpisa v sodni register opravljajo promet eksplozivnih snovi, če ni s tem zakonom določeno drugače. Iz te določbe torej jasno izhaja, da posameznikom promet z eksplozivnimi snovmi po zakonu ni dovoljen. Zato je vložnikovo sklicevanje na "kršitev KZ zaradi napačne uporabe blanketnega predpisa" neutemeljeno.

Obsojenec se sklicuje tudi na "nerazumljivost" izreka sodbe glede kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili (točka 2), ker izrek naj ne bi "omenjal njegove vloge" pri kaznivem dejanju. Iz opisa tega kaznivega dejanja izhaja, da je obsojenec zaradi prodaje neupravičeno prevažal mamilo, kar po vsebini ustreza zakonski izvršitveni obliki tega kaznivega dejanja prenašanja mamila. Kolikor obsojenec v svoji težko berljivi in mestoma povsem nejasni zahtevi za varstvo zakonitosti izpodbijani sodbi očita nadaljnje pomanjkljivosti v njeni obrazložitvi (ker naj ne bi pojasnila poteka in načine analize konoplje, njene kvalitete, razmerja kanabinoidnih komponent, količine in kakovosti orožja in podobno) je treba ugotoviti, da tudi te vložnikove navedbe ne držijo. Izpodbijana sodba ima glede obeh kaznivih dejanj razloge o vseh odločilnih dejstvih. Če se vložnik zahteve ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem, pa uveljavlja razlog, ki ni predmet tega izrednega pravnega sredstva (2. odstavek 420. člena ZKP).

Iz vsebine vložene zahteve je očitno predvsem to, da se obsojenec ne strinja z izrečeno kazensko sankcijo, saj trdi, da bi moralo sodišče kazen omiliti, da mamilo, ki ga je prenašal, ni nevarno in da ne povzroča odvisnosti in da je kazen nerazumno visoka tudi v primerjavi z drugimi podobnimi kazenskimi primeri. Obsojenec s tem uveljavlja razlog iz 4. točke 370. člena ZKP, ki je zgolj pritožbeni razlog, odmere kazni pa s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče izpodbijati.

Ker v zahtevi uveljavljane kršitve niso podane oziroma niso zakonski razlog za vloženo izredno pravno sredstvo, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Odločitev o stroških tega postopka temelji na odločbah 98.a člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP in je bila sprejeta na podlagi podatkov o obsojenčevih premoženjskih razmerah v času izdaje prvostopenjske sodbe.