Jedro

Prvi in drugi odstavek 21. člena ZOA jasno določata, da je komisija izvedenski organ, ki izdela mnenje o vsebini in številu ur osebne asistence. Ni pa komisija tista, ki bi na podlagi ocene vseh v postopku predloženih in izvedenih dokazov sprejela odločitev, niti tožena stranka na njeno mnenje ni vezana. Odločitev je namreč izključno v pristojnosti tožene stranke (tretji odstavek 20. člena ZOA), mnenje komisije pa je le eden od dokazov, ki jih izvede v postopku.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Centra za socialno delo Južna Primorska, št. 1410-42/2023-31933/7 z dne 18. 1. 2024, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Center za socialno delo Južna Primorska (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z odločbo, št. 1410-42/2023-31937/7 z dne 18. 1. 2024 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), odločil, da ima tožnica pravico do 40 ur storitev osebne asistence na teden, in sicer: (-) storitev, namenjenih osebni pomoči, (-) storitev, namenjeni pomoči v gospodinjstvu in drugih dnevnih opravilih, ter (-) spremstva (1. točka izreka); pritožba zoper odločbo pa ne zadrži izvršitve pravice (2. točka izreka). Določil je, da tožnica sama izbere izvajalca osebne asistence (3. točka izreka) ter da tožnica in izbrani izvajalec skupaj pripravita izvedbeni načrt izvajanja storitev, pri tem pa upoštevata, da se število ur v izvedbenem načrtu zmanjša za število ur, ki jih tožnica prebije v programih in drugih storitvah po Zakonu o osebni asistenci (4. točka izreka). Tožnici je nadalje naložil obveznost, da polovico zneska svojih denarnih prejemkov, ki ga prejema zaradi potrebe po tuji negi in pomoči, nakaže izbranemu izvajalcu storitev osebne asistence (v nadaljevanju izvajalec) ter da koordinatorju in izvajalcu sporoči vsako spremembo, ki lahko vpliva na upravičenost do osebne asistence (5. in 6. točka izreka).

2.Prvostopenjski organ je v obrazložitvi svoje odločitve pojasnil, da je tožnica vlogo za priznanje pravice do osebne asistence vložila dne 28. 11. 2023 in ji priložila dokazilo o stopnji in vrsti invalidnosti, zdravstveno dokumentacijo, navedbo o potrebi po storitvah osebne asistence pri opravljanju aktivnosti, povezanih z neodvisnim osebnim in družinskim življenjem, vključevanjem v okolje, izobraževanjem in zaposlitvijo ter izjavo, da se ne izobražuje in da ni zaposlena. Prvostopenjski organ je na podlagi 3. člena Pravilnika o osebni asistenci zaprosil strokovno komisijo pri Inštitutu RS za socialno varnost za izdelavo mnenja o obsegu ur in vsebini storitev osebne asistence za tožnico. Iz izvedenskega mnenja te komisije izhaja, da je tožnica upravičena do 40 ur osebne asistence. S tem mnenjem je prvostopenjski organ seznanil tožnico in ji dal možnost, da se o njej izjavi, kar je tožnica tudi storila. Navedla je, da je 40 ur osebne asistence za osebo s cerebralno paralizo - spastično tetraparezo premalo, saj glede na potrebe, krče, bolečine in aktivnosti, ki jih ne zmore opraviti sama, nujno potrebuje dve asistentki. Sama ne more vstati, iti na stranišče ali iti na posteljo, pobrati stvari, če ji padejo na tla. Od nenadne izgube mame konec novembra 2023 ji pomagajo prijatelji in sosedje.

3.Prvostopenjski organ navaja, da je pri svoji odločitvi v celoti sledil izvedenskemu mnenju komisije ter se ob tem sklicuje na peti odstavek 20. člena Zakona o osebni asistenci (v nadaljevanju ZOA), ki določa, da se odločba o pravici do osebne asistence izda na podlagi mnenja strokovne komisije.

