Jedro

Ni begunec oseba, ki je za en dan pobegnila z doma iz strahu pred okupatorjem in možnostjo požiga hiše njenih staršev. Če pa je bila požgana hiša tožničinih starih staršev, pri katerih tožnica ni živela, ne more iz tega naslova uveljavljati statusa žrtve vojnega nasilja - begunke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določb 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo, s katero je tožnik zahteval odpravo odločbe tožene stranke z dne 30.11.2000. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Upravne enote Š/J z dne 10.8.2000, s katero je prvostopenjski organ zavrnil zahtevo tožeče stranke za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja-begunke. Tožena stranka se je strinjala, da tožnici uveljavljanega statusa ni mogoče priznati, saj domača hiša tožnice ni bila požgana (požgana je bila le hiša starih staršev), tožničina družina pa se je na svojo domačijo, kjer je poprej bivala, vrnila že naslednji dan.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi v celoti pritrdilo toženi stranki, da po določbah 2. in 3. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN, Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 43/99, 19/00 in 28/00) tožnici statusa žrtve vojnega nasilja ni mogoče priznati. Tožnica je zaradi okupatorjevega požiga vasi dne 10.12.1944 res pobegnila z družino v gozd, vendar pa se je nesporno vrnila že naslednji dan. Ker je bila tožnica na begu le eno noč, ZZVN pa kot enega od pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja določa najmanj tri mesece trajajoče nasilje, je bil tožničin zahtevek s strani upravnih organov prve in druge stopnje utemeljeno zavrnjen.

Tožnica v pritožbi in njeni dopolnitvi navaja, da je po požigu živela pri starših ter da so morali trdo delati. Za požgano hišo in hram niso prejeli nobene odškodnine, čeprav država ves čas obljublja, da bo prispevala za razvoj podeželja. Meni, da so priče dovolj natančno izpovedale, kaj se je zgodilo ter smiselno predlaga, da sodišče njenemu zahtevku ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

ZZVN v 1. členu določa, da je žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni izpostavljen nasilnemu dejanju ali prisilnemu ukrepu okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Eden od pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja je tudi čas trajanja nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa, ki je moral glede na določbe 3. člena ZZVN trajati nepretrgoma tri mesece. Gre torej za sklenjen krog osnovnih zakonskih pogojev, ki jih zakonodajalec ponovi tudi 4. odstavku 2. člena ZZVN. Ta določa, da je žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki je bila s strani okupatorja nasilno pregnana iz svojega doma zaradi požiga, porušenja ali izropanja njene stanovanjske hiše, zaradi česar se ni na svoj dom ni mogla vrniti neprekinjeno najmanj tri mesece. V zvezi s tem je zato pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da statusa žrtve vojnega nasilja ni mogoče priznati, če nasilje ni trajalo najmanj tri mesece. Da je bila tožnica od doma odsotna le eno noč, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča prepričljivo izhaja tako iz izpovedb zaslišanih prič, kakor tudi iz navedb tožnice same, ki niti ne zatrjuje, da bi bila požgana hiša njenih staršev, temveč hiša njenih starih staršev in da je ona živela s svojimi starši. Zato tožnica s pavšalnimi pritožbenimi ugovori v tej smeri ne more uspeti. Prav tako pa na drugačno odločitev ne more vplivati dejstvo, da za požgano hišo in hram od države niso dobili odškodnine, saj izplačilo vojne odškodnine za izgubljeno imetje ni pravica, ki bi šla upravičencu na podlagi določb ZZVN.

Glede na navedeno je bilo na podlagi določb 73. člena ZUS pritožbo potrebno zavrniti, saj niso podani razlogi zaradi katerih se lahko sodba izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti.