Jedro

V predmetni zadevi zadržana oseba po uradni dolžnosti postavljenega odvetnika ni zamenjala. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je v ZDZdr predpisani postopek za sprejem na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih opravilo z po uradni dolžnosti postavljenim odvetnikom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se zadržana oseba, rojena 28. 4. 19.. (očitno prav 5. 11. 19..), zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice ... za dobo treh mesecev, šteto od 21. 4. 2021 dalje.

2. Sklep s pravočasno pritožbo izpodbija zadržana oseba (v nadaljevanju zadržana). Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje zadržani po uradni dolžnosti postavilo odvetnika. Zadržana v pritožbi navaja, da ″ne sprejema odvetnika A. A., temveč le B. B.″

5. Po prvem odstavku 31. člena Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr) je v vseh postopkih, ki se pred sodišči vodijo po tem zakonu, obvezno zastopanje po pooblaščencu, ki je odvetnik oziroma odvetnica. Postopek sprejema brez privolitve v nujnih primerih sodišče začne po uradni dolžnosti, ko prejme obvestilo direktorja psihiatrične bolnišnice o sprejemu osebe ali ko na kakšen drug način izve zanj. Sodišče v enem dnevu od prejema gornjega obvestila direktorja oziroma od dneva, ko izve, da je oseba sprejeta v psihiatrično bolnišnico brez svoje privolitve, s sklepom uvede postopek, v katerem postavi izvedenca in odvetnika osebe ter jo pouči o pravici, da lahko postavljenega odvetnika zamenja (prvi in drugi odstavek 61. člena ZDZdr).

6. V predmetni zadevi zadržana oseba po uradni dolžnosti postavljenega odvetnika ni zamenjala. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je v ZDZdr predpisani postopek za sprejem na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih opravilo z po uradni dolžnosti postavljenim odvetnikom. Zato ni podan očitek, usmerjen v uveljavljanje postopkovne kršitve iz 11. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v tem postopku uporablja na podlagi prvega odstavka 30. člena ZDZdr ter prvega odstavka 1. člena in 42. člena Zakona o nepravdnem postopku.

7. Pritožnica se v pritožbi z navedbami o svojem osebnem stanju, ugrabitvi, ravnanju osebja v bolnišnici ter opisovanjem svojega videnja dogajanja pred obravnavanim sprejemom zavzema za odpravo z izpodbijanim sklepom odrejenega prisilnega zdravljenja.

8. Materialnopravno izhodišče presoje utemeljenosti gornjih pritožbenih navedb je v ustavi in ZDZdr. Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve pomeni poseg v človekove pravice, zlasti v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS, v nadaljevanju URS) kot ene od temeljnih človekovih pravic in svoboščin, pa tudi pravico do varstva duševne integritete (35. člen URS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenja (51. člen URS). Vendar pa je v določenih primerih takšen poseg vendarle nujen bodisi zaradi varovanja drugih oseb (zaradi njihovega ogrožanja življenja ali povzročanja hude škodo) bodisi zaradi posebnega varstva same osebe, ki (nujno) potrebuje zdravljenje. Zato se zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve izvaja le pod pogoji, ki jih določa zakon, z omejitvijo trajanja na najkrajši možen čas. Sprejem na zdravljenje brez privolitve se opravi na podlagi sklepa sodišča, ki se izda po predlogu za sprejem v oddelek pod posebnim nadzorom, ali v nujnih primerih pred izdajo sklepa sodišča, če so izpolnjeni posebni z zakonom določeni pogoji. Prvi odstavek 39. člena ZDZdr določa naslednje pogoje, pod katerimi je dopustno zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve: - če ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, - če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in - če navedenih vzrokov in ogrožanja iz prve in druge alineje tega odstavka ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).

Za izrek gornjega ukrepa morajo biti izpolnjeni vsi zakonski pogoji, se pravi resno ogrožanje (življenja, zdravja, premoženja) sebe ali drugih, ki je posledica hudo motene voljne sfere in ki ga ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči. 9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da gre pri zadržani za dolgotrajno nezdravljeno hudo duševno motnjo iz kroga psihoz, shizofrenega kroga, najverjetneje paranoidno obliko shizofrenije. Duševna motnja je podana v takšni meri, da ima zadržana hudo moteno presojo realnosti in ni sposobna obvladovati svojega ravnanja, pod njenim vplivom pa ogroža svoje življenje oziroma hudo ogroža svoje zdravje. Nadalje je ugotovilo, da zadržana za ambulantno zdravljenje oziroma nadzorovano obravnavo ni sposobna, saj je njeno bolezensko stanje trenutno v fazi, ko potrebuje bolnišnično zdravljenje, ker ne zmore jemati zdravil, pa tudi hrane ter tekočine ne, brez rednega nadzora s strani druge osebe.

10. Navedb zadržane, da se ne bi zdravila v bolnišnici, ni moč ocenjevati zgolj skozi prizmo njenih želja. Upoštevaje ugotovitve, da se zadržana zaradi dolgoletne kronično potekajoče shizofrene bolezni ne zaveda svoje duševne bolezni, da ne uvidi, kaj je zanjo potrebno in koristno, da ne zmore poskrbeti niti za najosnovnejše življenjske potrebe, kaj šele za zdravljenje, ter da brez predpisane terapije izboljšanja ni pričakovati, se je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo za zadnjo, a nujno potrebno možnost, torej za zdravljenje osebe v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom. V posledici popolnoma motene voljne sfere zadržane namreč ogrožanja življenja oziroma hudega ogrožanja zdravja zadržane ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči. Pri tem ni odveč pojasniti, da je tudi čas zadržanja z izpodbijanim sklepom ustrezno določen. Sodišče prve stopnje je namreč čas treh mesecev od trenutka zadržanja določilo iz razloga, ker je to najkrajši možni čas, v katerem bo predvidoma lahko zadržana pripravljena na ustrezno sodelovanje pri zdravljenju. Krajše dobe od določene tako ob sedaj ugotovljenih okoliščinah ni moč določiti. Ni pa odveč izpostaviti, kar je pojasnilo že prvostopno sodišče, da se lahko zadržano osebo odpusti ali premesti na drug oddelek tudi pred potekom z izpodbijanim sklepom določenega roka, če se njeno stanje že prej toliko izboljša, da ni več pogojev za zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve (71. člen ZDZdr).

11. Pritožbeni razlogi tako niso podani. Ker ni podan niti kakšen od razlogov, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo, ki se je zato izkazala za neutemeljeno, zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena, prvi odstavek 366. člena, 350. člen in 353. člen ZPP).