4.Tožnica je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložila pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo, št. 14109-35/2024-2611-6 z dne 8. 8. 2024, zavrnilo. V obrazložitvi svoje odločitve povzema vsebino tožničine pritožbe ter vsebino izpodbijane odločbe, ki se ji v celoti pridružuje, nadalje pa citira še določbe 6., 9. in 20. člena ZOA. Pojasnjuje, da je na podlagi devetega odstavka 20. člena ZOA pred odločanjem o pritožbi pridobilo novo izvedensko mnenje. Komisija, ki je to mnenje pripravila, je presodila, da je tožnica upravičena do 40 ur osebne asistence na teden, s čimer pa se tožnica, ki ji je bilo mnenje poslano v izjasnitev, ni strinjala. Drugostopenjski organ zaključuje, da iz spisovne dokumentacije izhaja, da je ocena komisije v pritožbenem postopku enaka ugotovitvam komisije, ki je mnenje izdelala v prvostopenjskem postopku ter nato sklene, da tožničina pritožba ni utemeljena.

5.Tožnica je zoper izpodbijano odločitev tožene stranke vložila tožbo v upravnem sporu zaradi kršitev določb postopka, zmotne uporabe ZOA in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo zaradi potrebe po hitrem odločanju samo spremeni tako, da določi, da se tožnici prizna pravica do 80 ur storitev osebne asistence na teden, v ostalem pa naj izpodbijana odločba ostane nespremenjena, podrejeno pa, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Tožena stranka naj ji tudi povrne stroške postopka.

6.Tožnica navaja, da do bistvenega razhajanja med njenimi navedbami in ugotovitvami upravnega organa prihaja pri presoji sposobnosti, ki jih ima za izvajanje določenih aktivnosti, vezanih na samostojno osebno in družinsko življenje, vključevanje v okolje, izobraževanje in zaposlitev. Tožnica naj bi glede na mnenje komisije lahko samostojno opravljala spreminjanje položaja v postelji, gibanje v bivalnem prostoru, prehranjevanje, pitje, jemanje zdravil, urejanje osebne dokumentacije, branje besedil, uporabo telefona, uporabo drugih IKT, sodelovanje v pogovorih in prostočasne aktivnosti zunaj doma. Opisano dejansko stanje je bilo napačno ugotovljeno. Tožnica je že organu prve stopnje predložila svojo medicinsko dokumentacijo in mnenje osebne zdravnice, obenem pa tudi lastne navedbe, iz katerih izhaja, da samostojno ne zmore in ni sposobna opravljati niti osnovnih fizioloških potreb. Do novembra 2023 ji je pri vsem tem pomagala mama, ki pa je takrat nepričakovano umrla. Ker ji 40 ur tedenske osebne asistence ne zadošča, je odvisna od pomoči prijateljev, znancev, prostovoljcev in sosedov, četudi se ji je že večkrat zgodilo, da je ostala tudi sama. V takih primerih ni uspela priti pravočasno do toalete, ni bila zmožna počistiti za sabo, invalidski voziček pa je pričel zaudarjati. Ker večinoma nima kuhane hrane, ima težave z zaprtostjo, nato pa z diarejo, zaradi katere ima težave tudi ponoči, postelje pa ne zmore očistiti sama. Redno potrebuje pomoč pri oblačenju in slačenju, pri uporabi stranišča, pri umivanju in vzdrževanju osebne higiene, pri gibanju, posedanju, premeščanju, pri namestitvi in uporabi ortopedskih pripomočkov, pri jemanju zdravil, pri gospodinjskih opravilih, pri čiščenju in vzdrževanju bivalnih prostorov, pri vsakodnevnih nakupih, pri orientaciji v prostoru, pri prevozih, pri vključevanju v razne aktivnosti, pri ohranjanju zdravja, pri namestitvi informacijskih komunikacijskih pripomočkov in pri uporabi informacijsko komunikacijske tehnologije. Tožnica dodaja, da ve, da gre v tem delu za novoto, da pa je v predmetni zadevi potrebovala pomoč osebne asistentke že pri posredovanju dokumentacije, komajda pa je uspela podpisati pooblastilo pooblaščencu.

