Jedro

Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo materialno pogodbeno pravo, ko je toženca obsodilo na plačilo zneska, ki je bil v Splošnih pogojih določen za primer, da naročnik opreme ne vrne, rekoč da gre za pogodbeno kazen. Nobene razlike sicer ne bi bilo, če bi toženec ta znesek namesto izročitve opreme plačal sklicujoč se na nadomestno izpolnitev. Omenjeni splošni pogoj za toženca kot potrošnika ni nepošten, saj ima potrošnik prvenstveno možnost, da opremo, ki jo je prejel od pogodbenika, pač vrne.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženec sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 135331/2016 z dne 22. 12. 2016 v veljavi v delu, v katerem je dolžniku naloženo, da plača glavnico 493,33 EUR in obresti ter izvršilne stroške (I.). Tožencu je naložilo še, da tožnici plača 34 EUR pravdnih stroškov, in sicer v 8 dneh, če zamudi, pa z ustreznimi obrestmi (II.).

2. Toženec se proti sodbi pritožuje, navaja, da iz vseh razlogov, predlaga pa njeno spremembo ali razveljavitev ter novo sojenje. Sodišču očita kršitve iz 8. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da mu sodba ni bila pravilno vročena. Trdi, da ni dobil poziva za vračilo opreme in da tega tožnica tudi ni dokazala, saj klica iz klicnega centra ni prejel. Ker glede tega ni bil zaslišan, očita, da mu je sodišče kršilo pravico do izjave. Končno pritožnik očita, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, in sicer 6. čl. splošnih pogojev, ki po njegovem ne določajo pogodbene kazni, ampak nadomestno izpolnitev v denarju. Ta pogoj pa je po oceni pritožnik kot do potrošnika nepošten, saj ga bremeni za plačilo, ki je nekajkrat višje od osnovne storitve.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je na toženčev predlog klavzulo o pravnomočnosti na izpodbijani sodbi razveljavilo ter sodbo ponovno vročalo toženčevi pooblaščeni odvetniški pisarni. Ker je ta sodbo v redu prejela, kršitev po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP zaradi domnevno napačnega vročanja ni podana. Pravica do izjave tožencu tudi ni bila kršena, ker ni bil zaslišan. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze, za katere je ocenilo, da so potrebni, in svojo odločitev, katerih dokazov ni izvedlo, ustrezno obrazložilo.

6. Izpodbijana sodba tudi nima očitanih pomanjkljivosti; vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki omogočajo preizkus njene pravilnosti in zakonitosti, zato kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni podana. O katerih dejstvih naj sodba ne bi imela razlogov, pritožba konkretno niti ne pove, zato konkretnejši odgovor v tej smeri ni možen. Pritožnik očita le, da sodba nima razlogov o tem, zakaj ni bil izveden dokaz z njegovim zaslišanjem, kar pa niti ni dejstvo niti očitek ne drži. Sodišče prve stopnje je razloge o tem podalo v 4. in 5. točki obrazložitve na str. 3. Ti so v celoti tudi pravilni.

7. Spor med strankama je majhne vrednosti, kar pomeni, da dejstva, ki jih ugotovi sodišče prve stopnje, obveljajo za pravilno ugotovljena oz. resnična, saj jih v pritožbi ni dopustno izpodbijati (1. odst. 458. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja dejstva. Tožnica in toženec sta bila v naročniškem pogodbenem razmerju po Pogodbi za omrežje ..., katere del so bili tožničini splošni pogoji, toženec je to pogodbo 3. 5. 2016 enostransko prekinil. Pogodba je določala, da v tem primeru naročnik izgubi posebne ugodnosti, kar je po ceniku znašalo 103,96 EUR (temu znesku pritožnik obrazloženo v pritožbi niti ne oporeka). Nadalje je sodišče ugotovilo, da je toženec kot naročnik od tožnice prevzel določeno opremo (navedena v tč. 10 izpodbijane sodbe), ki je po prekinitvi pogodbenega razmerja ni vrnil, čeprav je bil k temu ustrezno pozvan (poklican, pa nedosegljiv za prevzem). Sodišče je ugotovilo, da 4. odst. 6. čl. Splošnih pogojev v tem primeru (v primeru nevračila) določa, da naročnik plača opremo po veljavnem ceniku, v konkretnem primeru je to 375 EUR.

8. Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo materialno pogodbeno pravo, ko je toženca obsodilo na plačilo tudi tega zneska, rekoč da gre za pogodbeno kazen (1. odst. 247. čl. Obligacijskega zakonika; OZ). Nobene razlike sicer ne bi bilo, če bi toženec ta znesek namesto izročitve opreme plačal sklicujoč se na nadomestno izpolnitev po 283. čl. OZ; Obveznost preneha, če upnik v sporazumu z dolžnikom sprejme nekaj drugega namesto tistega, kar mu ta dolguje.). Omenjeni splošni pogoj za toženca kot potrošnika ni nepošten, saj ima potrošnik prvenstveno možnost, da opremo, ki jo je prejel od pogodbenika, pač vrne.

9. Pritožbene navedbe so torej vse neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo relevantnih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnik mora sam kriti stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP).