Jedro

Iz priloge 7 k Uredbi 883/2004 je razvidno, da skladnost v stopnji invalidnosti obstaja samo med državami Belgije, Francije in Italije, zato ne držijo trditve tožnika o potrebnem avtomatičnem priznanju I. kategorije invalidnosti v slovenskem sistemu zaradi že priznane I. kategorije invalidnosti v Republiki Hrvaški. Države članice lahko socialna tveganja opredeljujejo po svoje, saj je pri tem potrebno upoštevati različne elemente. Skupnih opredelitev socialnih tveganj v pravu EU ni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe toženca št. ..., št. dosjeja: ... z dne 3. 11. 2021 in št. ..., št. dosjeja: ... z dne 17. 6. 2021, da se tožnika od 25. 5. 2021 razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in da se mu prizna pravica do invalidske pokojnine. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se v celoti pritožuje tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje upoštevajoč stroškovno posledico. Zahteva priznanje oziroma povrnitev pritožbenih stroškov.

Sodišče je napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter absolutno bistveno kršilo določbe postopka. Svojo odločitev o neizvedbi dokaza s postavitvijo drugega tima izvedencev iz področja kardiologije in diabetologije, je sodišče obrazložilo z navedbo, da je pridobilo izvedensko mnenje izvedenca specialista MDPŠ z dvema dopolnitvama, s čimer je dovolj razjasnilo dejansko stanje in ni potrebe po dodatnem zaslišanju izvedenca. Zavrnilo je dokaz s postavitvijo izvedenca s področja kardiologije in diabetologije ter pribavo podatkov glede invalidskega postopka pred hrvaškimi organi. Pri tožniku ne gre zgolj za nestrinjanje z zaključki izvedenca, ker je tožnik obrazloženo pojasnil, zakaj meni, da podano mnenje ni zadostno in je podana potreba po angažiranju drugih izvedencev. Izvedenec v pisnih dopolnitvah ni odpravil nejasnosti, niti ni sodni izvedenec MDPŠ dovolj specializiran za zdravstvene težave tožnika iz področja kardiologije in diabetologije. Povsem nesprejemljiv je odgovor imenovanega sodnega izvedenca, da mnenje teh dveh specialistov ne more biti drugačno od njegovega. Gre za drugo področje in izvedenci iz tega področja lahko pridejo do drugačnih zaključkov. Izvedenca s področja kardiologije in diabetologije sta bistveno bolj strokovno usposobljena, da bi znala odgovoriti na vprašanje sodišča glede delazmožnosti z njunega področja. Da je potrebno angažiranje specialistov tudi iz razloga, ker ima toženec izvedence različnih specialnosti in pri njegovem odločanju ponavadi ne sodelujejo specialisti s področja zavarovančevih zdravstvenih težav. Odločitev sodišča o zavrnitvi tega dokaznega predloga je presenetljiva, ker je izvedenec pojasnil, da je za ugotovitev invalidnosti potrebna nadaljnja obravnava pri kardiologu in diabetologu. Sicer je bilo pojasnjeno, da lahko tožnik kasneje poda novo zahtevo za ugotavljanje invalidnosti, vendar takšno stališče ne prepriča. Le predlagana specialista sta usposobljena ugotavljati od kdaj pri tožniku traja takšno stanje. Potrebno bi bilo upoštevati sedanje zdravstveno stanje tožnika. Bistveno bolj ekonomično, bi bilo v okviru tega postopka ugotavljati tožnikovo invalidnost. V nobenem primeru ne more biti tožnik odgovoren, ker ga pred toženo stranko niso obravnavali zdravniki ustrezne specialnosti. Tožniku je bila v Republiki Hrvaški priznana I. kategorija invalidnosti, česar toženec ni prerekal. Navajal je le, da to ni relevantno. To je potrdilo tudi sodišče. Napačno je stališče sodišča, da ugotovljena kategorija invalidnosti v eni državi ne pomeni avtomatično enake invalidnosti tudi v drugi državi članici, niti niso pojasnjeni razlogi za zavrnitev tega dokaznega predloga. Pri Republiki Hrvaški gre za državo članico EU in za državo, ki je bila nekdaj del enotne države, kjer je zakonodaja bistveno bolj povezana in podobna. Tudi v Republiki Hrvaški se invalidnost presoja na podlagi mnenja zdravnikov, ki morajo svoje stališče o tožnikovi delazmožnosti ustrezno preučiti in podati ustrezno strokovno utemeljene zaključke. Tak dokazni predlog je bil podan že v sami tožbi, zato je neutemeljeno in protispisno navajanje sodišča, da bi ta dokazni predlog po nepotrebnem zavlačeval sodni postopek. Ta argument ni sprejemljiv. Ker izvedenec sam navaja potrebo po dodatni diagnostiki specialistov, ni nič bolj ugodno za proračun, če tožnik ne more delati in je na dolgotrajni bolniški, zdravstveno stanje pa se mu dodatno poslabšuje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ob preizkusu zadeve v mejah pritožbenih razlogov in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodba izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti do tistih, ki so zatrjevane s pritožbo. Sodba je temeljito obrazložena z odločilnimi dejanskimi in pravno pravilnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja.

5. Pritožbeno sodišče ne more slediti razlogovanju pritožnika, da je odločitev sodišča prve stopnje materialno zmotno napačna, ker je sprejeta na nepopolnem in nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju, pri čemer je sodišče še absolutno kršilo bistvene določbe postopka. V tem sporu ni prišlo do smiselno zatrjevane kršitve iz prvega odstavka 339. člena v zvezi 254. členom ZPP, ker sodišče ni izvedlo dokaza še s pridobitvijo izvedenskega mnenja specialista kardiologa in diabetologa. Sodišče je v 4. in 5. točki ter 6. točki obširno pojasnilo, zakaj ni sledilo dokaznemu predlogu tožnika po pritegnitvi dodatnih izvedencev specialistov. Tudi po pritožbeni oceni podano izvedensko mnenje in njegovi pisni dopolnitvi1 tvorijo ustrezno podlago izpodbijane odločitve in je sodišče take dokazne predloge utemeljeno zavrnilo.