7.Kraj, kjer biva tožnica, je majhen in jo krajani poznajo vsaj na videz. Kljub temu ima težave pri premagovanju ovir, če se hrani zunaj, pa mora biti z njo nekdo, ki ji pomaga hrano razrezati in jo nesti v usta. Iz zdravniškega potrdila osebne zdravnice je razvidno, da se trudi biti čimbolj samostojna, da pa glede na zdravstveno stanje potrebuje pomoč vsaj dveh oseb, ki bi se lahko izmenjevali v postopkih osebne higiene, saj jih ni zmožna opravljati sama. Pomoč nujno potrebuje tudi zvečer in preko praznikov. Zdravnica tožnico obravnava že vrsto let, svoje mnenje pa je podala na podlagi obravnave tožnice in dokazil o njeni vključenosti v razne dejavnosti. Kljub temu se mnenje zdravnice pri odločanju ni upoštevalo, niti prvostopenjski, niti drugostopenjski organ pa se do tega mnenja tudi nista opredelila. Izpodbijana odločba ne vsebuje odločilnih razlogov o tem, zakaj je tožena stranka štela mnenje komisije za bolj verodostojno kot mnenje osebne zdravnice, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka. Iz razlogov izpodbijane in drugostopenjske odločbe se tožnica nenazadnje ne more prepričati o dejstvih in okoliščinah, ki so bile upoštevane pri sprejemanju odločitve. Tožena stranka dejanskega stanja tudi sicer ni mogla pravilno ugotoviti, saj v postopek ni pritegnila strokovnjakov izvedencev, ki bi na podlagi obsežne tožničine zdravstvene dokumentacije podali mnenje o njenem zdravstvenem stanju in potrebah. To bi bilo še posebej pomembno zaradi razhajanja med mnenjem njene osebne zdravnice in mnenjem komisije. Tožnica ni bila seznanjena, kdo sta člana komisije in kakšne kompetence imata, dejstvo pa je, da ne gre za izvedenca.

8.Izpodbijana odločba se sklicuje na obstoječo tožničino zdravstveno dokumentacijo, ne da bi bili utemeljeni razlogi za odstop od števila ur osebne asistence, kot jih je v svojem mnenju predlagala tožničina osebna zdravnica. Tudi drugostopenjski organ je zgolj povzel stališče komisije, ne da bi se opredelil do tistih aktivnosti, ki jih tožnica ne more opravljati brez pomoči. Tožena stranka na podlagi mnenja komisije ugotavlja, da lahko tožnica samostojno spreminja položaj v postelji, četudi iz mnenja obenem izhaja tudi, da v posteljo in iz postelje ne more sama. Ni ji torej jasno, kdo bi ji lahko pomagal v posteljo in iz postelje med petkom in ponedeljkom. Do tega se tožena stranka ni opredelila, prav tako se tudi ni opredelila glede možnosti tožnice za vstajanje iz vozička. Tožnica se ne more sama umiti, ne more spreminjati sedečega položaja, ne more se tuširati, si umivati las, tudi ne oblačiti in slačiti. Hrane si ne more pripraviti samostojno, ne more pospravljati, čistiti, kupovati hrane in sredstev za osebno higieno, prav tako tudi ne more sama iz stanovanja. 40 urna osebna asistenca v praksi pomeni pomoč tožnici od ponedeljka do petka v obsegu 8 ur dnevno, ni pa jasno, kako bi si lahko pomagala v preostalem času. To niti v izpodbijani niti v drugostopenjski odločbi ni pojasnjeno. Iz odločbe komisije izhajajo ugotovitve o aktivnostih, ki jih lahko tožnica izvede sama, o aktivnostih, pri katerih potrebuje delno pomoč in o aktivnostih, katerih ne more sama izvesti niti delno. Tožena stranka mnenje komisije zgolj povzema, pa še to le v delu aktivnosti, ki jih tožnica lahko opravi sama.

9.Dejanskemu stanju in poteku predmetnega postopka je podobno dejansko stanje in potek postopka, kot izhaja iz sodbe Upravnega sodišča II U 39/2020 z dne 27. 1. 2023. V tej zadevi je sodišče pojasnilo, da komisija ni organ, ki bi odločal o dodelitvi ali utemeljenosti osebne asistence, temveč zgolj strokovni pomočnik organa. V nadaljevanju se tožnica sklicuje na 1. in 2. člen ZOA ter meni, da sta izpodbijana in drugostopenjska odločba brez zahtevane konkretizirane obrazložitve, saj zgolj citirata zakonsko besedilo ter navajata, da je komisija opravila razgovor s tožnico in ugotovila aktivnosti, ki jih je sposobna izvesti sama, medtem ko ni pojasnjeno, zakaj tožnici pripada le 40 in ne 80 ur osebne asistence. Taka obrazložitev izpodbijane in drugostopenjske odločbe ne zadošča standardu konkretizacije upravne odločbe in tožnici onemogoča vložitev učinkovitega upravnega sredstva ter s tem pošten postopek, kar je kršitev 25. člena Ustave. Glede na številne zdravstvene težave, ki jih je tožnica izkazala, je prišlo tudi do neustrezne sestave komisije, saj vanjo ni bil pritegnjen strokovnjak s področja zdravstva.

