Jedro

Sodišče sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki bi se naj s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Če torej sodišče zavrne dokazni predlog obrambe, ker takšnega dokaza ne šteje za relevantnega v okviru ustavno izoblikovanih kriterijev (odločba Ustavnega sodišča RS Up-34/93 z dne 8. 6. 1995, na katera se sklicuje tudi pritožba), s tem ne krši določb kazenskega postopka in ravno tako ne pravice obdolženca do izvajanja dokazov v njegovo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave RS. Prav tako ne krši obdolženčeve pravice do enakega varstva pravic, ki mu ga zagotavlja 22. člen Ustave RS, pa tudi ne d. točko tretjega odstavka 6. člena EKČP.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega B.K. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 120,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 24131/2019 z dne 9. 11. 2018 obdolženega B.K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, s katero mu je določilo kazen 3 mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi enega leta po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženi dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP v znesku, ki bo odmerjen naknadno s posebnim sklepom.

2. Proti tej sodbi se je pritožil obdolženčev zagovornik, ki pritožbenih razlogov ne navaja, v pritožbi pa opozarja na bistvene kršitve postopka in kršitev ustavnih pravic obdolženega iz 29. in 22. člena Ustave RS ter na kršitev tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), iz razlogov pritožbe pa je razbrati, da graja tudi pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni in obdolženega oprosti obtožbe ter odloči, da stroški obdolženca in njegovega zagovornika obremenjujejo proračun, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Ob tem še predlaga, da se ga na podlagi 378. člena ZKP povabi na sejo pritožbenega senata.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zadevo je na prvi stopnji obravnavalo okrajno sodišče, zato je predlog zagovornika, da ga pritožbeno sodišče obvesti o seji pritožbenega senata, bilo potrebno presojati po določbi 445. člena ZKP, ki velja za skrajšani postopek in ne po določbi 378. člena ZKP, ki velja za redni postopek. Kadar sodišče druge stopnje odloča o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje po skrajšanem postopku, le-to obvesti stranke o seji svojega senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. Do takega zaključka pritožbeno sodišče ni prišlo, zagovornik pa v pritožbi z ničemer ne pojasni, zakaj bi njegova udeležba na seji pritožbenega senata bila koristna za razjasnitev stvari. Zaradi navedenega pritožbeno sodišče o seji senata strank ni obvestilo, torej ni ugodilo predlogu obdolženčevega zagovornika.

