Jedro

Tožnici je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo z iztekom časa, za katerega je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena, zato tožnica po datumu prenehanja delovnega razmerja ni mogla več pri toženi stranki zahtevati odprave kršitve, ampak bi morala v roku 30 dni vložiti tožbo na ugotovitev, da je imela s toženo stranko delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas in na ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja. Tožnica je tožbo na ugotovitev transformacije delovnega razmerje iz določnega v nedoločen čas in na poziv nazaj na delo vložila po izteku roka iz 3. odstavka 200. člena ZDR-1, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 1. odstavka 274. člena ZPP, na podlagi katere je tožbo kot prepozno zavrglo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo in odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper sklep (razen v delu, da tožena stranka sama krije svoje stroške) se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP pritožuje tožeča stranka in predlaga, da se sklep razveljavi. Navaja, da je tožbo vložila v roku 30 dni od dneva, ko je pisno pozvala toženo stranko na odpravo kršitev pogodbe o zaposlitvi skladno s 200. členom ZDR-1. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep izdalo preuranjeno, saj bi moralo zadevo obravnavati po vsebini.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da je tožnici pogodba o zaposlitvi prenehala 31. 7. 2014, tožbo na ugotovitev transformacije delovnega razmerje iz določnega v nedoločen čas in na poziv nazaj na delo pa je vložila 16. 9. 2014, kar je po izteku roka iz 3. odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), pravilno uporabilo določbo 1. odstavka 274. člena ZPP, na podlagi katere je tožbo kot prepozno zavrglo.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnica najprej na toženo stranko naslovila zahtevo za varstvo pravic in je šele nato vložila tožbo. Delavec ima namreč med časom trajanja delovnega razmerja pravico od delodajalca skladno s 1. odstavkom 200. člena ZDR-1, če meni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja, pisno zahtevati, da delodajalec kršitev odpravi oziroma da svoje obveznosti izpolni. Kadar pa je delavcu pri delodajalcu delovno razmerje že prenehalo, lahko delavec v roku 30 dni od dneva vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice, zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi pred pristojnim delovnim sodiščem (3. odstavek 200. člena ZDR-1). Ker je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 31. 7. 2014 z iztekom časa, za katerega je bila pogodba o zaposlitvi z dne 26. 7. 2013 sklenjena, tožnica po datumu prenehanja delovnega razmerja ni mogla več pri toženi stranki zahtevati odprave kršitve, ampak bi morala v roku 30 dni vložiti tožbo na ugotovitev, da je imela s toženo stranko delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas in na ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja dne 31. 7. 2014. Iz listin v spisu je razvidno, da je pooblaščenec tožnice istega dne (16. 9. 2014) na sodišče vložil tožbo zaradi transformacije delovnega razmerja in na toženo stranko zahtevo za odpravo kršitev (A3), obe vlogi pa sta, kot je že pojasnjeno, prepozni.

Glede na navedeno je pritožba tožeče stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, saj jih pritožnica ni priglasila.