Jedro

Pravilno je stališče obeh nižjih sodišč, da za utemeljeno zavrnitev zahteve za odkup stanovanja zadostuje golo dejstvo, da gre za hišniško stanovanje, da torej vprašanje, ali je tožniku bila dodeljena oziroma ali je kasneje pridobil stanovanjsko pravico, ni pravno odločilno.

V nasprotju s posebno ureditvijo statusa hišniških stanovanj in pravnih razmerij v zvezi s takimi stanovanji bi bilo, da bi hišniško stanovanje po preteku dveh let le zaradi pasivnega ravnanja ene stranke enostavno izgubilo tak posebej urejen zakonski status.

Ne glede na v različnih obdobjih različno imenovanje pravice na hišniškem stanovanju (stanovanjska pravica oz. pravica do začasne uporabe stanovanja) je bila le-ta vsebinsko enako opredeljena. Bila je strogo vezana na osebo, ki je opravljala hišniška, kurjaška ali podobna dela. Zanjo je bilo bistveno, da je ni bilo mogoče prenesti na druge uporabnike in da zaradi tega, ker je hišnik morebiti prenehal opravljati hišniška oziroma kurjaška dela, stanovanje ni spremenilo lastnosti hišniškega stanovanja. Ob taki zakonski ureditvi ni mogoče pritrditi revidentovemu stališču, da je obravnavano stanovanje po preteku dveh let od prenehanja opravljanja hišniških del zaradi tožnikove nadaljnje uporabe izgubilo lastnost hišniškega stanovanja. Potek roka iz 50. člena ZSR, na katerega se tožnik sklicuje, je imel za posledico le, da proti njemu ni bilo mogoče vložiti izpraznitvene tožbe, kar pa ne pomeni, da je pridobil pravico do privatizacijskega odkupa tega stanovanja po določbah 117. člena SZ.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od tožene stranke zahteval, da naj mu proda stanovanjsko hišo v K., U. po določbah 119. člena Stanovanjskega zakona za 40 % vrednosti te hiše in sklene z njim ustrezno, za vknjižbo lastninske pravice na tožnikovo ime sposobno pogodbo. Odločilo je še o pravdnih stroških. Tožnikovo pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga razveljavitev sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa ugoditev tožbenemu zahtevku. Podlaga tožbenemu zahtevku je Zakon o stanovanjskih razmerjih in ustavni princip pridobljenih pravic.

Tožnik je prenehal opravljati hišniška dela že leta 1978, hišo pa je naprej uporabljal za zadovoljevanje stanovanjskih potreb. Če stanovanje več kot 3 leta ni služilo svojemu namenu, je izgubilo opredelitev hišniškega stanovanja po kriterijih lokacije in prvotne namembnosti. Tožnik pa je tudi sicer zaradi nemarnosti tožene stranke in ob dalj časa trajajoči uporabi po 50. členu Zakona o stanovanjskih razmerjih pridobil stanovanjsko pravico in zato tudi pravico to stanovanje po določbah novega zakona odkupiti. V po prejšnjem zakonu pridobljeno pravico ni mogoče posegati, kot mislita obe nižji sodišči. Tožnik še poudarja, da je glede na vsebino svoje zahteve z dne 15.11.1991 obdržal pravico zahtevati primerno nadomestno stanovanje, če bi se izkazalo, da ni upravičen odkupiti sedanjega stanovanja.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Ob uradnem preizkusu izpodbijanih odločb je revizijsko sodišče ugotovilo, da v postopku pred nižjima sodiščema ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Tožnik v reviziji kljub navedbi, da uveljavlja vse revizijske razloge, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti opisno niti z navedbo ustrezne zakonske določbe ni opredelil, zato revizijsko sodišče eventualnega obstoja kakih drugih procesnih kršitev ni moglo obravnavati.

