Jedro

Tožeča stranka je izpolnila svojo obveznost izplačevanja štipendije po pogodbi o štipendiranju, medtem ko toženka svojih študijskih obveznosti ni izpolnila niti v roku iz pogodbe o štipendiranju niti v podaljšanih rokih. Ker za neizpolnitev študijskih obveznosti toženka ni dokazala upravičenih razlogov (zdravstvene težave, porod, samohranilstvo, …, saj je tožeča stranka toženki rok podaljšala kar trikrat in upoštevala tudi rojstvo toženkinega otroka), je tožbeni zahtevek za vračilo prejete štipendije utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene preostale pravdne stroške v znesku 351,13 EUR v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka, do plačila.

III. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženki v plačilo 10.395,26 EUR (prej 2.491.119,67 SIT) skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 9. 2006 dalje do plačila (1. točka izreka). Toženki je naložilo, da povrne tožeči stranki potrebne pravdne stroške v znesku 643,74 EUR (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje toženka iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, smiselno pa tudi zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo, ker ni upoštevalo vse dokumentacije, ki je bila predložena in prav zato ni sledilo ugovoru toženke, da do zamude z opravo študijskih obveznosti ni prišlo. Zaradi toženkinega zdravstvenega stanja so obstajali razlogi za mirovanje študijskega razmerja. Zgolj dejstvo, da toženka ni podala vloge za ugotovitev mirovanja študijskega razmerja, ne more biti razlog, da ji sodišče odreka to pravico. S predlaganimi dokazi in s pritegnitvijo izvedenca je zanesljivo mogoče ugotoviti, da je bil razlog za podaljšanje študija toženke v poslabšanju njenega zdravstvenega stanja. Vprašanje njenega zdravstvenega stanja pa je predhodno vprašanje za rešitev tega spora. Toženkino zdravstveno stanje, ki ji je preprečevalo opravljanje študijskih obveznosti, je obstajalo od leta 2002 do danes. Nazadnje je bila toženka pri zdravniku 20. 11. 2007. Iz vsega navedenega sledi, da so prisotne težave, ki so se pojavile v letu 2002. Pritožbi prilaga dva izvida. V spornem času je toženka sama skrbela za otroka. Iz enega predmeta je že diplomirala, iz drugega pa bo po lastnem pričakovanju ob koncu letošnjega leta, kar pomeni, da se njen študij zaključuje. Zmotna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede obrestnega dela tožbenega zahtevka tožeče stranke. V dopolnitvi pritožbe je toženka vložila v spis dokazilo, da je 31. 3. 2008 diplomirala po univerzitetnem dvopredmetnem pedagoškem študijskem programu slovenski jezik s književnostjo in biologija ter pridobila strokovni naslov profesorica slovenščine in biologije.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 52/07) pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je o pritožbi toženke enkrat že odločalo in s sodbo opr. št. Pdp 10/2008 z dne 18. 9. 2008 njeni pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke in tožeči stranki naložilo, da toženki povrne njene pravdne stroške. Prvostopenjsko sodbo je spremenilo upoštevaje 2. točko 358. člena ZPP, ki je omogočala sodišču druge stopnje spremembo prvostopenjske sodbe brez pritožbene obravnave, če je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine ali posredno izvedene dokaze, njegova sodba pa se je opirala samo na te dokaze. Ob tem pa je zmotno štelo, da pravice in obveznosti iz pogodbe o štipendiranju v obdobju od 30. 9. 2002 do 30. 9. 2005 niso mirovale, saj mirovanje teh pravic izhaja tako iz sklepov tožene stranke (A2, A3, A4, A5) kot tudi iz navedb obeh strank, ki sta jih podali v postopku pred prvostopenjskim sodiščem. Zoper navedeno sodbo pritožbenega sodišča je tožeča stranka vložila revizijo, ki ji je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. VIII Ips 542/2008 z dne 24. 5. 2010 ugodilo, sodbo pritožbenega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje, odločitev o revizijskih stroških pa pridržalo za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke za plačilo zneska 10.395,26 EUR skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ta znesek je predstavljal prejete zneske po pogodbi o štipendiranju, ki sta jo tožeča stranka in toženka sklenili 4. 12. 1998 (A1), skupaj z obrestmi, kot so bile dogovorjene v 2. odstavku 8. člena te pogodbe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je obveznost toženke izhajala iz pogodbe o štipendiranju, saj tožeča stranka ni ugodila toženkini prošnji z dne 7. 11. 2005 (A5) za podaljšanje roka za dokončanje študija, posledično pa je tožeča stranka odločila, da se pogodba o štipendiranju razdre, toženka in njen porok pa sta dolžna povrniti prejete zneske štipendiranja s pripadajočimi obrestmi. O tožbenem zahtevku tožeče stranke je odločilo le na podlagi listinskih dokazov, ki sta jih v spis vložili obe stranki in drugih dokazov, razen prečitanja listin, ki so navedene v dokaznem sklepu, sprejetem na naroku za glavno obravnavo dne 7. 11. 2007, ni izvedlo.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje (kar med strankama niti ni bilo sporno), da toženka ni dokončala študija do 30. 9. 2002, niti ni študija končala v podaljšanem roku do 30. 9. 2005. Na podlagi pogodbe o štipendiranju z dne 4. 12. 1998 se je tožeča stranka zavezala, da bo toženko štipendirala v času izobraževanja na Univerzi v ... po študijskem programu slovenski jezik – biologija. Štipendiranje se je začelo 1. 10. 1998 in naj bi trajalo do dokončanega izobraževanja po študijskem programu, vendar najdalj do 30. 9. 2002, kar je tudi datum, ko bi morala toženka študij končati. S sklepi z dne 27. 11. 2002, 2. 3. 2004 in 18. 3. 2005 (A2, A3, A4) je tožeča stranka ugodila trem prošnjam toženke za podaljšanje roka za dokončanje študija, nazadnje do 30. 9. 2005, pri čemer so v tem času na podlagi citiranih sklepov mirovale pravice in obveznosti po sklenjeni pogodbi o štipendiranju. Toženkini zadnji prošnji z dne 7. 11. 2005 za izredno podaljšanje roka za dokončanje študija (za podaljšanje mirovanja in s pogodbe o štipendiranju) pa tožeča stranka ni ugodila, pogodbo o štipendiranju je razdrla in odločila, da sta toženka in njen porok dolžna povrniti prejete zneske štipendije s pripadajočimi obrestmi, s predlogom za obročno odplačevanje dolga (kar vse izhaja iz sklepa tožeče stranke z dne 30. 11. 2005 – A5).

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je dolžna toženka na podlagi drugega odstavka 8. člena pogodbe o štipendiranju povrniti vse zneske, ki jih je prejela po tej pogodbi (skupaj z dogovorjenimi obrestmi), ker ni izpolnila svojih pogodbenih obveznosti, saj ni zaključila študija do 30. 9. 2005. Na podlagi izvedenih dokazov je ugotovilo, da je tožeča stranka svojo obveznost izplačevanja štipendije do toženke izpolnila, medtem ko toženka svojih študijskih obveznosti ni izpolnila niti v roku iz pogodbe o štipendiranju niti v podaljšanih rokih (do 30. 9. 2005). Ker je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da so neutemeljena toženkina zatrjevanja o obstoju upravičenih razlogov za neizpolnitev študijskih obveznosti (zdravstvene težave, porod, samohranilstvo, …, saj je tožeča stranka toženki rok podaljšala kar trikrat in upoštevala tudi rojstvo toženkinega otroka) tako, da po septembru 2005 ni bilo novih razlogov za podaljšanje roka za dokončanje študija toženke, je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke.

V zvezi s tem so neutemeljene pavšalne pritožbene navedbe toženke, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo vse dokumentacije, ki je bila predložena v spis. Iz dokaznega sklepa, ki ga je sodišče prve stopnje sprejelo na naroku za glavno obravnavo dne 7. 11. 2007, izhaja, da je sodišče prve stopnje prebralo vse listine, ki sta jih v spis vložili stranki in ki so se nanašale na toženkino zdravstveno stanje. Te listine je dokazno ocenilo in ugotovilo, da so se nanašale bodisi na obdobje v letu 2002 bodisi na obdobje v letu 2006. Na podlagi teh listin torej ni mogoče zaključiti, da je tožeča stranka toženki od 30. 9. 2005 neutemeljeno zavrnila njeno prošnjo za še eno podaljšanje roka za dokončanje študija. Ker toženka za obdobje od avgusta 2002 pa vse do januarja 2006 (izvidi iz leta 2006 (B13, B16, B17, B18) se nanašajo na težave toženke s hrbtenico, vendar pa iz teh izvidov ne izhaja, da bi bile te zdravstvene težave takšne, da bi onemogočale opravljanje študijskih obveznosti tožnice v času, ko bi jih morala opraviti) ni predložila nobenih zdravniških izvidov, je zaključilo, da njene zdravstvene težave niso bile takšne narave, da iz tega razloga ne bi mogla dokončati študija v predvidenem roku. Poleg tega je ugotovilo tudi, da je tožeča stranka toženki podaljšala rok za dokončanje študija tudi zato, ker je toženka v tem času rodila (sklep z dne 18. 3. 2005 – A4). V zvezi s pritožbenim očitkom toženke, da bi moralo sodišče prve stopnje v postopek pritegniti še izvedenca, ki bi ugotovil poslabšanje njenega zdravstvenega stanja, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tega dokaznega predloga tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni podala nobena od strank tega individualnega delovnega spora. Ker toženka v pritožbi ni izkazala, da tega dokaza brez svoje krivde ni mogla predlagati do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so zato izpolnjeni pogoji iz člena 286/2 ZPP (tega sicer v pritožbi niti ni zatrjevala), je pritožbeno sodišče ta dokazni predlog štelo kot nedovoljeno pritožbeno novoto (člen 337/1 ZPP). Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi opredelilo tudi do dejstva, da je toženka rodila in da mora sama skrbeti za otroka, tako, da so tudi pritožbeni očitki o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju v zvezi z navedenim neutemeljeni. Neutemeljen je nadalje tudi pritožbeni očitek toženke o zmotni uporabi 381. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), zato se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče na ta del obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje le sklicuje. Pritožbeno sodišče ob tem še dodaja, da tudi iz izvidov, ki jih je toženka vložila v spis skupaj s pritožbo (na katere se sicer v pritožbi le pavšalno sklicuje), ne izhaja, da bi ji njeno zdravstveno stanje v obdobju od leta 2002 do 30. 9. 2005 in tudi kasneje onemogočalo dokončanje študija in s tem izpolnitev njenih obveznosti iz pogodbe o štipendiranju oziroma sklepov tožeče stranke.

Ker nista bila podana niti s pritožbo uveljavljena razloga in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo toženke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pravdnih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžna povrniti njene stroške v zvezi z revizijo. Ti stroški so z ozirom na določbe Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/2003), ki se uporabljajo z ozirom na datum vložitve tožbe), znašali 351,13 EUR (750 odvetniških točk za sestavo revizije – tar. št. 15/5 OT, 2 % materialnih stroškov – člen 13/2 OT), ki jih je dolžna toženka povrniti tožeči stranki v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.