Jedro

Upnik mora navesti ustrezno sredstvo izvršbe, s katerim je mogoče doseči namen zavarovanja, kakršnega je predlagal (enako, kot mora v tožbi postaviti ustrezno oblikovan zahtevek, če želi uspeti).

Kadar je motilno ravnanje možno odpraviti na več načinov, mora tožnik tožencu dopustiti možnost izbire potrebnega ukrepa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna tožencema povrniti stroške pritožbenega postopka in sicer vsakemu po 223,99 EUR, obema v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik je 5. 11. 2019 vložil tožbo zaradi motenja posesti parkirnega mesta v večstanovanjski zgradbi v L. Motilno dejanje naj bi bilo v tem, da je prvi toženec, lastnik sosednjega parkirnega mesta, domnevno s sodelovanjem drugega toženca, samovoljno spremenil talne oznake, ki označujejo parkirna mesta, poleg tega prvi toženec svoj avto parkira tako, da tožnik ne more parkirati svojega. Predlaga tudi zavarovanje z začasno odredbo, s katero naj se tožencema naloži, da odstranita samovoljno zarisane parkirne oznake, prvemu tožencu pa tudi, kje in kako naj parkira.

2. Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve v smislu 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju1 zavrnilo iz razlogov, ker nista izkazani ne verjetnost terjatve v smislu prvega odstavka 272. člena ZIZ ne drugi pogoji iz drugega odstavka istega člena, poleg tega pa tudi ni predlagano ustrezno sredstvo zavarovanja (tožnik zahteva izvršitev začasne odredbe z naložitvijo denarnih kazni kot pri nenadomestnih dejanjih v smislu 226. člena ZIZ, čeprav gre za nadomestno dejanje v smislu 225. člena ZIZ).

3.Zoper sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in med drugim obširno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni izkazana verjetnost obstoja terjatve. Tožnik je pričakoval, da bo sodišče na obravnavi opozorilo toženca, da se je dolžan vzdržati samovoljnih motilnih dejanj. Izključna posest tožnika na garažnem mestu od leta 2011 pa do motilnih dejanj ni sporna. Odločitev sodišča, da toženčevo samovoljno risanje črt in postavljanje novih mej ni motilno dejanje, je nerazumljiva in protislovna. Z izdano začasno odredbo se bo preprečila uporaba sile in nenadomestljive škode, tožena stranka pa z izdajo začasne odredbe ne bo utrpela nobenih posledic. Stališče, da tožnik ni predlagal glede izbrisa talnih označb ustreznega sredstva zavarovanja, ne vzdrži kritične presoje. Stvar izvršilnega postopka je, kakšno izvršilno sredstvo sodišče dovoli oz. ne dovoli v konkretnem primeru. O tem sodišče lahko odloči tudi mimo upnikovega predloga. Tožnik je izgubil zaupanje v razpravljajočo sodnico. Ostale obširne pritožbene navedbe bo sodišče druge stopnje povzelo v nadaljevanju, ko bo nanje odgovarjalo.

4. Oba toženca sta na pritožbo odgovorila in predlagata njeno zavrnitev ter priglašata stroške.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik zahteva izdajo t. i. regulacijske začasne odredbe2, s katero je zahtevek dejansko v celoti izčrpan in doseženo pravno varstvo, do katerega je tožnik sicer upravičen šele po izvedenem kontradiktornem postopku. Pri izdajanju takšnih začasnih odredb je potreben restriktiven pristop, zato je treba zelo omejevalno razlagati pojma „grozeče nasilje“ oziroma „nenadomestljiva (težko nadomestljiva) škoda“.3 Take začasne odredbe ni mogoče izdati, če upnik izkaže zgolj, da mu grozi težko nadomestljiva škoda ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje nastale upniku, ali nobenih posledic (3. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). Ta načela je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo in svojo odločitev tudi ustrezno in jasno obrazložilo. S temi razlogi izpodbijanega sklepa (19. točka obrazložitve) se pritožba sploh ne sooči in jih ne pobija, temveč gradi pritožbeno tezo o izpolnjevanju pogojev iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, kot da bi šlo za “običajno” zavarovalno (in ne regulacijsko oz. ureditveno) začasno odredbo.

7. Sodišče prve stopnje se je obširno ukvarjalo z vprašanjem, ali je s stopnjo verjetnosti izkazan obstoj terjatve (pogoj iz prvega odstavka 272. člena ZIZ), na koncu 23. točke obrazložitve pa je tudi zapisalo, da tožnik sploh ne zatrjuje nastanka nenadomestljive ali (zelo) težko nadomestljive škode (pogoj iz drugega odstavka 272. člena ZIZ). Za izdajo začasne odredbe morata biti kumulativno izpolnjena oba pogoja.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ugotovitve o neizpolnjevanju drugega pogoja (nevarnost nastanka nenadomestljive ali (zelo) težko nadomestljive škode) pritožba obrazloženo sploh ne izpodbija, temveč le navrže, da “se bo nedvomno preprečila uporaba sile in nenadomestljive škode, nenazadnje pa tožena stranka z gotovostjo z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bo utrpela nobenih, ne le hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez začasne odredbe nastale upniku.” To pa je v bistvu le prepis zakonske dikcije, saj pritožba sploh ne pove, kakšna konkretna škoda tožniku grozi. Pogoj, da dolžnik z izdano začasno odredbo ne bo utrpel nobene škode oz. ne bo trpel hujših posledic kot upnik brez izdane začasne odredbe, pri t. i. regulacijskih začasnih odredbah, kot že povedano, ne pride v poštev.

9. Tožnik sicer v pritožbi nekajkrat omenja silo oz. domnevno “nasilnost, predrznost, samovoljnost in zahrbtnost” prvega toženca, vendar tega nasilja ne konkretizira. Iz pritožbe je razumeti, da tožnik kot silo (kar bi lahko bil upravičen razlog za izdajo regulacijske začasne odredbe) v smislu 2. točke drugega odstavka 272. člena ZIZ pojmuje toženčevo samovoljno risanje parkirnih oznak. Samovolja še ni sila, za silo v smislu citirane določbe ZIZ gre tedaj, ko grozi resna nevarnost življenju, telesni ali drugi pomembni dobrini upnika ali koga drugega.4 Praviloma mora iti za fizično nasilje ali izjemoma za resno grožnjo s (fizičnim) nasiljem. Tega tožnik sploh ne zatrjuje. Navedbe o nasilju negirajo tudi tožnikove pritožbene navedbe, da je vse to [spreminjanje oznak] delal prvi toženec naskrivaj, v tožnikovi odsotnosti. Ker torej tožnik ni izkazal enega od dveh kumulativno zahtevanih pogojev za izdajo regulacijske začasne odredbe (sila, nenadomestljiva ali zelo težko nadomestljiva škoda), je predlog že iz tega razloga neutemeljen in ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.

10. Glede na zgoraj povedano se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je obstoj terjatve izkazan ali ne. Zaradi popolnosti odgovora na pritožbene navedbe pa še pojasnjuje naslednje.

11. Obširne navedbe o tem, da ima tožnik posest parkirnega mesta od leta 2011, da prvi toženec motilna dejanja ponavlja, da je od nekod pripeljal drug avto, samo da bi tožniku nagajal, o dimenzijah parkirnih mest in tehniki parkiranja, se tičejo temelja zahtevka, kar pa je le eden od dveh kumulativno zahtevanih pogojev za izdajo začasne odredbe.

12. Navedbe o tem, kaj naj bi se dogajalo na obravnavi dne 24. 1. 2020, nimajo nobene zveze ne s temeljem zahtevka in še manj z nevarnostjo v smislu drugega odstavka 272. člena ZIZ. Tudi tožnikova pričakovanja, da bo sodišče “opozorilo” in “karalo” toženca, so pravno zgrešene. Sodišče ne vzgaja strank, temveč odloča o zahtevkih. Tudi očitki sodišču, ker je izrazilo svoje mnenje, da risanje črt ne pomeni motilnega dejanja, so povsem deplasirani. Sodišče prve stopnje je očitno v okviru odprtega sojenja strankam razgrnilo svoje videnje zadeve, kar pa ni nikakršna kršitev postopka, četudi se tožnik s tem mnenjem ne strinja.