5. Zagovornik v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo ustavne pravice obdolženega do obrambe, ker obdolženi svoje nedolžnosti ni mogel dokazati z izvajanjem predlaganih dokazov, ki bi izpodbili verodostojnost oziroma pavšalno sklepanje organov predkazenskega postopka ter bi v končni fazi lahko privedli do oprostilne sodbe. Tako je bil kršen 29. člen Ustave RS, iz katerega izhajajo minimalna pravna jamstva v kazenskem postopku, med katerimi zagovornik izpostavlja pravico obdolženca, da ima primeren čas in možnost za pripravo svoje obrambe ter da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Ker to ni bilo storjeno, je bil kršen tretji odstavek 6. člena EKČP, po katerem mora biti vsak obdolženec seznanjen z dokazi, ki ga obremenjujejo, kršena pa so bila tudi pravila Luxembourškega sodišča, ki se je že izreklo v podobnih primerih. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev skoraj v celoti oprlo na pomanjkljive izpovedbe domnevnih oškodovancev, pregled spisa pa pokaže, da obdolženemu očitano kaznivo dejanje ni dokazano oziroma da obstaja vsaj utemeljen sum, da tega ni storil, kar ob upoštevanju ustavne domneve nedolžnosti in zahtevane stopnje gotovosti za izrek obsodilne sodbe pomeni, da bi bilo obdolženega potrebno oprostiti. Sodišče je pri odločanju in vodenju postopka prezrlo načelo enakosti orožij, ki se med drugim odraža prav skozi določbo d. točke tretjega odstavka 6. člena EKČP, z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca medicinske stroke pa je evidento kršilo osnovna pravna jamstva, ki jih obdolžencu zagotavlja 29. člen Ustave RS. Zagovornik opozarja na odločitev Ustavnega sodišča RS v zadevi pod opr. št. Up 34/93 z dne 8. 6. 1995, v kateri je Ustavno sodišče poudarilo, da je v dvomu vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca. Postopanje prvostopnega sodišča v tej zadevi pa pomeni bistven odstop od ustaljene prakse sodišč in je skrajno neobičajno, če ne celo edinstveno. Iz listovnega gradiva ne izhajajo relevantni dokazi, na podlagi katerih bi bilo obdolženega možno spoznati za krivega, podana pa je absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6. S povzetim iz pritožbe zagovornika, ni mogoče soglašati. V zvezi z očitkom, da je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazne predloge, ki jih je podala obramba in na ta očitek v pritožbi vezane in zatrjevane kršitve 29. in 22. člena Ustave RS ter d. točke tretjega odstavka 6. člena EKČP pritožbeno sodišče ugotavlja, da zagovornik v bistvu uveljavlja kršitev pravice obdolženca do izvajanja dokazov v njegovo korist oziroma pravic obrambe (drugi odstavek 371. člena ZKP), ki pa je prvostopno sodišče ni zagrešilo. Glede na načelo proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. V skladu z ustaljeno sodno prakso sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlaga obramba, pač pa je dolžno izvesti zgolj dokaze, na podlagi katerih se ugotavljajo za konkreten primer pravno relevantna dejstva. Pri tem mora obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki bi se naj s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Če torej sodišče zavrne dokazni predlog obrambe, ker takšnega dokaza ne šteje za relevantnega v okviru ustavno izoblikovanih kriterijev (odločba Ustavnega sodišča RS Up-34/93 z dne 8. 6. 1995, na katera se sklicuje tudi pritožba), s tem ne krši določb kazenskega postopka in ravno tako ne pravice obdolženca do izvajanja dokazov v njegovo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave RS. Prav tako ne krši obdolženčeve pravice do enakega varstva pravic, ki mu ga zagotavlja 22. člen Ustave RS, pa tudi ne d. točko tretjega odstavka 6. člena EKČP. 7. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokazni predlog obrambe po postavitvi novega izvedenca medicinske stroke, in sicer izvedenca travmatologa, ki bi se opredelil do različnih možnosti nastanka telesnih poškodb pri oškodovanki, iz razloga, ker je to že storil po oceni sodišča prve stopnje v celoti in popolnoma v postopek pritegnjen izvedenec medicinske stroke prof. dr. K.M. Nestrinjanje z njegovimi zaključki pa ni razlog za postavitev novega izvedenca. Navedeno je sodišče prve stopnje obrazložilo v točki 4 napadene sodbe in pritožbeno sodišče z razlogi prvostopnega sodišča v celoti soglaša. Pri tem ugotavlja, da zagovornik v pritožbi pravilnosti odločitve prvostopnega sodišča ne graja z navedbo konkretnih okoliščin, ki bi dokazovale materialnopravno relevantnost pritegnitve novega izvedenca medicinske stroke, temveč zgolj pavšalno zatrjuje, da bi lahko novi izvedenec podal drugačno mnenje glede mehanizma nastanka poškodb pri oškodovanki in bi to lahko morebiti privedlo do oprostilne sodbe za obdolženca. Pri tem zagovornik prezre, da je v sodni postopek pritegnjen izvedenec prof. dr. K.M. podal pisno izvedensko mnenje (l. št. 32), v katerem se je opredelil do vrste in narave poškodb, ki jih je utrpela oškodovanka ter njihovih posledic, kakor tudi do mehanizma njihovega nastanka, ko je navedel, da verjetno držijo navedbe v kazenski ovadbi, da je oškodovanka udarnino v predelu desne ličnice utrpela z udarcem s podlahtjo v desni del glave, torej na način, na katerega se obdolžencu očita, da je storil kaznivo dejanje, izvedenec pa je bil zaslišan tudi na glavni obravnavi dne 8. 11. 2018, na kateri je bil temeljito izprašan s strani obrambe ter je vztrajal pri svojem pisnem izvedenskem mnenju, pri tem pa odgovoril na vsa vprašanja, ki mu jih je zastavil zagovornik. Način poškodovanja oškodovanke, kot je naveden v opisu kaznivega dejanja in se očita obdolžencu, je izvedenec ocenil za zelo verjeten ter ga po ugotovitvah sodišča prve stopnje (točka 7 obrazložitve) tudi natančneje argumentiral kot v pisnem izvedenskem mnenju, pri čemer je s strokovnostjo in prepričljivostjo sodišče prve stopnje prepričal v pravilnost svojih zaključkov. Sodišče prve stopnje pri tem ni prezrlo, da je enako mnenje glede nastanka poškodb pri oškodovanki v pravdnem postopku, ki teče med oškodovanko in obdolžencem, podal tam postavljen izvedenec A.K., dr. med., specialist kirurg in travmatolog, s tem, ko je ugotovil, da je oškodovanka utrpela topo poškodbo desne strani lica, ki lahko nastane z udarcem s podlahtjo, ob tem pa utrpela še topo poškodbo desnega ledvenega predela, ki je lahko nastala na način, kot ga je zatrjevala oškodovanka. To izvedensko mnenje je sodišče prve stopnje prebralo v okviru izvajanja dokazov na glavni obravnavi ter njegovo vsebino prav tako povzelo v razlogih napadene sodbe (točka 7).