10.Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožničine navedbe in meni, da je izpodbijana odločba pravilna in utemeljena. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne, tožnici pa naloži v plačilo stroške postopka. Tako izpodbijana kot drugostopenjska odločba temeljita na mnenju strokovne komisije. Ta je po 2. členu ZOA izvedenski organ, ki deluje v okviru Inštituta RS za socialno varstvo, tretji odstavek 20. člena ZOA pa določa, da se odločba o pravici do osebne asistence izda na podlagi mnenja strokovne komisije. Tožena stranka v nadaljevanju pojasnjuje, kdo so lahko člani komisije in kakšne pogoje morajo za to izpolnjevati. Postopek imenovanja in dela komisije je predpisan z zahtevano uporabo standardiziranega ocenjevalnega obrazca, s pomočjo katerega se oceni vrsta, vsebina in obseg potreb uporabnika po osebni asistenci. Toženka izpostavlja, da tako iz mnenja strokovne komisije, ki je bila imenovana pri prvostopenjskemu organu, kot tudi iz mnenja strokovne komisije, ki jo je imenoval drugostopenjski organ, enako izhaja, da tožnica ne dosega vstopnega pogoja 40 ur osebne asistence tedensko in zato ni razloga, da tožena stranka tem mnenjem ne bi sledila.

K točki I izreka:

11.Tožba je utemeljena.

12.Predmet sodne presoje je pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, s katero je tožena stranka na podlagi mnenj komisije Inštituta RS za socialno varnost, pridobljenih v postopku prvostopenjskega in drugostopenjskega organa, ugotovila, da tožnica potrebuje 40 ur storitev osebne asistence na teden (storitev, namenjenih osebni pomoči, storitev, namenjeni pomoči v gospodinjstvu in drugih dnevnih opravilih, ter spremstva), in ne 80 ur teh storitev, tako kot je to predlagala tožnica in kar izhaja iz mnenja njene osebne zdravnice.

13.Iz 1. člena ZOA izhaja, da je namen pravice do osebne asistence omogočiti posamezniku/ci z dolgotrajnimi telesnimi, duševnimi, intelektualnimi ali senzoričnimi okvarami, ki jo v povezavi z različnimi ovirami lahko omejujejo, da bi enako kot drugi polno in učinkovito sodeloval/a v družbi na vseh področjih življenja, in da ima na ta način enake možnosti, večjo neodvisnost, aktivnost in enakopravno vključenost v družbo, skladno z določbami Konvencije o pravicah invalidov. Osebna asistenca je pomoč uporabniku pri vseh tistih opravilih in dejavnostih, ki jih ne more izvajati sam zaradi vrste in stopnje invalidnosti, a jih vsakodnevno potrebuje doma in izven doma, da lahko živi neodvisno, aktivno in je enakopravno vključen v družbo (prvi odstavek 2. člena ZOA). Pri izvajanju osebne asistence mora imeti uporabnik nadzor nad organizacijo in oblikovanjem storitev osebne asistence glede na lastne potrebe, zmožnosti, življenjske okoliščine, pogoje ter želje (drugi odstavek 2. člena ZOA). Kot osebna asistenca se šteje pomoč pri temeljnih dnevnih opravilih in pomoč pri komunikaciji in obvezna prisotnost pri uporabniku v primeru najtežjih invalidnosti, pomoč pri podpornih dnevnih opravilih, spremstvo, pomoč na delovnem mestu in izobraževalnem procesu ter pomoč pri drugih dejavnostih in aktivnostih, v katere je uporabnik vključen (tretji odstavek 2. člena ZOA).