13. Navedbe, da je stvar izvršilnega postopka, kakšno izvršilno sredstvo sodišče dovoli oz. ne dovoli in da lahko o tem sodišče odloči tudi mimo tožnikovega oz. upnikovega predloga, so pravno zgrešene. Sklep o zavarovanju ima naravo sklepa o izvršbi (268. člen ZIZ), sklep o izvršbi se izda na upnikov predlog, ki mora vsebovati tudi sredstvo izvršbe (40. člen ZIZ). To je odraz enega temeljnih načel civilnih postopkov, da namreč sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov (2. člen Zakona o pravdnem postopku5). ZIZ v prvem odstavku 273. člena določa, da sme sodišče za zavarovanje nedenarne terjatve izdati vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja; slednje je torej materialnopravni predpogoj za izdajo začasne odredbe.6 Zato mora upnik navesti tudi ustrezno sredstvo izvršbe, s katerim je mogoče doseči namen zavarovanja, kakršnega je predlagal (enako, kot mora v tožbi postaviti ustrezno oblikovan zahtevek, če želi uspeti).

14.Vprašanje ustreznosti zavarovanja se nanaša tudi na ugotovitev sodišča prve stopnje, da ne dopusti zavarovanja, s katerim bi se prvemu tožencu naložilo, kje je dolžan parkirati, saj bi se s tem lahko izključilo možnost odločitve prvega toženca, da vozila sploh ne bo parkiral v sporni garaži. Dikcija tožnikovega predloga, da je toženec “dolžan v bodoče parkirati,” omogoča prav takšno razlago – da se tožencu zapoveduje, kje mora parkirati. Izvršilni naslovi morajo biti jasni in nedvoumni, ne smejo puščati možnosti interpretacije, kaj se “samo po sebi razume,” kot v nepravnem jeziku navaja pritožba, zato se pritožbeno sodišče strinja s presojo prvostopenjskega, da tak zahtevek ni ustrezen.7 Kadar je motilno ravnanje možno odpraviti na več načinov, mora tožnik tožencu dopustiti možnost izbire potrebnega ukrepa.8 Ne gre za nikakršen “formalizem” ali “črkolovstvo,” kot se omalovažujoče izraža pritožnik, temveč za konciznost in doslednost, ki je v formalnih sodnih postopkih nujna.

15. Nazadnje pritožba še navaja, da je tožnik izgubil zaupanje v razpravljajočo sodnico in da “ne želi,” da v nadaljnjem postopku sodi sodnica svetnica A. A. ZPP takih “želja” strank ne pozna in jih ne more upoštevati. Če tožnik meni, da sodnica svojega dela ne opravlja ustrezno, lahko uporabi za to predvidena pravna sredstva, ne more pa pavšalno in neformalno izražati nekakšne averzije do zakonite sodnice.

16. Glede na vse povedano je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

17. Ker je tožnik s pritožbo propadel, sam krije svoje stroške v zvezi z njo, toženca pa sta na pritožbo obširno in vsebinsko odgovorila, zato jima je dolžan tožnik povrniti pritožbene stroške, ki obsegajo (obema pripadajo enaki stroški) nagrado za odgovor (300 točk), izdatke za stranko (6 točk), skupaj torej 306 odvetniških točk ali 183,60 EUR, poleg tega pa še 22 % DDV na odvetniške storitve (40,39 EUR). Priznane stroške je dolžan plačati v roku 15 dni (313. člen ZPP), če zamudi, pa še zakonske zamudne obresti od naslednjega dne dalje do plačila (387. člen Obligacijskega zakonika).

1 Uradni list RS, št. 3/2007 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, v nadaljevanju ZIZ. 2 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-275/97 z dne 16. 7. 1998, sklep VSRS II Ips 105/2008 z dne 26. 6. 2008 in številne druge odločbe. 3 Sklep VSRS II Ips 105/2008 z dne 26. 6. 2008. 4 Rijavec, Vesna: Civilno izvršilno pravo, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 268. 5 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 6 VSK sklep I Cp 1199/2006 z dne 3. 10. 2006. Primerjaj tudi sklep VSL I Cp 1838/2009 z dne 10. 6. 2009, sklep VSL IV Ip 245/2018 z dne 24. 1. 2018, sklep VSL I Cpg 897/2008 z dne 23. 10. 2008 in sklep VSK I Cpg 195/2006 z dne 6. 7. 2006. 7 Primerjaj sklep VSL I Cp 896/2019 z dne 29. 5. 2019. 8 Primerjaj sodbo in sklep VSL I Cp 2129/2014 z dne 27. 8. 2014 in sodbo VSL II Cp 930/2014 z dne 4. 6. 2014.