Jedro

Upoštevaje, da je poskusno delo namenjeno preizkusu dela na novo zaposlenih delavcev, je ravnanje tožene stranke, ki je s tožnikom podpisala štiri pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za isto vrsto in stopnjo izobrazbe in v treh izmed njih (vključno z zadnjo, ki je bila odpovedana) določila poskusno delo v trajanju treh mesecev, nezakonito. Ker je pogodbeno določilo o poskusnem delu nično, je nezakonita tudi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka iz razloga neuspešno opravljenega poskusnega dela podala tožniku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 2. 2009 nezakonita (1. tč. izreka). Odločilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki preneha z dnem 29. 6. 2009 (2. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku za čas od 16. 2. 2009 do vključno 29. 6. 2009 prizna vse pravice iz delovnega razmerja, mu za ta čas izplača nadomestilo plače v bruto mesečnem znesku 745,87 EUR, obračuna in plača prispevke in akontacijo dohodnine in tožniku izplača neto nadomestila plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 18. dne v mesecu za znesek preteklega meseca, vse v 15. dneh, da ne bo izvršbe (3. tč. izreka). Nadalje je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 7.200,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 29. 6. 2009 dalje do plačila, v 15. dneh pod izvršbo (4. tč. izreka), višji tožbeni zahtevek iz tega naslova (7.209,36 EUR) pa je zavrnilo (5. tč. izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 578,98 EUR stroškov postopka v 15 dneh po prejme pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo (6. tč. izreka).

Zoper ugodilni del sodbe in stroške postopka se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in toženi stranki prisodi vse njen nastale stroške. V pritožbi navaja, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je komisija tožene stranke za spremljanje uspešnosti dela tožnika, pravilno ocenila njegovo poskusno delo. Sodišče je tudi povsem napačno zaključilo, da se delodajalec in delavec praviloma le med njima prvo sklenjeni pogodbi o zaposlitvi dogovorita za poskusno delo, in da je iz navedenega razloga z opredelitvijo poskusnega dela v treh od štirih sklenjenih pogodbah prekoračila zgornjo mejo zakonsko določenega poskusnega dela 6 mesecev. Sodišče prve stopnje je prezrlo, da je tožena stranka s tožnikom dogovorila poskusno delo za različna delovna mesta in da se ob dejstvu, da sta se pravdni stranki vsakih sporazumeli o prenehanju prejšnje pogodbe o zaposlitvi s sklenitvijo sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi in da se zato iz tega razloga poskusno delo oz. njegova časovna opredelitev iz vseh pogodb o zaposlitvi ne more enostavno seštevati. Zato je tudi napačen zaključek, da je tožena stranka institut poskusnega dela zlorabila. Nasprotno, tožena stranka je institut poskusnega dela uporabila z namenom ugotovitve, ali delavec ustreza njegovim pričakovanjem. Tudi dejstvo, da ima tožena stranka v svojem Pravilniku o delovnih razmerjih določeno, da poskusno delo na delovnem mestu IV. stopnje strokovne izobrazbe traja največ 2 meseca, ne sme biti podlaga za ugotovitev ničnosti določbe 12. čl. pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje se povsem neutemeljeno ukvarja s presojo zakonitosti poskusne dobe, določene tudi vseh prejšnjih pogodbah o zaposlitvi. Tožnik namreč pogodb o zaposlitvi in prenehanja le teh v tem spornem razmerju sploh ne izpodbija. Sodišče se je povsem pavšalno opredelilo tudi do spremljanja poskusnega dela v časovnem pogledu in napačno presodilo, da je 21 delovnih dni spremljanja tožnikovega dela formalno prekratko obdobje, povsem zmotno pa je presodilo tudi izpovedbo enega od članov komisije tožene stranke in sicer Jarha, da naj bi spremljal delo tožnika in ga ocenjeval od septembra 2007 do februarja 2009. Sodišče ni presojalo izpovedb članov komisije, če bi jih, bi lahko v dejanskem pogledu ugotovilo, da je komisija poskusno delo tožnika povsem utemeljeno opredelila kot neuspešno. Komisija je ravnala tudi v skladu z 14. čl. Kolektivne pogodbe za trgovino. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Iz dokaznega postopka sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi dne 16. 2. 2009 iz razloga, ker tožnik ni uspešno opravil poskusnega dela na delovnem mestu "blagovni manipulant". Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 - ZDR) v 125. členu določa, da se v pogodbi o zaposlitvi delavec in delodajalec lahko dogovorita o poskusnem delu, ki pa sme trajati največ 6 mesecev (1. in 2. odst.125. čl. ZDR). V 4. odst. 125. člena ZDR pa je izrecno določeno, da na podlagi ugotovitve o neuspešno opravljenem poskusnem delu, delodajalec ob poteku poskusnega dela delavcu lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi. Pravna podlaga za podajo izredne odpovedi delodajalca je določena v 6. alinei 1. odst. 111. člena ZDR, ki kot razlog odpovedi izrecno določa neuspešno opravo poskusnega dela.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka s tožnikom podpisala štiri pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, prvo dne 3. 9. 2007 in zadnjo dne 17. 11. 2008. Le v pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni dne 25. 1. 2008, ni določeno poskusno delo (A4), v ostalih pogodbah pa je določeno poskusno delo v trajanju tri mesece.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zlorabila institut poskusnega dela, saj je poskusno delo namenjeno preizkusu dela novo zaposlenih delavcev in se ne more uporabiti v primeru neprekinjenega delovnega razmerja v daljšem časovnem obdobju, med istim delavcem in delodajalcem, za delovna mesta z zahtevano isto stopnjo in vrsto izobrazbe. Takšno ravnanje tožene stranke, ki je s tožnikom podpisala štiri pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za isto vrsto in stopnjo izobrazbe in v treh izmed njih (vključno z zadnjo, ki je bila odpovedana) določila poskusno delo v trajanju 3 mesece, ni zakonito. To pomeni in predstavlja ravnanje v nasprotju z namenom zakonodajalca. Gre za samovoljno in nezakonito ravnanje, ki delavca postavlja v povsem podrejen položaj. Taka določba v pogodbi o zaposlitvi z dne 17. 11. 2008 je zato nična in sicer neodvisno od tega, ali je tožnik s tem določilom soglašal ali ne. Ugotovitev neuspešnosti, na zgoraj opisan način opredeljenega poskusnega dela (dogovorjenega v nasprotju z zakonom), ne more predstavljati resnega in utemeljenega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 6. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, zato je takšna odpoved nezakonita, kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

Tožena stranka je v pritožbi v celoti izpodbijala del sodbe, s katero je bilo tožnikovemu zahtevku ugodeno. To velja tudi za odločitev v zvezi z delom zahtevka iz naslova odškodnine po 118. čl. ZDR. Glede tega dela zahtevka je pritožba neobrazložena, zato je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v tem delu preizkusilo le glede bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje tako procesno kot materialnopravno pravilna.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP), prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijani del sodbe in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela in ker v sporih v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja po določbi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na izid pravde, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice, kar pa sodišče v konkretnem primeru ni ugotovilo.