14.V postopku uveljavljanja pravice do osebne asistence se uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, če posamezna vprašanja v ZOA niso urejena drugače (5. člen ZOA). Postopek uveljavljanja pravice do osebne asistence je podrobneje urejen v VI. poglavju ZOA (20-22.a člen ZOA). Vloga za pridobitev pravice do osebne asistence se vloži na krajevno pristojnem centru za socialno delo (prvi odstavek 20. člena ZOA). Odločba o pravici do osebne asistence se izda na podlagi mnenja dvočlanske strokovne komisije Inštituta RS za socialno varstvo, ki izdela mnenje o številu ur in vsebini osebne asistence (četrti odstavek 20. člena in prvi odstavek 21. člena ZOA). Komisija je izvedenski organ, ki deluje v okviru inštituta (drugi odstavek 21. člena ZOA), mnenje pa izdela na podlagi osebnega razgovora z uporabnikom storitev na njegovem domu na posebnem, vnaprej pripravljenem standardiziranem obrazcu predpisanim s strani ministra (tretji in šesti odstavek 21. člena ZOA). Določbe ZOA urejajo tudi sestavo in imenovanje komisije. Komisijo sestavljata dva izvedenca, ki ju center za socialno delo imenuje z liste izvedencev, ki jo vodi ministrstvo, pristojno za invalidsko varstvo, in v katero se imenujejo strokovnjaki s področja socialnega varstva, strokovnjaki s področja zdravstvenega varstva in strokovnjaki - predstavniki uporabnikov po vrsti invalidnosti (drugi odstavek 21. člena ZOA). O pritožbi zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, odloča ministrstvo, ki lahko ob odločanju pridobi novo izvedensko mnenje (peti odstavek 20. člena ZOA).

15.Sodišče ugotavlja, da sta se prvostopenjski in drugostopenjski organ v obrazložitvi svojih odločitev sklicevala le na v postopku pridobljeni mnenji komisije o številu ur in vsebini osebne asistence za tožnico. Niti iz izpodbijane niti iz drugostopenjske odločbe pa ne izhajajo konkretni razlogi, ki so toženo stranko vodili k sprejeti odločitvi, da tožnica potrebuje 40 ur osebne asistence na teden, in ne več (kot je to predlagala tožnica, enako tudi njena osebna zdravnica). Izpodbijana in drugostopenjskega odločba sta namreč obrazloženi zgolj s sklicevanjem in povzemanjem mnenja strokovne komisije, s tem da drugostopenjski organ še doda, da so zaključki komisije, imenovane v postopku prvostopenjskega organa, in komisije, imenovane v pritožbenem postopku, enaki.

16.Sodišče poudarja, da prvi in drugi odstavek 21. člena ZOA jasno določata, da je komisija izvedenski organ, ki izdela mnenje o vsebini in številu ur osebne asistence. Ni pa komisija tista, ki bi na podlagi ocene vseh v postopku predloženih in izvedenih dokazov sprejela odločitev, niti tožena stranka na njeno mnenje ni vezana. Odločitev je namreč izključno v pristojnosti tožene stranke (tretji odstavek 20. člena ZOA), mnenje komisije pa je le eden od dokazov, ki jih izvede v postopku. Svojo presojo mora zato tožena stranka utemeljiti in odločitev obrazložiti na način, kot to zahteva prvi odstavek 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), to je tako, da je odločitev mogoče preizkusiti. Če je obrazložitev pomanjkljiva in v njej ni ocene dejanskega stanja, ki je ključno za odločitev ter če ni obrazloženo, katere so tiste okoliščine, ki so toženi stranki narekovale odločitev, kateri so dokazi, na katere se opira in kateri so preudarki, ki so jo vodili pri odločanju, gre za pomanjkljivost, ki stranki ne omogoča vložitve učinkovitega pravnega sredstva in gre zato pritrditi tožnici, da so pravna sredstva le navidezna.

17.Mnenje komisije torej tožene stranke ne odvezuje dolžnosti, da izvede vse za zadevo relevantne dokaze (ki jih ponudi stranka ali jih pridobi sama). Šele na podlagi dejanskega stanja, ki ga ugotovi ob upoštevanju vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, lahko ob upoštevanju ustrezne materialnopravne podlage sprejme odločitev, ki jo mora utemeljiti tako, da jo je mogoče preizkusiti. Tožena stranka se mora zato konkretno in obrazloženo opredeliti tudi do navedb (ali pritožbenih očitkov) stranke, ki jih ta uveljavlja, kolikor so te za odločitev bistvenega pomena, in utemeljiti, zakaj jih sprejema ali jih ne sprejema, oziroma pojasniti, zakaj za konkretno zadevo niso relevantne. Na tem mestu sodišče dodaja, da ima stranka pravico, da se z vsemi ugotovitvami tožene stranke seznani še pred sprejemom odločitve, in ne le seznani z zaključki oziroma mnenjem komisije. Stopnja podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, je določena s tistim, kar zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo v vsakem posameznem primeru.

