Jedro

1. Prisoja pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

2. Sodišča morajo enake primere tudi materialnopravno obravnavati enako. Odraz tega pravila je ustaljena sodna praksa. Te ni mogoče spremeniti samo v posameznem primeru. Zato se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati. Upoštevaje te okoliščine je vrhovno sodišče na občni seji 26.6.2002 sprejelo načelno pravno mnenje o prisoji zamudnih obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo in pri tem zaradi enakega obravnavanja vseh oškodovancev in na podlagi sprememb zakonodaje določilo tudi časovni okvir, od kdaj se spreminja prisoja zamudnih obresti za te terjatve. Gre za datum 1.1.2002, ki upošteva pričetek veljavnosti OZ in ZPOMZO-A. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje sodbo izdalo pred 1.1.2002. Zato bi drugačna odločitev o zavrnjenih zamudnih obresti v tej pravdni zadevi pomenila, da bi revizijsko sodišče to odškodninsko zadevo obravnavalo drugače kot druge primerljive zadeve.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Tožnik se je kot motorist poškodoval v prometni nesreči 22.6.1998, ko je zaradi izsiljevanja prednosti vanj z avtomobilom trčila toženkina zavarovanka. Zato je od toženke zahteval plačilo 6.807.446 SIT odškodnine. Sodišče prve stopnje mu je prisodilo vseh zahtevanih 7.446 SIT odškodnine za premoženjsko škodo s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in 4.550.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje. Presežno zahtevano odškodnino za nepremoženjsko škodo in presežno zahtevane zamudne obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo za čas pred izdajo sodbe je zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je odločalo o pritožbah obeh pravdnih strank in obema delno ugodilo tako, da je znižalo odškodnino za strah, zvišalo pa odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti in odločilo, da mora toženka plačati tožniku 4.600.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prve sodbe dalje, v ostalem delu pa je pritožbi zavrnilo in v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje sta vložili pravočasni reviziji obe pravdni stranki.

Tožnik uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo sodb sodišč druge in prve stopnje, da se njegovemu tožbenemu zahtevku ugodi tudi v vsem zavrnjenem delu.

Tožnik v začetku obširno povzema dejanske ugotovitve o vseh treh revizijsko še spornih oblikah nepremoženjske škode in poudarja svojo mladost in poklic bolničarja. Sodišči nista pravilno ovrednotili njegove škode in sta mu zato prisodili prenizko odškodnino. V zvezi s presežnim zahtevkom za plačilo zamudnih obresti od prisojenega zneska za nepremoženjsko škodo za čas od zatrjevane zamude do dneva izdaje sodbe prve stopnje tožnik obširno utemeljuje svoje stališče, zakaj je ta zahtevek utemeljen. Pri tem opozarja, da je sedanja sodna praksa o tem vprašanju zastarela, ker ne upošteva današnjih spremenjenih ekonomskih in finančnih razmer. Pravno mnenje ni formalni pravni vir, poleg tega pa izvira iz prejšnje države. Sodišča so vezana samo na zakon in ustavo. V nadaljevanju revizija povzema tiste določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki po njenem mnenju utemeljujejo trditve, da je toženka v zamudi že po poteku 14 dni od prejema odškodninskega zahtevka ali vsaj od vložitve tožbe in je zato že od takrat dolžna zamudne obresti. Opozarja na kaznovalno funkcijo zamudnih obresti ter na pravila in namen odškodninskega prava. Tožnik je prepričan, da bi se ob spremembi sodne prakse spremenilo tudi sedanje nekorektno obnašanje zavarovalnic, kar bi zmanjšalo število sporov pred sodišči. Toženka v svoji reviziji uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo sodb sodišč druge in prve stopnje, da se tožbeni zahtevek zavrne za še nadaljnjih 1.700.000 SIT. Sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih, saj gre za razhajanje med izrekom, razlogi, izvedenimi dokazi in izvedenskim mnenjem, ki je v sodbo povzeto drugače, kot je zapisano. Pri odmeri odškodnine sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo. Sodišče druge stopnje ni navedlo pravne podlage in tudi iz tega razloga sodbe ni mogoče preizkusiti. Ker je sodišče druge stopnje pri telesnih bolečinah upoštevalo tudi bodoče vremenske in obremenilne bolečine, jih ne bi smelo ovrednotiti še pri duševnih bolečinah zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Odškodnina za to obliko nepremoženjske škode je enormna, saj pri tožniku ni prišlo do izpadov gibljivosti sklepov na poškodovani nogi. Odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti je neutemeljeno prisojena, saj gre le za postoperativno brazgotino na nogi oškodovanca, ki je moški, brazgotina pa se prekrije s hlačami, zaradi česar objektivno ne more povzročati duševnih bolečin, nikakor pa ne takšnih, ki bi utemeljevale 500.000 SIT odškodnine. Pri ponovni odmeri odškodnine naj revizijsko sodišče pravdne stroške v zvezi z izvedenskim mnenjem in zamudnimi obrestmi od stroškov pravilno odmeri. V ostalem se toženka v izogib ponavljanju sklicuje na vse svoje dosedanje navedbe.

