Jedro

Teorija opredeljuje pravno naravo stečajnega upravitelja po publicistični (organski) in po teoriji zastopanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se prvostopna sodba v izpodbijanem delu (v 1., 3. in 4. točki izreka) potrdi.

Zahteva tožene stranke za povrnitev pritožbenih stroškov se zavrne.

Obrazložitev

Po določilu 1. odstavka 498. člena ZPP/99 je sodišče druge stopnje nadaljevalo postopek po določilih ZPP/77. Sodišče prve stopnje je primarni in podrejeni zahtevek tožeče stranke na plačilo oziroma ugotovitev obstoja terjatve v višini 58.052.806,00 SIT s pripadki in 145.205.214,00 SIT s pripadki zavrnilo. Ugotovilo je delni umik tožbe in odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 820.030,00 SIT v roku 8 dni.

Tožeča stranka se je delno pritožila zoper sodbo in sicer glede zavrnitve tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine v višini 58.052.806,00 SIT s pripadki oziroma ugotovitve obstoja terjatve, ki se je nanašal na odškodnino v navedeni višini ter zoper zavrnitev plačila pravdnih stroškov tožene stranke tožeči stranki. Pritožila se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 353. člena ZPP. Predlagala je, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje se je najprej opredelilo do vprašanja pasivne legitimacije tožene stranke in zato v zvezi s pritožbenimi razlogi in obrazložitvijo v izpodbijani sodbi zavzema naslednje stališče: Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo vse določbe o prenehanju pooblastila poslovodnega organa, zastopnika ter organov upravljanja dolžnika, ki preidejo z dnem začetka stečajnega postopka na stečajnega upravitelja (1. odstavek 105. člena, v zvezi s 79. členom ZPPSL). Zato teh določb ZPPSL sodišče druge stopnje ne bo ponavljalo. Nepravilno je sodišče prve stopnje le povzelo nastop pravnih posledic začetka stečajnega postopka, ki je drugačen v primeru tožene stranke, ki je banka in katere stečajni postopek je tedaj urejal še Zakon o predsanaciji, sanaciji, stečaju, likvidaciji bank in hranilnic (Ur. l. RS, št. 1-20/97-I, 46/93, dalje ZPSSLBH). Po prvem odstavku 28. člena ZPSSLBH pa pravne posledice "uvedbe" stečajnega postopka nastanejo z dnem, ko se banki vroči sklep sodišča o uvedbi stečajnega postopka. V toliko je obrazložitev sodišča prve stopnje napačna, kar pa za odločitev v tej zadevi ni bilo bistveno. Potrebno je namreč poudariti, da po 1. odstavku 8. člena ZPPSL z dnem začetka stečajnega postopka nastopijo v skladu z določbami tega zakona omejitve dolžnikove pravne in poslovne sposobnosti. Zato položaja stečajnega upravitelja kot organa v stečajnem postopku ne moremo povsem enačiti z organom upravljanja pri pravni osebi v povezavi z odgovornostjo pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ (172. člen ZOR). Po slednjem namreč pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij. Odgovor na vprašanje ali je mogoče uporabljati v konkretnem primeru tudi določbo o odgovornosti pravne osebe v smislu 172. člena ZOR, je odvisen od odgovora na vprašanje o pravnem položaju stečajnega upravitelja. Pri tem si teorija ni edina in opredeljuje pravno naravo stečajnega upravitelja po publicistični (organski) teoriji in po teoriji zastopanja. Po prvi teoriji stečajni upravitelj pravnih dejanj ne opravlja kot zastopnik stečajnega dolžnika ali stečajnih upnikov, temveč na podlagi pooblastil, ki jih je dobil s strani sodišča na podlagi zakona. Po drugi teoriji pa je s tem, ko izvršuje pravice organov upravljanja, stečajni upravitelj zastopnik stečajnega dolžnika (več o tem glej mag. Saša Prelič: Stečajno pravo, Univerza v Mariboru, Maribor 1999, str. 105-107). Zato decidirano stališče o tem, da stečajni dolžnik nikoli ne more odgovarjati za škodo, ki bi jo lahko povzročil stečajni upravitelj tretji osebi, ni pravilno. V konkretnem primeru, ko je stečajni upravitelj v okviru svojih nalog (1. odstavek 80. člena ZPPSL) preverjal utemeljenost terjatve tožeče stranke pa je ravnal v interesu vseh upnikov kot organ stečajnega postopka. V tem primeru bi zato lahko tožnik zahteval povračilo morebitno nastale škode le od stečajnega upravitelja. Če pa bi stečajni upravitelj nastopal proti tožeči stranki kot zakoniti zastopnik stečajnega dolžnika (na primer pri sklepanju pogodb za nadaljevanje začetih poslov v stečajnem postopku) bi prišle v poštev določbe o odškodninski odgovornosti pravne osebe po 172. členu ZOR.

Kljub temu, da se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da ni mogoče od stečajnega dolžnika zahtevati povrnitve škode, je vseeno obrazložilo, da ni mogoče stečajnemu upravitelju očitati protipravnega ravnanja, zaradi česar bi se tudi sam stečajni dolžnik lahko osvobodil odgovornosti za morebitno škodo. Glede na dejanske ugotovitve v izpodbijani sodbi pa je stečajni upravitelj pri preizkušanju terjatev ravnal kot organ stečajnega postopka. Ker je bila tožena stranka stečajni dolžnik in ne stečajni upravitelj, so vsi razlogi v sodbi o oprostitvi odgovornosti stečajnega upravitelja v zvezi z morebitno odškodninsko odgovornostjo tožene stranke odveč. Zaradi odgovora na pritožbene navedbe pa sodišče druge stopnje obrazlaga, da se v celoti strinja z razlogi v izpodbijani sodbi, zakaj ni bilo dejanje stečajnega upravitelja protipravno in se na obširne razloge v sodbi v celoti sklicuje. Ob tem še poudarja, da stečajnemu upravitelju ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, čim ima za svoje delo navodilo stečajnega senata. Stečajni upravitelj je kljub navodilu predsednika stečajnega senata odškodninsko odgovoren za škodo le, če je na goljufiv način izposloval odobritev ali navodilo (2. odstavek 80. člena ZPPSL). Česa takega pa tožeča stranka ne zatrjuje. Stečajni upravitelj kot je ugotovilo sodišče prve stopnje pa je ravnal v skladu z navodilom predsednika stečajnega senata, saj je bil potreben pri priznavanju terjatev, restriktiven pristop, ker so se tik pred začetkom stečaja na finančnem trgu izvajali poboti, ki bi bili lahko kasneje izpodbojni v smislu 118. člena ZPPSL. Ker je bil res najprej začet likvidacijski postopek, nato pa šele stečajni, bi stečajni upravitelj lahko uporabil določbo 118. člena ZPPSL. Zato je nepravilno stališče v pritožbi, da ker je bil začet likvidacijski postopek, likvidacijski upravitelj ne bi smel pobota neutemeljeno pogojevati s posredovanjem podatkov o kupljenih blagajniških zapisih. Če bi bil postopek končan na podlagi likvidacije, bi stečajni upravitelj res ne smel uporabljati določb 118. čl., v zvezi z 2. odstavkom 182. člena ZPPSL. Ker pa je do stečajnega postopka prišlo pa bi bilo možno uporabljati 118. člen ZPPSL, v zvezi z 31. členom ZPSSLBH.

Pravnomočno ugotovljen obstoj pobota medsebojnih terjatev pravdnih strank z dnem začetka likvidacijskega postopka (XI Pg 88/97) ter pravnomočna sodba pod opr. št. VII Pg 261/96, s katero je bila toženi stranki (K.) naložena izročitev prejetih instrumentov zavarovanja, potrdila o delnicah, ne dokazuje protipravnosti zadrževanja vrnitve potrdila o delnicah P. Datum začetka likvidacijskega postopka, to je 5.7.1996 pomeni le, da se vse pravne posledice nadaljnjih dejanj vežejo na ta dan (2. odstavek 103. člena ZPPSL v zvezi s 35. členom ZPPSLBH, 1. odstavek 182. člena ZPPSL, v zvezi z 31. členom ZPSSLBH in 2. odstavkom 103. člena ZPPSL).

V pravnomočni zadevi XI Pg 88/97 z dne 12.9.1997 je pooblaščenec tožene stranke pripoznal tožbeni zahtevek v zvezi z ugotovitvijo pobota medsebojnih terjatev, vendar pa šele na podlagi izročenega originalnega dokumenta F. d.d. o plačilu blagajniškega zapisa, kar je bilo ves čas sporno med pravdnima strankama (redna št. 7 v spisu XI Pg 88/97). Zakaj ni priznal stečajni upravitelj terjatve tožeče stranke, ki jo je ta stavila v pobot terjatvi tožene stranke, je stečajni upravitelj natančno obrazložil v svoji izpovedbi, slednjo pa je sodišče prve stopnje povzelo v pravilne razloge izpodbijane sodbe.

Sodišče druge stopnje se sicer strinja s pritožnikovimi navedbami, da se blagajniški zapisi na prinosnika prenašajo z izročitvijo. Vendar pa je glede na poseben položaj, ki nastane z dnem začetka stečajnega postopka, bila potrebna posebna previdnost stečajnega upravitelja pri priznavanju terjatev. Zato je bila utemeljena zahteva stečajnega upravitelja naj tožeča stranka predloži originalna potrdila o plačilu blagajniških zapisov. Ta dokazila bi lahko tožena stranka predložila že takoj in ne šele v letu 1997 kot izhaja iz vloge stečajnega upravitelja v spisu XI Pg 88/97 redna št. 7. Sodišče prve stopnje tudi ni prekršilo nobene določbe pravdnega postopka na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti po 2. odstavek 354. člena ZPP, materialno pravo pa je bilo tudi pravilno uporabljeno. Zato je sodišče druge stopnje v izpodbijanem delu pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (368. čl. ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato je bilo potrebno zahtevo za pritožbene stroške zavrniti (1. odstavek 166. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).