8. S čim bi naj bila kršena pravica obrambe na način, da obdolženi ne bi imel primernega časa in možnosti za pripravo obrambe, zagovornik ne pojasni. Zato navedeno kršitev, glede tudi na podatke kazenskega spisa, iz katerega je razvidno, da do take kršitve ni prišlo, zagovornik uveljavlja povsem neutemeljeno. Kršitev tretjega odstavka 6. člena EKČP zagovornik povsem neutemeljeno argumentira še z navedbo, da mora biti vsak obdolženec seznanjen z dokazi, ki ga obremenjujejo. Zagovornik namreč ne pojasni, s katerimi dokazi obdolženi naj ne bi bil seznanjen. Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev skoraj v celoti oprlo na pomanjkljive izpovedbe domnevnih oškodovancev, pa ni le nejasna, glede na to, da je s kaznivim dejanjem, ki ga je obravnavalo sodišče prve stopnje, bila oškodovana le ena oseba, temveč tudi iz razloga, ker pritožba ne pojasni, za kakšne pomanjkljivosti v izpovedbah bi naj šlo. Sicer pa bi slednje lahko sodilo le v okvir pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

9. Sodišče prve stopnje je zavrnilo še dva dokazna predloga obrambe, in sicer da opravi poizvedbe v družbi S., d.o.o. o tem, kje so stali zabojniki za smeti na C. ulici, ker ta okoliščina za odločitev o obstoju kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po oceni prvostopnega sodišča ni pravno relevantna, pa tudi predlog obrambe po vpogledu v pravdni spis II P 834/2017 Okrajnega sodišča v Mariboru, ker naveden dokazni predlog ni bil obrazložen v smislu, katero dejstvo naj bi se s tem dokazovalo oziroma katere listine in dokazi iz navedenega spisa bi naj bili pravno materialno pomembni za pravilno razsojo v kazenskem postopku (točka 4 obrazložitve napadene sodbe). Zagovornik v pritožbi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi navedenih dokaznih predlogov obrambe graja s posplošeno navedbo, da je sodišče prve stopnje pri odločanju in vodenju postopka prezrlo načelo enakosti orožij ter da gre za evidentno kršitev osnovnih pravnih jamstev, ki jih obdolženemu zagotavlja 29. člen Ustave RS. Z navedeno obrazložitvijo ne more biti uspešen, pritožbeno sodišče v zvezi z zatrjevanim ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti.