6. Sodni izvedenec ugotavlja zdravstveno stanje tožnika in v tej povezavi njegovo preostalo delovno zmožnost. Relevanten odraz kliničnega stanja tožnika je pogojen z vpogledom v celotni zdravstveni karton (medicinsko dokumentacijo), iz katerega je jasno razviden časovni potek zdravstvenih težav in zdravljenja teh težav, sprememba terapije in izvedena diagnostika do referenčnega obdobja.2 Pri oceni delazmožnosti sodni izvedenec ovrednoti ugotovitve lečečih specialistov glede na relevantne kriterije invalidnosti. Tožnikova pravica predlagati izvedbo dokazov sodišče zavezuje, da bistvene dokaze za ugotovitev odločilnih dejstev izvede, vendar dokaznim predlogom ni dolžno ugoditi, če oceni, da njihova izvedba na odločitev ne more imeti vpliva. Zavrnitev dokaznih predlog pa mora sodišče obrazložiti. Obširna in argumentirana obrazložitev je razvidna iz 5. in 6. točke obrazložitve sodbe.

7. Neutemeljen je pritožnikov ugovor, da ne gre zgolj za nestrinjanje z zaključki izvedenca, temveč gre za substancirano trditev, da podano izvedensko mnenje ni zadostno, ker sodišče tožnikovih zdravstvenih težav ni ustrezno obravnavalo s strokovnjaki področja. Procesna situacija v tem sporu ni zahtevala imenovanja novega izvedenca oziroma dodatnih izvedencev s področja kardiologije in diabetologije. Imenovani sodni izvedenec je pri podaji izvedenskega mnenja upošteval ugotovitve lečečih specialistov s področja obravnavanih zdravstvenih težav. Sodni izvedenec je res izpostavil, da bi bilo potrebno, glede na ugotovitve lečečih specialistov (kardiologa in diabetologa), za odgovor o vplivu teh zdravstvenih težav na tožnikovo delazmožnost, izvesti še dodatno diagnostiko, ki bi lahko z objektivnimi izsledki pokazala, ali in v kolikšni meri te zdravstvene težave vplivajo na tožnikovo delazmožnost. Pa vendar je slednjo ugotovitev potrebno umestiti v ustrezni kontekst. Potreba po dodatni diagnostiki obstoji, ker pri tožniku glede teh težav diagnostika še ni bila izvedena. Sporno diagnostiko, bo moral tožnik izvesti po redni poti v okviru zdravstvenega sistema. Invalidski postopki pri tožencu niso in ne morejo biti namenjeni diagnostiki in zdravljenju ter preskakovanju čakalnih vrst pri izvedbi te diagnostike, pa čeprav se zdi tožniku to praktično in smiselno. Invalidski postopki pri tožencu so namenjeni zgolj obravnavi zdravstvenih težav, ki trajno krnijo zavarovančevo delazmožnost. Pri invalidnosti gre za trajnejše spremembe in ne za spremembe v zdravstvenem stanju trenutnega značaja. Slednje je povezano s predhodno izvedeno diagnostiko in zdravljenjem ter nato s postopkom pri tožencu in je v tem smislu neutemeljen pritožbeni ugovor o neekonomičnosti postopka. To vprašanje je vezano na ureditev predhodnega upravnega postopka pri tožencu, v socialnem sporu pa se preizkuša zakonitost in pravilnost dokončne odločitve toženca.

8. Neupošteven je pritožbeni ugovor, da tožnika že v predsodnem postopku niso obravnavali specialisti s področja tožnikovih zdravstvenih težav, ki bi morali v tem sporu upoštevati, kakšno je tožnikovo sedanje zdravstveno stanje. Odločitev toženca o tožnikovi preostali zmožnosti dela je bila v tem sporu preizkušena s sodelovanjem sodnega izvedenca, ki je objektiviziral izpodbijano oceno preostale delazmožnosti tožnika.

9. Neuspešen mora ostati tudi ugovor pritožnika o skladnosti stopenj invalidnosti znotraj držav članic EU. Tako za Republiko Hrvaško in Slovenijo kot državi članici EU veljata enotni evropski Uredbi (koordinacijska Uredba 883/2004/ES (temeljna) in 987/2010/ES (izvedbena). Iz priloge 7 k Uredbi 883/2004 je razvidno, da skladnost v stopnji invalidnosti obstaja samo med državami Belgije, Francije in Italije, zato ne držijo trditve tožnika o potrebnem avtomatičnem priznanju I. kategorije invalidnosti v slovenskem sistemu, zaradi že priznane I. kategorije invalidnosti v Republiki Hrvaški. Države članice lahko socialna tveganja opredeljujejo po svoje, saj je pri tem potrebno upoštevati različne elemente.3 Skupnih opredelitev socialnih tveganj v pravu EU ni.4

10. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, na podlagi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP, sam nosi svoje stroške pritožbe.

1 Kot temelj ocene delovne zmožnosti s strani izvedenca za MDPŠ. 2 Upoštevajoč dokončno odločbo toženca, je ta 3. 11. 2021. 3 Tako strukturne (pogoji dela in bivanja) kot kulturne elemente, zgodovinske okoliščine, različne politične stranke, moč sindikatov v svoji državi. 4 Tudi socialno tveganje starosti in brezposelnosti je v različnih državah opredeljeno različno.