Nobena od pravdnih strank ni odgovorila na vročeno revizijo nasprotne stranke, Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročenih revizijah tudi ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki ga je treba v tej pravdni zadevi uporabiti zato, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo po uveljavitvi novega zakona).

Reviziji nista utemeljeni.

V toženkini reviziji očitane procesne kršitve revizijsko sodišče ni moglo obravnavati, ker predstavlja le prepis zakonskega besedila 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka ni konkretizirala, katera odločilna dejstva manjkajo in v čem naj bi obstajalo nasprotje med izrekom in razlogi sodbe ter izvedenimi dokazi. Trditev o napačnem povzemanju izvedenskega mnenja v sodbo je pavšalna. Trditev o izostanku navedbe pravne podlage v razlogih pritožbene sodbe je zmotna, saj je sodišče pravno podlago izrecno navedlo v petem odstavku na tretji strani svoje odločbe.

Obe sodišči sta pri odmeri odškodnine izhajali iz določb 200. in 203. člena ZOR, le njuna materialnopravna presoja pravične odškodnine pri dveh oblikah škode je bila delno različna. Pri prisoji sta izhajali iz naslednjih odločilnih dejanskih ugotovitev. Tožnik je bil v času nesreče star 18 let in po poklicu bolničar. V nesreči si je zlomil zgornjo tretjino leve stegnenice, na desni goleni pa je imel raztrganinsko rano. Dvakrat je bil v bolnici, prvič so mu operativno oskrbeli zlom, drugič so mu operativno odstranili OST material. Operaciji sta bili izvedeni v splošni anasteziji. Dobival je transfuzije, infuzije, injekcije, nato so mu odstranili drenaže in odvzeli šive. Po prvi operaciji je hodil z berglami štiri mesece, po drugi pa dva meseca. Bil je na več rentgenskih slikanjih, na 33 fizioterapijah, hodil je na kontrolne preglede, bolniški stalež je trajal skupaj 5 mesecev in pol. Hude trajne bolečine je trpel 10 dni, srednje trajne 14 dni, srednje občasne 21 dni in lažje občasne še dva meseca. Sedaj in v bodoče bo trpel tako imenovane vremenske in obremenilne bolečine. Ob trčenju se je močno prestrašil, ko je videl deformirano nogo in močno krvavenje na drugi nogi, strah ga je bilo pred dvema operacijama, močnejši strah za izid zdravljenja je trajal 14 dni, blažji pa 4 mesece. Poškodovana noga je sedaj za 1 cm daljša, stegenske mišice so atrofirane. Izvedenec je zmanjšanje njegovih življenjskih aktivnosti ocenil s 15 odstotki, ker je zaradi bolečin pri obremenitvah omejen pri daljši hoji, pri hoji po naravnem terenu, pri forsiranem športu, težjih opravilih okoli hiše, hoji po stopnicah, v hribe itd. Tožnik je izpovedal, da je opustil kolesarjenje, tenis, košarko, hojo v hribe in sedaj hodi le še na sprehode ter dela vaje za krepitev stegenskih mišic. Sodišče prve stopnje je še poudarilo, da je poklicno delo bolničarja stoječe, vezano na obremenjevanje spodnjih okončin in dvigovanje težjih bremen, v ta dela pa bo moral tožnik vso svojo delovno dobo vlagati več naporov. Zaradi operacije je na poškodovani levi nogi dobro vidna brazgotina, ki je dolga 25 cm in široka 1 cm, je temnejše barve, vidne so tudi prečne brazgotine po odstranjenih šivih. Na desni goleni pa je po raztrganinski rani ostala 2,5 cm in 1 cm široka prečna brazgotina.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega obsega nepremoženjske škode je bilo tožniku po delni spremembi na pritožbeni stopnji od zahtevanih 2.800.000 SIT odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti prisojeno 1.400.000 SIT, od zahtevanih 800.000 SIT za strah 300.000 SIT, od zahtevanih 2.700.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti 2.400.000 SIT, za duševne bolečine zaradi skaženosti pa vseh zahtevanih 500.000 SIT. Revizijsko sodišče se s tako materialnopravno presojo sodišča druge stopnje strinja. Pri tem ugotavlja, da je bila tožnikova nepremoženjska škoda dovolj konkretizirana in tudi individualizirana. Primerno so upoštevane vse tožnikove značilnosti, predvsem njegova mladost in z njo povezano trajanje bodočih telesnih in duševnih bolečin, pričakovane omejitve pri delu bolničarja, v katerega bo moral vlagati več naporov itd. Prisojena odškodnina je po ugotovitvah revizijskega sodišča tudi primerno umeščena v okvir prisoje odškodnin v zadevah, ki so primerljive s tožnikovo.

Na posamezne trditve v obeh revizijah revizijsko sodišče še pojasnjuje, da je tožnikova mladost, zaradi katere je intenzivneje doživljal strah ob sami nesreči, ko je videl deformirano nogo, strah pred dvema operacijama in sekundarni strah, utemeljevala prisojo odškodnine za to obliko škode v višini 300.000 SIT, ne utemeljuje pa vseh zahtevanih 500.000 SIT. Iz razlogov sodišča druge stopnje v zadnjem odstavku na peti strani sodbe izhaja, da je v okviru 200. člena ZOR upoštevalo tudi čas trajanja škode do izdaje sodbe in so drugačne tožnikove revizijske trditve zmotne. Toženka pa neutemeljeno očita sodišču druge stopnje, da naj bi bodoče telesne bolečine upoštevalo kar pri dveh oblikah škode. Razlogi na peti strani pritožbene odločbe so jasni in pravilni. Telesne bolečine povzročajo tudi omejitve pri mnogih tožnikovih življenjskih aktivnostih, ki so že bile navedene. Ne gre za dvakratno upoštevanje iste škode, kot zmotno zatrjuje toženka. Zmotno je tudi njeno izhodišče, da bi predvsem omejena gibljivost v posameznih sklepih poškodovane noge utemeljevala prisojo odškodnine za to obliko škode. Njeno stališče, da 18 let star fant zaradi svojega spola in lokacije brazgotin objektivno ne more trpeti duševnih bolečin, pa je vsaj nenavadno. Za kakšne dobro vidne spremembe gre, je bilo že pojasnjeno in te ugotovitve obeh sodišč temelje na objektivnih podatkih iz izvedenskega mnenja, da gre za jasno, dobro vidno in vpadljivo brazgotino, ki je zlasti v poletnem času tudi po izvedenčevi oceni moteča. Toženkinega revizijskega sklicevanja na vse njene dosedanje navedbe revizijsko sodišče ne more upoštevati. Ne samo zaradi pavšalnosti take trditve, ampak tudi zato, ker je revizija samostojno in izredno pravno sredstvo z omejenim obsegom in razlogi izpodbijanja. Od aktivnosti revidenta je odvisno, katere trditve bo revizijsko sodišče obravnavalo, saj ne more in ne sme samo po vsem spisu iskati in preizkušati, ali bi bila mogoče še katera od trditev te stranke v katerikoli fazi dosedanjega postopka lahko uspešna tudi v revizijskem postopku. Toženkini revizijski očitki v zvezi z odločitvijo o stroških postopka niso upoštevni, ker sklep o stroških, vsebovan v sodbi, ni sklep, s katerim bi bil postopek končan.

Tožnik neutemeljeno izpodbija zavrnitev presežno zahtevanih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo tudi za čas od zatrjevane zamude do izdaje sodbe prve stopnje. V začetku te odločbe je revizijsko sodišče na kratko povzelo njegove razloge za drugačno stališče. Na prav take razloge je prav temu pooblaščencu v mnogih odločbah že večkrat odgovorilo (na primer II Ips 265/2001, II Ips 603/2001), zato obširnejši odgovor še v tej zadevi ni potreben. Revizijsko sodišče le na kratko povzema, da morajo sodišča enake primere tudi materialnopravno obravnavati enako. Odraz tega pravila je ustaljena sodna praksa. Te ni mogoče spremeniti samo v posameznem primeru. Spremembo sodne prakse res narekujejo spremenjene ekonomske in druge razmere, vendar je treba upoštevati, da gre za veliko število odškodninskih sporov, ki se obravnavajo v različnih fazah sodnega postopka. Zato se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati. Na tak način spremenjena sodna praksa upošteva tudi ustavna načela, na katera se med drugim sklicuje tožnik (22. člen Ustave Republike Slovenije). Upoštevaje te okoliščine je vrhovno sodišče na občni seji 26.6.2002 sprejelo načelno pravno mnenje o prisoji zamudnih obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo in pri tem zaradi enakega obravnavanja vseh oškodovancev in na podlagi sprememb zakonodaje določilo tudi časovni okvir, od kdaj se spreminja prisoja zamudnih obresti za te terjatve. Gre za datum 1.1.2002, ki upošteva pričetek veljavnosti OZ in ZPOMZO-A. Podrobnejši vsebinski razlogi za tako stališče so razvidni iz Pravnih mnenj I/2002. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje sodbo izdalo pred 1.1.2002. Zato bi drugačna odločitev o zavrnjenih zamudnih obresti v tej pravdni zadevi pomenila, da bi revizijsko sodišče to odškodninsko zadevo obravnavalo drugače kot druge primerljive zadeve.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeni reviziji obeh pravdnih strank zavrnilo in z njima tudi njune priglašene revizijske stroške.