10. Po stališču pritožbe je podana absolutna kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker v zadevi ni neizpodbitnih dokazov, lahko pa tako imenovani kontrolni dokazi pokažejo na neverodostojnost posameznih udeležencev. Z navedenim zagovornik podaja svojo oceno izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, s tem pa graja pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Z ničemer pa zagovornik ne izkaže v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

11. Po vsem obrazloženem se pokaže, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka, prav tako pa tudi ne v pritožbi navedenih določb Ustave RS in EKČP. 12. Pritožba zagovornika ni uspešna niti v delu, ko graja pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja obravnavanega kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze pa pravilno ocenilo ter na tej osnovi zanesljivo ugotovilo, da je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje in da je zanj krivdno odgovoren. V obrazložitvi napadene sodbe je take svoje ugotovitve tehtno in prepričljivo obrazložilo in pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi napadene sodbe ter jih ocenjuje kot pravilne, glede na pritožbena izvajanja zagovornika pa dodaja:

13. Trditev pritožbe, da sodba nima podlage v spisnih ugotovitvah in ne zadovoljuje minimalnih standardov oziroma pravnih jamstev, ki jih zakonodaja namenja obdolženim s presumpcijo nedolžnosti, ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe navedlo jasne in določne razloge o tem, na kaj opira ugotovitev, da je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje, pri tem pa je za izrek obsodilne sodbe imelo zadostno podlago v izpovedbi oškodovanke, ki je opisala, na kakšen način ter v kakšnih okoliščinah jo je obdolženi lahko telesno poškodoval, kakor tudi v izvedenskih mnenjih izvedencev medicinske stroke, ki sta potrdila mehanizem nastanke poškodb pri oškodovanki, kot ga je opisala slednja, kot zelo verjeten (izvedenec prof. dr. K.M.) oziroma verjeten (izvedenec A.K. dr. med. specialist kirurg in travmatolog), pri čemer je izvedenec prof. dr. K.M. v celoti izključil možnost, da bi oškodovanka utrpela z medicinsko dokumentacijo izkazano in dokazano udarnino v predelu desne ličnice na način, kot ga je v zagovoru navajal obdolženi, ko bi naj slednji šibko trčil v oškodovanko, ta bi se pa naj pri tem zaletela nekje v nadlaket njegove leve roke na zunanji strani. V tem primeru po ugotovitvah izvedenca oškodovanka ne bi mogla utrpeti poškodbe, kot je izkazana z medicinsko dokumentacijo. Ob tem ni prezreti, da je oškodovanka neposredno po dogodku bila pregledana s strani zdravnika in da je tudi ob tej priložnosti navedla enak mehanizem nastanka poškodbe, kot ga je navajala tekom kazenskega in predkazenskega postopka, torej, da ji je poškodbo povzročil obdolženi z udarcem s podlahtjo v desni del glave. Navedba pritožbe, da je oškodovanka na policiji 14. 8. 2017 poročala o udarcu z odprto dlanjo je protispisna. V obrazložitvi kazenske ovadbe (l. št. 2) je navedeno, da je oškodovanka izpovedala, da jo je obdolženi s podlahtjo udaril v predel glave in jo zadel v zgornjo čeljust, enako pa je zapisano tudi v zapisniku o sprejemu ustne ovadbe oziroma predlogu za pregon, ki ga je dne 21. 9. 2017 podala oškodovanka (l. št. 3).