Stanovanjski zakon (Ul. RS št. 18/91-I, 21/94, 23/96; v nadaljevanju: SZ) določa v poglavju o privatizaciji stanovanj in stanovanjskih hiš v prvem odstavku 117. člena, da so lastniki dolžni prodati na zahtevo imetnika stanovanjske pravice stanovanje, na katerem je imel to pravico ob uveljavitvi SZ. Zakon pa je predvidel izjeme, med katerimi je tudi tista iz tretjega odstavka 129. člena SZ, po kateri lastniki niso dolžni prodati stanovanja, ki je namenjeno za opravljanje službene dejavnosti (40. člen Zakona o stanovanjskih razmerjih - Ul. SRS št. 35/82, 14/84; v nadaljevanju: ZSR), na katerem je bila dodeljena stanovanjska pravica. Zato je pravilno stališče obeh nižjih sodišč, da za utemeljeno zavrnitev zahteve za odkup stanovanja zadostuje golo dejstvo, da gre za hišniško stanovanje, da torej vprašanje, ali je tožniku bila dodeljena oziroma ali je kasneje pridobil stanovanjsko pravico, ni pravno odločilno.

Da je bila sporna stanovanjska hiša opredeljena kot hišniško stanovanje, že v fazi pritožbenega postopka ni bilo več sporno.

Tožnik je v pritožbi predvsem vztrajal na okoliščini, da je po prenehanju opravljanja hišniških del v letu 1978 in po poteku večletne nadaljnje uporabe stanovanja zaradi pasivnosti šole pridobil status imetnika stanovanjske pravice, zaradi česar naj bi bila okoliščina o naravi tega stanovanja irelevantna. Da je edino ta okoliščina pravno odločilna, mu je pravilno odgovorilo sodišče druge stopnje. V reviziji tožnik uveljavlja stališče, da je zaradi istih dejstev, torej prenehanja njegovega hišniškega delovnega razmerja in nadaljnje večletne uporabe stanovanja le-to izgubilo svojo prvotno namembnost in zato ni bilo več hišniško. Tudi to stališče je pravno zmotno. V nasprotju s posebno ureditvijo statusa hišniških stanovanj in pravnih razmerij v zvezi s takimi stanovanji bi bilo, da bi hišniško stanovanje po preteku dveh let le zaradi pasivnega ravnanja ene stranke enostavno izgubilo tak posebej urejen zakonski status. Kljub pravilnemu stališču obeh sodišč, da je v tej zadevi pravno odločilno prav dejstvo, da gre za hišniško stanovanje, revizijsko sodišče glede na revidentovo stališče o pomenu nadaljnje uporabe hišniškega stanovanja po prenehanju opravljanja hišniških del še pojasnjuje, da je bilo imenovanje pravice na hišniškem stanovanju v različnih stanovanjskih predpisih različno. SZ v tretjem odstavku 129. člena govori o tem, da službenih stanovanj (torej tudi hišniških), na katerih je bila dodeljena stanovanjska pravica, ni mogoče odkupiti po določbah o privatizaciji stanovanj. Po 40. členu ZSR iz leta 1984 na takih stanovanjih ni bilo mogoče dodeliti stanovanjske pravice, ampak le pravico do začasne uporabe stanovanja. Pred tem zakonom veljavni zakoni so sicer dopuščali dodelitev stanovanjske pravice na službenih stanovanjih, vendar je bila ne glede na različno imenovanje stanovanjske pravice na takem stanovanju le-ta vsebinsko enako opredeljena. Bila je strogo vezana na osebo, ki je opravljala hišniška, kurjaška ali podobna dela. Zanjo je bilo bistveno, da je ni bilo mogoče prenesti na druge uporabnike in da zaradi tega, ker je hišnik morebiti prenehal opravljati hišniška oziroma kurjaška dela, stanovanje ni spremenilo lastnosti hišniškega stanovanja. Ob taki zakonski ureditvi ni mogoče pritrditi revidentovemu stališču, da je obravnavano stanovanje po preteku dveh let od prenehanja opravljanja hišniških del zaradi tožnikove nadaljnje uporabe izgubilo lastnost hišniškega stanovanja. Potek roka iz 50. člena ZSR, na katerega se tožnik sklicuje, je imel za posledico le, da proti njemu ni bilo mogoče vložiti izpraznitvene tožbe, kar pa ne pomeni, da je pridobil pravico do privatizacijskega odkupa tega stanovanja po določbah 117. člena SZ.

Vprašanje pravice do drugega primernega stanovanja, ki ga tožnik nazadnje omenja v reviziji, v tem sporu ni bilo obravnavano, saj tožnik ni postavil ustreznega tožbenega zahtevka, kot sta mu tudi pravilno odgovorili že obe nižji sodišči. Ker po uradni dolžnosti upoštevni in v reviziji uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi določbe 393. člena ZPP tožnikovo revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.