18.Ob upoštevanju vsega navedenega sodišče zaključuje, da niti izpodbijana niti drugostopenjska odločba ne zadoščata pojasnjenemu standardu obrazloženosti upravne odločbe in zato odločitve ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), to pomanjkljivost pa lahko tožena stranka sanira le v ponovnem postopku. Sodišče zaradi ponovnega postopka še dodaja, da bo morala tožena stranka pred izdajo odločbe v ponovljenem postopku tožnici (ponovno) zagotoviti pravico do izjave v postopku, kar pomeni, da ji bo morala zagotoviti ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih, kakor tudi glede pravnih vidikov zadeve.

19.Glede na obrazloženo, je sodišče skladno s 3. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem mora ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti ter nato ponovno odločiti v zadevi. Tožnica je sodišču sicer predlagala, naj odločitev sprejme v sporu polne jurisdikcije (naj izvede predlagane dokaze ter izpodbijano odločitev spremeni tako, da tožnici dodeli 80 ur osebne asistence, v preostalem pa naj izpodbijana odločba ostane v veljavi), vendar pa sodišče takemu predlogu ni sledilo. Po določbi 65. člena ZUS-1 sme sodišče upravni akt odpraviti in s sodbo samo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje. V konkretnem primeru gre za zadevo, ki terja strokovno odločitev tožene stranke, sodišče pa je tisto, ki preveri, ali je takšna strokovna odločitev pravilna in zakonita. Glede na naravo obravnavane zadeve zato sodišče odločitve ni sprejelo v sporu polne jurisdikcije, pač pa je zadevo vrnilo toženi stranki v dopolnitev postopka in ponovno odločanje.

20.Sodišče je odločitev v zadevi sprejelo, ne da bi opravilo glavno obravnavo, saj je bilo že na podlagi izpodbijane odločbe, tožbe in upravnih spisov zadeve očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani upravni akt odpraviti, v postopku pa ni sodeloval noben stranski udeleženec, ki bi imel nasprotni interes.

21.Sodišče dodaja še, da je ob upoštevanju vrste, narave in pomena zadeve (zlasti glede na tožničino zdravstveno stanje) zadevo obravnavalo prednostno (drugi odstavek 13.a člena Zakona o sodiščih (ZS)).

K točki II izreka:

22.Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožnica po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Te stroške je sodišče po določbi 3. člena Pravilnika odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena brez glavne obravnave, tožnico pa je zastopala odvetniška družba, ki je zavezanka za DDV. Po Pravilniku določeni pavšalni znesek zajema vse stroške postopka v upravnem sporu na prvi stopnji, tudi materialne stroške, razen sodne takse, ki bo tožeči stranki povrnjena po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1, ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona). Odmerjene stroške mora tožena stranka povrniti tožnici v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tako določenega paricijskega roka do plačila pa tečejo tudi zakonske zamudne obresti (313. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, ter prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).

1Tako npr. v sodbi Vrhovnega sodišča I Up 248/2002 z dne 10. 11. 2004 ter sodbah Upravnega sodišča II U 39/2020 z dne 27. 1. 2023, II U 190/2020 z dne 30. 6. 2023, in drugih.

2Glej sodba in sklep Upravnega sodišča I U 1918/2020 z dne 18. 12. 2020.

3Tako tudi sodbe Upravnega sodišča. II U 39/2020-11 z dne 27. 1. 2023, II U 174/2023-11 z dne 16. 9. 2024, II U 46/2024-15 z dne 21. 10. 2024, II U 81/2024-8 z dne 19. 6. 2024, II U 129/2024-10 z dne 24. 10 2024, in druge.

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o osebni asistenci (2017) - ZOA - člen 20, 20/3 Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 214, 237, 237/2, 237/2-7

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.