14. Pritožbeno izvajanje, da bi sodišče moralo upoštevati izpovedbe treh s strani obdolženca predlaganih prič, ki v pomembnih okoliščinah izpodbijajo izpovedbo oškodovanke, glede tega ali je obdolženi v kartonskih škatlah nesel steklovino in jo odložil v keson za odpadke, ali se je vračal domov s škatlami v rokah, kje so bili postavljeni kesoni in kako običajno obdolženi odlaga tovrstne odpadke, ker bi na ta način lahko presodilo verodostojnost izpovedb oškodovanke, je neutemeljeno. Gre za priče, ki niso videle obravnavanega dogodka in sodišče prve stopnje na njihove izpovedbe utemeljeno ni oprlo dejanskih ugotovitev, ki se nanašajo na odločilna dejstva, in sicer glede tega, ali je do poškodbe oškodovanke, ki je izkazana z medicinsko dokumentacijo, prišlo na način, kot se očita obdolžencu, saj je glede tega razpolagalo s prepričljivo izpovedbo oškodovanke, potrjeno z mnenji izvedenca medicinske stroke in je na te dokaze utemeljeno oprlo svoje dejanske ugotovitve in pravne zaključke. Pri tem je na glavni obravnavi preizkusilo mehanizem nastanka poškodbe oškodovanke, kot ga je v zagovoru navajal obdolženi in se je tudi samo prepričalo, da na način, kot ga je zatrjeval, oškodovanka ne bi utrpela poškodbe v predelu desne ličnice, ker to glede na razliko v telesni višini obdolženca in oškodovanke ne bi bilo mogoče. 15. Glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje so pritožbene navedbe, da je oškodovanka obdolženca po krivem obremenila iz razlogov premoženjske narave ter da je takoj po dejanju želela s prijatelji od obdolženca izsiliti protipravno premoženjsko korist, kakor tudi, da ni bil pravilno ugotovljen časovni okvir celotnega dogajanja, nepotrebno pa je bilo ugotavljanje višine obdolženega in oškodovanke, neutemeljene. Enako velja za pritožbeno trditev, da opis mesta, kjer bi naj prišlo do kritičnega dogodka, nasprotuje logiki spisa in da ni izkazano, da bi oškodovanka pred kritičnim dogodkom pobirala prispevke ter da bi s tem v zvezi morala sodišču dostaviti seznam darovanih prispevkov. Gre za okoliščine, ki za pravilno ugotovitev dejanskega stanja niso odločilne. Trditve pritožbe, da je mnenje izvedenca medicinske stroke prof. dr. M. nasprotujoče si, ker je odgovoril z variantnimi odgovori, ki jih navaja pritožba in da obdolženi oškodovanke ni mogel poškodovati na zatrjevan način, ker je zaradi hude prometne nesreče invalidsko upokojen in ima praktično zelo omejeno gibanje z desno roko, so povsem pavšalne ter zato ne vnašajo dvoma v pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja.

16. Po obrazloženem, in ker tudi v preostalem pritožba s svojimi sicer obširnimi pritožbenimi izvajanji ne more omajati pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja obravnavanega kaznivega dejanja, je pritožba, podana zoper prvostopni krivdni izrek, neutemeljena.

17. Odločbe o kazenski sankciji pritožba ne graja, pritožbeno sodišče pa je napadeno sodbo v tem delu preizkusilo glede na določbo 386. člena ZKP, ki narekuje tak preizkus v primeru, ko je podana pritožba v korist obdolženca zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali kršitve kazenskega zakona. Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje ob pravilnem vrednotenju teže storjenega kaznivega dejanja ter vseh olajševalnih in obteževalnih okoliščin obdolžencu izreklo po vrsti in višini povsem primerno in tudi pravično kazensko sankcijo, zaradi česar ni razlogov za njeno spremembo v korist obdolženca.

18. Pritožbeno sodišču pri uradnem preizkusu napadene sodbe (prvi odstavek 383. člena ZKP) ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti.

19. Na osnovi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče o pritožbi obdolženega zagovornika odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

20. Izrek o plačilu sodne takse temelji na določbah prvega odstavka 98. člena in prvega odstavka 95. člena ZKP ter je posledica neuspele pritožbe zagovornika sodna taksa pa je odmerjena po Zakonu o sodnih taksah in tar. št. 7111, 71113 in 7142 Taksne tarife, z upoštevanjem obdolženčevih premoženjskih razmer.