Jedro

Tožeča stranka ne more uspeti z zahtevkom za sklenitev pogodbe o priznanju lastninske pravice na podlagi pravnega posla, če tožena stranka lastninske pravice na stvari, ki naj bi bila predmet pravnega posla, oziroma razpolagalne sposobnosti sploh nima. Lastninsko pravico lahko prenese samo njen lastnik v takšnem obsegu, kot jo ima sam.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka III. in IV.) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek za razveljavitev pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim z dne 26. 9. 2013, sklenjena med toženo stranko in A. A. (točka I. izreka).

2. Z delno sodbo na podlagi pripoznave (točka II. izreka) je ugodilo tožbenemu zahtevku za sklenitev pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim glede toženkinega priznanja lastninske pravice tožeče stranke do ½ na nepremičninah – posameznih delih z ID oznako 1 in 2 v stanovanjski stavbi na naslovu U., in za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo lastninske pravice v tožnikovo korist do ½ pri navedenih nepremičninah.

3. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (za sklenitev pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim glede preostale ½ nepremičnin – posameznih delov z ID oznako 1 in 2, v stanovanjski stavbi na naslovu U. (točka III. izreka).

4. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 540,19 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV. izreka).

5. Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper točko III. in IV. izpodbijane odločbe zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo celotnemu tožbenemu zahtevku. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Ne strinja se s sprejeto odločitvijo in obrazložitvijo, da tožena stranka na tožečo stranko na obravnavanih nepremičninah ne more prenesti večjih upravičenj, kot jih je imela sama (lastninska pravica do ½). Ves čas postopka je zatrjevala in vztrajala, da sta bili predmet javnega razpisa tudi sporni nepremičnini (ID 1 in 2), ki ju izključno uporablja tožeča stranka, čemur tožena stranka ni oporekala. Delno je pripoznala tožbeni zahtevek (glede lastninske pravice do ½ na obeh posameznih delih). S tem je potrdila tožbene navedbe, da sta bila predmet javnega razpisa, na katerega se je javila tožeča stranka, in v zvezi s katerim je tožena stranka nato sklenila prodajno pogodbo s tožečo stranko. Tožeča stranka je za sklenjeni pravni posel z A. A. izvedela šele po vložitvi tožbe. Zato ne more sama trpeti posledic. V zemljiški knjigi ni mogla zaznamovati spora, ker je tožena stranka že prej sklenila pravni posel z A. A. Pogodbe z A. A. ni mogla skleniti in nanjo prenesti nečesa, kar bi morala prodati tožeči stranki: nepremičnin, ki sta bili predmet javnega razpisa skupaj s stanovanjem št. 3. Solastnina do ½ na spornih nepremičninah tožeči stranki ne omogoča izvajanja vseh lastninskopravnih upravičenj na nepremičnini, ki so bile predmet javnega razpisa.

6. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Tožeča stranka je zahtevala sklenitev pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim s priznanjem lastninske pravice v njeno korist na posameznih delih stavbe 1 in 2 in izstavitev ustreznega zemljiškoknjižnega dovolila do celote, in sicer na podlagi kupoprodajne pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama 14. 11. 2012. Trdila in dokazovala je, da sta bili obe nepremičnini predmet javnega razpisa, na katerega se je javila tožeča stranka, in nato s toženo stranko sklenila prodajno pogodbo za stanovanje št. 3 v stavbi U. 9. Tožena stranka se je branila z ugovorom, da je lastnica spornih nepremičnin (posameznih delov stavbe št. 7 in 6) le do ½ na podlagi lastninjenja družbene lastnine po 5. členu ZLNDL(1). Lastnica preostale ½ je tretja oseba (A. A.), in sicer na podlagi prodajne pogodbe z dne 12. 5. 1993 (iz priloge B20 izhaja, da je bila sklenjena po privatizacijskih določilih SZ/91(2)) in nadaljnjih pravnih naslovov. Na podlagi kupoprodajne pogodbe s tožnikom z dne 26. 11. 2012 v zvezi z javnim razpisom z dne 28. 10. 2011 je tožbeni zahtevek za sklenitev pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim in za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila pripoznala le do ½. V preostalem delu se je tožbenemu zahtevku uprla, češ da na tožečo stranko ne more prenesti več pravic oziroma večjega obsega, kot ga je imela sama. Glede na nesporno dejstvo, da v času javnega razpisa stavba še ni bila etažirana, pa je s preračunom površin po nastanku etažne lastnine dokazovala še, da predmet javnega razpisa nista bili celotni sporni nepremičnini (glede na površino).

10. Med strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka 28. 10. 2011 objavila javni razpis za prodajo nepremičnine – stanovanja št. 3 na naslovu U., h kateremu pripadajo tudi pomožni prostori (klet, drvarnica, balkon in terasa), in skupni prostori (predprostor in stopnišče), ter da stavba, v kateri je bilo navedeno stanovanje, tedaj še ni bila etažirana. Tožeča stranka ni prerekala trditev tožene stranke iz odgovora na tožbo, da je tožena stranka kot lastnica nepremičnine razdelila svojo etažno lastnino z Aktom o oblikovanju etažne lastnine z dne 26. 10. 2012 (v prilogi B26). Pravdni stranki sta na tej podlagi in v zvezi s tožnikovo prijavo na javni razpis z dne 28. 10. 2011 dne 14. 11. 2012 sklenili kupoprodajno pogodbo za stanovanje kot posamezni del št. 3 v stavbi 3 k. o. X, skupaj s solastnino na splošnih skupnih delih stavbe v etažni lastnini v deležu do 29/100 in lastnino na posebnem skupnem delu stavbe v etažni lastnini v deležu do 39/100. Iz tožbenih trditev izhaja, da je tožeča stranka pred pravdo zavrnila s strani tožene stranke ponujeno sklenitev pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja s priznanjem solastninske pravice do ½ še na obeh spornih nepremičninah (priloga A3). Po ugotovitvah sodišča prve stopnje pa je tožena stranka 23. 9. 2013 sklenila pogodbo o uskladitvi zemljiškega stanja z A. A. in nanjo prenesla preostali delež lastninske pravice do ½ na obeh spornih nepremičninah. Navedena pogodba v korist A. A. je že izvedena v zemljiški knjigi. Teh dejanskih ugotovitev (točka 18 sodbe) pritožba ne izpodbija. Tudi pritožbeno sodišče jih sprejema kot pravilne, saj imajo oporo v predloženih listinah in zemljiškoknjižnih izpiskih (priloge B30, B31).

11. Ob takih dejanskih ugotovitvah je tožbeni zahtevek zavrnjen ob pravilni uporabi 40., 49. ter 23. člena SPZ(3). Tožeča stranka namreč ne more uspeti z zahtevkom za sklenitev pogodbe o priznanju lastninske pravice na podlagi pravnega posla, če tožena stranka lastninske pravice na stvari, ki naj bi bila predmet pravnega posla, oziroma razpolagalne sposobnosti sploh nima. Lastninsko pravico lahko prenese samo njen lastnik v takšnem obsegu, kot jo ima sam.

12. Ob dejstvu, da je v času sojenja zemljiškoknjižna lastnica spornih nepremičnin že tretja oseba, je tudi tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila neutemeljen. Zemljiškoknjižno dovolilo namreč lahko izda le zemljiškoknjižni lastnik stvari.

13. Tožeča stranka je s pripoznavo tožbenega zahtevka na tožečo stranko torej prenesla lastninsko pravico v tistem obsegu, kot jo je imela sama. Zahtevek za sklenitev pravnega posla za pravice, ki jih tožena stranka nima, je neutemeljen. Zahtevek za ugotovitev neveljavnosti pravnega posla, s katerim je tožena stranka priznala lastninsko pravico na preostali ½ spornih nepremičnin A. A., je tožeča stranka umaknila. Zato ni treba odgovarjati na pritožbene navedbe o neveljavnosti sklenjenega zavezovalnega posla. Tožeča stranka bo morala neveljavnost vknjižbe lastninske pravice na podlagi tega pravnega posla uveljavljati z izbrisno tožbo zoper pridobiteljico (členi 243 in 244 ZZK-1(4)).

14. Le s pritožbenim vztrajanjem, da sta bili (tudi) sporni nepremičnini predmet javnega razpisa, pritožba ne more omajati sprejete odločitve. Javni razpis za prodajo nepremičnin (v prilogi A1), ki je bil naslovljen nedoločenemu številu oseb, šteje kot vabilo k dajanju ponudb (tretji odstavek 22. člena OZ(5)). Vabilo k dajanju ponudb nima enakih učinkov kot ponudba. To predvsem pomeni, da predlagatelja ne zavezuje k sklenitvi pogodbe. Če pa jo sklene, kot je bil primer v obravnavani zadevi, jo mora skleniti pod takimi pogoji, kot so bili objavljeni v vabilu k dajanju ponudb, sicer odškodninsko odgovarja. Njegova odškodninska odgovornost se presoja po pravilih 20. člena OZ o odgovornosti za pogajanja in ne po pravilih za neizpolnitev pogodbene obveznosti(6). To pomeni, da tudi v primeru, če bi sklenjena pogodba glede predmeta res odstopala od razpisnih pogojev, tožeča stranka zahtevka za izpolnitev pogodbe nima.

15. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo materialno pravo. Pri odločanju ni zagrešilo procesnih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP(7)). Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in v izpodbijanih delih potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povračila pritožbenih stroškov.

Op. št. (1): Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, Ur. l. RS, št. 44/97 Op. št. (2): Stanovanjski zakon, Ur. l. RS, št. 18/91 s spremembami Op. št. (3): Stvarnopravni zakonik, Ur. l. RS, št. 87/2002 s spremembami Op. št. (4): Zakon o zemljiški knjigi, Ur. l. RS, št. 58/2003 s spremembami Op. št. (5): Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami Op. št. (6): Primerjaj Kranjc, V., v: Zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, strani 242 do 243 Op. št. (7): Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami